Jedro

Sodišče je vezano na dejanski opis obravnavanega življenjskega primera v zahtevi za preiskavo in zato ni podana kršitev objektivne identitete, če zunajobravnavni senat v okviru opisa, navedenega v zahtevi, izpodbijani sklep o preiskavi spremeni tako, da uvede preiskavo za milejše kaznivo dejanje, za katero je po njegovi oceni podan utemeljen sum, pri tem pa iz opisa izpusti tiste okoliščine, ki ne spadajo med zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je na podlagi 1. odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 7.9.1998 zoper obdolženega J.R. pod točko I. uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ, zoper obdolžene I.B. pod točko II., B.D.Z. pod točko III. in J.J. pod točko IV. pa zoper vsakega zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. v zvezi s 27. členom KZ. Zunajobravnavni senat istega sodišča (6. odstavek 25. člena ZKP) je s sklepom z dne 10.11.1998 pod točko I. zavrnil pritožbo zagovornika obdolženega J.R. zoper sklep o preiskavi kot neutemeljeno, pod točko II. pa pritožbam zagovornikov I.B., B.D.Z. in J.J. deloma ugodil in izpodbijani sklep pod točko II., III. in IV. spremenil tako, da je ravnanje obdolženih I.B., B.D.Z. in J.J., potem ko je tudi spremenil opis dejanj, za vsakega pravno opredelil kot kaznivo dejanje nezakonitega lova po 3. odstavku 343. člena KZ.

Zoper to pravnomočno odločbo je zagovornik obdolženega J.J. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno odločbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da zahtevo okrožnega državnega tožilca za preiskavo zavrne oziroma podredno, da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo zagovornika obdolženega J.J. za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno, meni pa, da ji tudi po vsebinski plati ni mogoče pritegniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, ni pa utemeljena.

Zagovornik obdolženega J.J. je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pred 23.1.1999, ko je stopila v veljavo novela ZKP, s katero je bil spremenjen 1. odstavek in dodan 4. odstavek 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom le zoper pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora. Glede na to, da prejšnje besedilo take določbe ni vsebovalo, je zahteva zagovornika obdolženega J.J. zoper sklep o uvedbi preiskave za varstvo zakonitosti dovoljena.

Po načelnem pravnem mnenju, ki ga je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 19.6.1997 in ki je po 2. odstavku 110. člena Zakona o sodiščih obvezno za vse senate Vrhovnega sodišča, se v primeru, ko zunajobravnavni senat odloča o pritožbi zoper sklep o preiskavi in ugotovi, da pravna opredelitev, ki jo je sprejel preiskovalni sodnik, ni pravilna, izpodbijani sklep na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP spremeni in uvede preiskavo za kaznivo dejanje s takšno pravno opredelitvijo, za katero je po njegovi oceni podan utemeljen sum. Pri odločanju o zahtevi za preiskavo namreč senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel državni tožilec (10. odstavek 169. člena ZKP). Vendar pa sprememba pravne opredelitve dejanja, ki praviloma zahteva tudi ustrezno spremembo opisa iz tožilčeve zahteve, ne sme spremeniti objektivne identitete (podobno kot pri sodbi določa 2. odstavek 354. člena ZKP) med kaznivim dejanjem opisanim v zahtevi za preiskavo in tistim, za katerega je uvedena preiskava. Sodišče je vezano na dejanski opis obravnavanega življenjskega primera v zahtevi za preiskavo in zato ni podana kršitev objektivne identitete, če zunajobravnavni senat v okviru opisa navedenega v zahtevi izpodbijani sklep za preiskavo spremeni tako, da uvede preiskavo za milejše kaznivo dejanje, za katerega je po njegovi oceni utemeljen sum podan, pri tem pa izpusti iz opisa tiste okoliščine, ki ne spadajo med zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče pri obdolženem J.J. v celoti spremenilo ne samo pravno kvalifikacijo dejanja iz kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravico odgovorne osebe po 3. odstavku 261. v zvezi s 27. členom KZ v kaznivo dejanje nezakonitega lova po 3. odstavku 343. člena KZ, marveč je spremenilo opis dejanja v tolikšni meri, da med opisom dejanja v zahtevi okrožnega državnega tožilca za preiskavo in pravnomočnim sklepom o preiskavi ni več nikakršne podobnosti, in sta si zadevna opisa popolnoma različna. Po presoji Vrhovnega sodišča mnenje vložnika, da ni podana objektivna identiteta med opisom kaznivega dejanja iz zahteve okrožnega državnega tožilca v Kranju z dne 28.8.1998 in opisom kaznivega dejanja v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave, ni sprejemljivo. V zahtevi je državni tožilec zahteval preiskavo tudi zoper obdolženega J.J. zaradi utemeljenega suma, da je ta vedoč, da je profesionalni (pravilno bi bilo komercialni) lov na področju Triglavskega parka prepovedan, ne le izprosil od obdolženega J.R. dovoljenje, da s puško ustreli 2 gamsa in ruševca, marveč da je to kljub vedenju, da je odstrel teh živali prepovedan in da zanje ne bo plačana odškodnina, tudi storil. Pri tem se je državni tožilec skliceval na opis dejanja pod točko I., 3. alinea, kjer je navedeno, kdaj naj bi obdolženi J.J. navedene živali ustrelil, in katero dopolnilno normo naj bi na ta način kršil. Zunajobravnavni senat v opis kaznivega dejanja nezakonitega lova po 3. odstavku 343. člena KZ (ki je za obdolženca milejše), za katero je zoper obdolženega J.J. uvedel preiskavo, ni vnesel nobene nove okoliščine, ki je zahteva državnega tožilca za preiskavo ni vsebovala, temveč je nekatere okoliščine, ki ne spadajo med zakonske znake tega kaznivega dejanja, iz opisa izpustil. Iz navedenega izhaja, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi ni ravnalo v nasprotju z določbo 10. odstavka 169. člena tega zakona, kot to trdi vložnik zahteve. Pomotno je zato tudi vložnikovo gledanje, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in da bi v primeru, če bi izpodbijana odločba zunajobravnavnega senata obstala, to pomenilo nevaren zasuk slovenske sodne prakse v inkvizitorni postopek in kršitev 2. člena Ustave Republike Slovenije ter pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave in razpad vseh pravnih jamstev obdolžencev v kazenskem postopku, obenem pa razpad pravne varnosti v državi nasploh.

Upoštevaje navedene razloge je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženega J.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.