Jedro

Predvsem pa koncern ne pomeni odgovornosti ene družbe za obveznosti druge družbe, kar velja še toliko bolj za koncern z razmerjem enakopravnosti. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je že iz tega razloga pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala solidarno plačilo 19,300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.05.2002 do plačila.

Tožeči stranki je naložilo povrniti toženima strankama skupaj 830.860,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila. Ugotovilo je, da se je tožeča stranka posojilodajalcu Krekovi banki d.d. zavezala kot porok in plačnik za posojilo 15,000.000,00 SIT, ki ga je s pogodbo 17.05.1995 najelo podjetje. Posojilo ni bilo vrnjeno, zato je Krekova banka v izvršilnem postopku že dosegla prodajo zastavljene nepremičnine last tožeče stranke, za 9,650.000,00 SIT (od ocenjene vrednosti 19,300.000,00 SIT). Tožeča stranka je s tem pridobila zakonito regresno pravico zoper posojilojemalca, ki pa je po zaključku stečajnega postopka izbrisan iz sodnega registra. Prvotožena stranka - ustanoviteljica in direktorica izbrisane družbe ne odgovarja za njene obveznosti, ker niso izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti po 6. členu ZGD. Prvotožena stranka je ustanoviteljica in direktorica tudi drugotožene stranke, vendar njeni d.o.o. nista bili medsebojno finančno povezani ali odvisni. S podjetja ni bilo prenešeno premoženje na drugotoženo stranko, oziroma toženi stranki nista povzročili plačilne nesposobnosti kreditojemalca.

Tožeča stranka izpodbija sodbo prve stopnje iz vseh treh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri svojih trditvah, da sta in drugotožena stranka tvorila koncern. Plačila iz njunega medsebojnega sodelovanja niso znana, vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke in z vpogledom v računovodsko dokumentacijo, čeprav bi bilo s tem mogoče ugotoviti morebitna prikrajšanja. Drugotožena stranka je, drugače kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, s pogodbo z dne 31.07.1996 neodplačno pridobila 13,464.899,00 SIT, ki jih je nato prikazala kot posojilo podjetju. Toženi stranki sta s podjetja na drugotoženo stranko prenesli sredstva in poslovanje. Akceptni nalog za prenos 22,500.000,00 SIT je bil izdan 15.07.1998, ko so potekali dogovori o vračanju kredita Krekovi banki, česar sodišče prve stopnje ni ocenilo, kot tudi ne izpovedbe prvotožene stranke, da je bila drugotožena stranka sicer v mirovanju od leta 1991 do 1998. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je svoj tožbeni zahtevek opirala na določbe ZGD o odgovornosti povezanih pravnih oseb in o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe pri spregledu pravne osebnosti. Vendar ne razlikuje dosledno med dejanskim koncernom iz prve alinee prvega odstavka 463. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93; enako 530. člen sedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, uradno prečiščeno besedilo, ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06, 60/06), za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni obstajal, ker družbi in drugotožena stranka nista bili v razmerju obvladujoče in odvisne družbe, in koncernom z razmerjem enakopravnosti, iz tretje alinee prvega odstavka 463. člena ZGD (530. člena ZGD-1), ki ga je sodišče prve stopnje prav tako izključilo. Pritožba sedaj poudarja ta drugi koncern (pravno samostojne družbe, povezane z enotnim vodstvom, ne da bi bile pri tem družbe medsebojno odvisne).

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zgolj isti lastnik in direktor obeh družb (prvotožena stranka) še ni zadosti za zaključek o takšnem koncernu, če ni tudi enotnega vodenja, s katerim bi se poslovanje obeh družb zavestno usklajevalo. Predvsem pa koncern ne pomeni odgovornosti ene družbe za obveznosti druge družbe, kar velja še toliko bolj za koncern z razmerjem enakopravnosti. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je že iz tega razloga pravilno zavrnjen.

Po določbi 407. člena ZGD (sedaj 472. člen ZGD-1) za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo, družbeniki ne odgovarjajo. Tožeča stranka se je sklicevala na izjemo iz četrte alinee prvega odstavka 6. člena ZGD (8. člena ZGD-1), kadar družbeniki v svojo ali v korist kake druge osebe zmanjšajo premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Vendar se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tega ni uspela dokazati. Niti ni zatrjevala vsega potrebnega. Tožbo je vložila še zoper, po stečajnem postopku pa ni pojasnila ali je priglasila svojo terjatev in ali je prejela kakšno plačilo iz stečajne mase. Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe je v primeru spregleda pravne osebnosti subsidiarna.

