Jedro

Ker je tožena stranka tožniku v dveh zaporednih mesecih izplačala bistveno zmanjšano plačilo za delo, ne da bi imela za takšno zmanjšanje utemeljen razlog, je tožnik zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Posledično je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova razlike v plači, odpravnine in odškodnine po 112. čl. utemeljen.

Četudi je tožnik v tožbi, ki jo je vložil pred začetkom stečajnega postopka, dajatveni tožbeni zahtevek (za plačilo razlike v plači, odpravnine in odškodnine) spremenil v ugotovitvenega (za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova razlike v plači, odpravnine in odškodnine) po poteku 15 dni od prejema sklepa stečajnega senata, s katerim je bil napoten na pravdo, je njegova tožba dopustna, saj nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ni bilo odvisno od predloga nasprotne stranke oziroma tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1.točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova neizplačanih plač v skupni višini 8.388,20 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, iz naslova odpravnine v višini 14.146,22 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova odškodnine v višini 4.715,41 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je višji ugotovitveni zahtevek iz naslova odškodnine zavrnilo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 238,31 EUR v 8 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrže tožbo. V pritožbi navaja, da je bilo tožniku v stečajnem postopku nad toženo stranko naloženo, da v roku 15 dni nadaljuje s pravdnim postopkom. Tožnik tega v roku ni predlagal niti ni modificiral tožbenega zahtevka ob upoštevanju sklepa o začetku stečajnega postopka. Glede na to bi moralo sodišče tožbo zavreči. Na obstoj teh procesnih predpostavka namreč pazi sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka je na naroku dne 18. 4. 2008 nasprotovala spremembi tožbe, sodišče pa o dopustnosti spremembe tožbe ni odločilo pred zaključkom glavne obravnave. Iz navedenega izhaja, da je sodišče zaključilo glavno obravnavo brez tega, da bi bila tožena stranka sploh seznanjena, o kakšnem tožbenem zahtevku se odloča v pravdnem postopku.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik od tožene stranke vtoževal izplačilo razlike v plači za mesec november 2006 in december 2006 in odpravnino ter odškodnino po drugem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker je tožena stranka tožniku v novembru in decembru 2006 izplačala bistveno nižjo plačo od plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena ZDR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je bila nižja plača tožniku v navedenih mesecih izplačana zaradi delovne neuspešnosti tožnika, posledično pa je nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal na podlagi prvega odstavka 112. člena ZDR. Glede na to tožnik ni upravičen niti do vtoževane odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR. Po stališču tožene stranke naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker naj bi mu delovno razmerje prenehalo na njegovo željo šele po izteku 30 dnevnega odpovednega roka, kar pomeni, da ni izpolnjen drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa prvi odstavek 110. člena ZDR. Tožena stranka je v postopku še zatrjevala, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožnik ni upošteval 8 dnevnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 112. člena ZDR.

