Jedro

Odložitev izvršitve gradbenega dovoljenja z začasno odredbo ni možna. Gradbeno dovoljenje, s katerim je dana investitorju pravica do gradnje, že po naravi stvari ni odločba, ki se izvršuje v smislu 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1161/2001-3 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, ki so jo tožniki ponovno vložili skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.2001, s katero je ta zavrnila zahtevo za odložitev izvršitve delnega enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 4.6.2001. Zoper navedeno enotno dovoljenje za gradnjo so tožniki vložili tožbo in dne 16.5.2001 tudi zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta. Tožniki tudi ponovno zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljujejo predvsem s tem, da gre za gradnjo, ki bo imela negativen vpliv sevanja. Z izvršitvijo del bi vaščanom, zlasti pa tožnikom, nastala težko popravljiva škoda za življenje in zdravje. Ne strinjajo se s pavšalno oceno tožene stranke, da so sevanja iz sedanjega življenjskega okolja bolj škodljiva od sporne antenske bazne postaje. Sporno je tudi mnenje zdravstvenega inšpektorata. Menijo, da so podani pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 69. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Sodišče prve stopnje je ponovno zahtevo za izdajo začasne odredbe presodilo glede na določbo 1. odstavka 69. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je o enaki zahtevi tožnikov že odločilo s sklepom, št. U 442/01-18 z dne 13.6.2001, ki ga je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sklepom št. Up 674/2001-2 z dne 12.7.2001. Z navedenim sklepom je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe zato, ker enotno dovoljenje za gradnjo ni odločba, ki se prisilno izvršuje, zato že po naravi stvari ne more biti izdana začasna odredba po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. S tem razlogom sodišče prve stopnje utemeljuje tudi izpodbijani sklep.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in sicer 1. odstavka 51. člena ZUS. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo dejanskega stanja. O stvari je odločilo, ne da bi na podlagi dejanskega stanja presodilo možnost nastanka težko popravljive škode na zdravju tožnikov. Navajajo, da je enotno dovoljenje za gradnjo konstitutivna odločba, lastnost take odločbe pa je izvršljivost. To izhaja tudi iz odločbe tožene stranke, izdane na podlagi 2. odstavka 30. člena ZUS. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Družba M. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V stvari gre za izdajo začasne odredbe v zvezi z upravnim sporom, v katerem tožniki izpodbijajo enotno dovoljenje za gradnjo. Da so tožniki sprožili upravni spor tudi zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila zahtevo za odložitev izvršitve delnega enotnega gradbenega dovoljenja, za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep upravnega sodišča ni pomembno.

Glede na celotno vsebino zahteve za izdajo začasne odredbe, kot so jo vložili tožniki, in glede na postavljeni zahtevek, je sodišče prve stopnje zahtevo utemeljeno obravnavalo po 1. odstavku 69. člena ZUS. Stališče sodišča prve stopnje, da se enotno dovoljenje za gradnjo ne izvršuje, je pravilno. Tožniki se motijo, ko menijo, da je sporna odločba zato, ker je po svoji naravi konstitutivna, tudi izvršljiva v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS. Izvršba namreč omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja. V tem primeru, ko je s sporno odločbo dana investitorju pravica do gradnje objekta, pa že po naravi stvari ni potrebno ničesar prisilno realizirati. Zato je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da odložitev izvršitve akta, izpodbijanega v upravnem sporu, ni možna. Že zato presoja ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe - nastanek težko popravljive škode za tožnike, niti ni potrebna in je pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu neutemeljen.

Ker glede na navedeno že po naravi stvari ni mogoče izdati začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, ampak le po 2. odstavku 69. člena ZUS, kar je bilo pojasnjeno že v navedenem sklepu tega sodišča z dne 12.7.2001, z napotili za oblikovanje zahteve za izdajo začasne odredbe, je bila po presoji pritožbenega sodišča ponovna zahteva tožnikov utemeljeno zavrnjena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.