Pritožba neuspešno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da z družbe na drugotoženo stranko ni bilo prenešeno premoženje in da toženi stranki nista povzročili nesolventnosti ter njega stečaja. Ne zanika, da sta obe družbi poslovno sodelovali po pogodbi

01.01.1995, kar je bilo povsem dopustno, in da je drugotožena stranka že 11.05.1994 odobrila 1,500.000,00 SIT posojila. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ji ni in ne more biti znano, koliko storitev je drugotožena stranka plačala in ali je šlo za morebitno prikrajšanje oziroma okoriščanje, vendar zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odobriti dokaz z vpogledom v računovodske izkaze ter postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi podal strokovno mnenje o medsebojnem poslovanju obeh družb. Brez postavljenih trditev o tem, do kakšnih nepravilnosti v medsebojnem poslovanju bi naj prišlo, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov, s katerimi bi tožeča stranka raziskovala ali je do nepravilnosti res prišlo. Po določbi prvega odstavka

7. člena ZPP so stranke dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka ni predlagala izvedenca finančne stroke. Ta dokazni predlog sta podali toženi stranki, pri čemer mu tožeča stranka ni nasprotovala, kar pa ne pomeni njenega dokaznega predloga.

Sodišče prve stopnje je, tako kot glasi, pravilno razlagalo pogodbo o prevzemu dolga z dne 31.07.1996, s katero je drugotožena stranka prevzela 13,464.899,00 SIT dolga podjetja do upnika. S pogodbo je prišlo do spremembe dolžnika, ne do spremembe upnika, kot to zmotno navaja tožeča stranka, ki pogodbo prikazuje kot cesijo terjatve od podjetja na drugotoženo stranko. Tudi to pogodbo sta v potrditev svojih navedb predložili toženi stranki, medtem ko tožeča stranka ni zanikala njene verodostojnosti. Ničesar ni navajala o tem, ali je drugotožena stranka prevzeto obveznost izpolnila ali ne.

Pritožbene navedbe, da je s tem neodplačno pridobila znesek 13,464.899,00 SIT, kot tudi navedbe, da je ta znesek upoštevan v posojilu 14,360.516,00 SIT, ki ga je drugotožena stranka odobrila podjetju 01.08.1996, razlika pa da so natečene obresti, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novost. Med razlogi sodbe prve stopnje o vsebini listin, in med temi listinami ni nasprotij, zato ni podana očitana bistvena kršitev postopka, iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka bi bil dokazan neodplačen prehod premoženja z na drugotoženo stranko. Tožeča stranka ga je dokazovala z akceptnim nalogom z dne 15.07.1998 za 22,500.000,00 SIT, za katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je Agencija za plačilni promet zavrnila (razen v znesku

411.282,27 SIT) zaradi plačilne nesposobnosti.

Ugotovljeno je bilo, da je bilo takšnih zavrnitev za 45,447.000,00 SIT. Če ni bilo prehoda premoženja, ni potrebno ugotavljati, zakaj je bil akceptni nalog vložen prav v času, ko so na Krekovi banki potekali pogovori o vrnitvi posojila po pogodbi z dne 17.05.1995. Podobno kot o prenosu premoženja, govori tožeča stranka v pritožbi tudi o prenosu poslov na drugotoženo stranko povsem pavšalno, ne da bi v vsem postopku omenila en sam konkreten posel, ki bi ga drugotožena stranka tako prevzela. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi izpovedbo prvotožene stranke o mirovanju drugotožene stranke, vendar se ta izjava nanaša na dejavnost finančnega inženiringa, ki je bila le ena od številnih registriranih dejavnosti obeh družb, ki sta bili ustanovljeni že leta 1991. Sicer je ugotovilo, da sta družbi poslovno sodelovali in da je drugotožena stranka likvidnostno pokrivala. Medsebojno poslovanje obeh družb, in s tem aktivnost drugotožene stranke, tožeča stranka v pritožbi sama poudarja.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati, da je pravno osebo zlorabila zato, da bi dosegla cilj, ki je zanjo kot posameznika prepovedan, oziroma da je pravno osebo zlorabila za oškodovanje svojih upnikov, prav tako pa ni v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali v svojo korist ali korist kake druge osebe zmanjšala premoženja družbe.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.