Potem, ko je tožena stranka že podala odgovor na tožbo, je bil nad njo začet stečajni postopek. Glede na to je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. I Pd 93/2007 z dne 6. 2. 2008 ugotovilo, da je postopek v tem individualnem delovnem sporu prekinjen od 29. 8. 2007, stečajnega upravitelja je pozvalo, da prevzame postopek in odločilo, da se postopek nadaljuje z dnem vročitve tega sklepa stečajnemu upravitelju. Poleg tega je tožnika s posebnim sklepom opr. št. I Pd 93/2007 z dne 6. 2. 2008 pozvalo, da predloži dokazilo o prijavi terjatve stečajnemu senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani in sklep o napotitvi na pravdo. Tožnik se je pozivu prvostopenjskega sodišča iz citiranega sklepa odzval z vlogo z dne 15. 2. 2008, predložil dokazilo o prijavi terjatve v stečajno maso (A12), kopijo poštne knjige (A14) in sklep o napotitvi na pravdo (A13), ki ga je dne 26. 11. 2007 izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. St 109/07-14-1. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2008 je tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da ga je iz dajatvenega spremenil v ugotovitvenega, čemur je tožena stranka nasprotovala, poleg tega pa ga je tudi vsebinsko prerekala. Po izvedbi dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo. Ugotovilo je, da tožnik ni zamudil roka za začetek postopka pred prvostopenjskim sodiščem, ker je bil ta v času napotitve na pravdo že začet. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka tožniku v novembru in decembru 2006 izplačala bistveno zmanjšano plačilo za delo, zaradi česar je bil izpolnjen pogoj iz 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR. Zaključilo je, da je bilo znižanje plače tožniku v navedenih mesecih nezakonito. Ker je ugotovilo, da je tožnik pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnil tudi svoje obveznosti iz prvega odstavka 112. člena ZDR, je ugotovilo, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2007 (A5), iz katere izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha z dnem 31. 1. 2007, zakonita. Posledično je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz naslova razlike v plači za november in december 2006, iz naslova vtoževane odpravnine, delno pa tudi iz naslova vtoževane odškodnine skladno z določbo drugega odstavka 112. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj omenjenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Glede na to so neutemeljene povsem pavšalne in neobrazložene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo delu tožnikovega toženega zahtevka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavreči, ker v roku 15 dni ni predlagal nadaljevanja tega individualnega delovnega spora, niti ni modificiral tožbenega zahtevka ob upoštevanju sklepa o začetku stečajnega postopka. Prvi odstavek 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) je določal, da stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Če upnik na začne postopka v predpisanem postopku, se njegova terjatev ne upošteva pri razdelitvi stečajne mase (člen 144/2 ZPPSL). To pa pomeni, da v takšnem primeru upnik nima več pravnega interesa za vodenje spora v zvezi s prerekano terjatvijo. Če pa je upnik pričel postopek v zvezi s sporno terjatvijo, še preden je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, se je tak postopek že na podlagi samega zakona prekinil (4. točka 205. člena ZPP). Sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka iz drugega odstavka 205. člena ZPP ima le deklaratoren značaj. Obveznost upnika, da nadaljuje postopek v 15 dneh od prejema sklepa o napotitvi na pravdo, je potrebno presojati ob upoštevanju procesnih pravil, torej določb ZPP. Prvi odstavek 208. člena ZPP določa, kako pride do nadaljevanja postopka, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka. Tak postopek se nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame oziroma ko ga sodnik povabi, naj to stori. Ta določba je drugačna od določbe prvega odstavka 215. člena prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadalj., ki se je do 13. 7. 1999 uporabljal kot predpis RS), ki je vabilo sodišča za nadaljevanje postopka stečajnemu upravitelju pogojeval s predlogom nasprotne stranke. To pomeni, da nadaljevanje prekinjenega postopka v primeru začetka stečaja nad dolžnikom ni odvisno od predloga nasprotne stranke oziroma upnika, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi bilo potrebno tožnikovo tožbo zavreči, ker ni predlagal nadaljevanja postopka v tem individualnem delovnem sporu v 15 dneh po vročitvi sklepa stečajnega senata opr. št. St 109/07-14-1 z dne 26. 11. 2007 (takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2003 z dne 2. 12. 2003, sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 85/2004 z dne 14. 6. 2005, sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 31/2006 z dne 12. 5. 2006, sklepa I Cpg 553/2004 z dne 16. 9. 2004,...).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sploh ni bila seznanjena, o kakšnem tožbenem zahtevku se odloča v tem individualnem delovnem sporu. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2008 je tožnik modificiral tožbeni zahtevek, tako da ga je iz dajatvenega spremenil v ugotovitvenega. Tožena stranka se je tej spremembi upirala, vendar pa je sodišče prve stopnje to spremembo dopustilo (čeprav v zvezi s tem sicer ni odločilo s posebnim sklepom) in o modificiranem tožbenem zahtevku tožnika z izpodbijano sodbo tudi odločilo. Z ozirom na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da ni bila seznanjena, o kakšnem tožbenem zahtevku se odloča v okviru tega individualnega delovnega spora. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da s tem, ko je tožnik tožbeni zahtevek iz dajatvenega preoblikoval v ugotovitvenega, niti ni prišlo do spremembe tožbe, kot jo opredeljuje drugi odstavek 184. člena ZPP. Vsak dajatveni tožbeni zahtevek namreč vsebuje tudi ugotovitveni del, tako da je tožnik z modifikacijo tožbenega zahtevka dejansko zmanjšal tožbeni zahtevek (člen 184/3 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker odgovor tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.