Jedro

Izredna razveljavitev izvršljive odločbe se opravi po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za izredno razveljavitev odločbe carinarnice. Gre za odločbo, s katero je carinarnica pod I. zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje roka, v katerem je treba vrniti v tujino blago, začasno uvoženo po UCD z dne 31.7.1987, pod II. pa zavrnila njeno zahtevo za oprostitev plačila dajatev po 314. členu carinskega zakona. Po mnenju tožene stranke izvršitev navedene odločbe ne bo povzročila motenj v narodnem gospodarstvu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zahtevala razveljavitev odločbe carinarnice v delu, s katerim zavrača podaljšanje roka, v katerem je treba vrniti v tujino fotostavni sistem LINOTYPE, ki je bil uvožen na podlagi leasing pogodbe, sklenjene s tujim indirektnim leasing podjetjem, ki je po običajni praksi prevzel samo financiranje transakcije, svoj zahtevek zavaroval z ustrezno garancijo jugoslovanske banke in ni pripravljen prevzeti stroja nazaj v svojo posest, niti ni na to po pogodbi zavezan. Zato bi vrnitev tega stroja v tujino pomenila dvojno gospodarsko škodo za stranko, ki stroj uporablja v izhodiščni proizvodni fazi v tiskarni. Izpad proizvodnje pa ne pomeni le izgube izvoza in izgube delovnih mest v tem tako pomembnem podjetju, ampak predstavlja po mnenju tožeče stranke nepopravljivo gospodarsko škodo v narodnem gospodarstvu. Zato je v izpodbijani odločbi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Navedena tožba je bila vložena pri zveznem sodišču. Ker upravni spor ni bil končan do 25.6.1991, ko je začel veljati ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 1/91-I), se je po predlogu tožeče stranke z dne 10.8.1992 upravni spor nadaljeval pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije; upravne spise prve stopnje je sodišču odstopila Republiška carinska uprava.

Tožba ni utemeljena.

Ne samo, da odločbe, s katero je zahtevek zavrnjen, same zase ni mogoče izvršiti, je tudi sicer uporaba izrednega pravnega sredstva po 266. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) omejena na izjemne primere, ko gre za odvrnitev hude in neposredne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, za javno varnost, javni red in mir ali javno moralo, ali zato, da se odvrnejo motnje v gospodarstvu, če teh ne bi bilo mogoče odvrniti z drugimi sredstvi, torej ko gre za ogrožanje javne koristi. To pomeni, da se izredna razveljavitev izvršljive odločbe opravi po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke. Kakršna koli vloga stranke v smeri uporabe navedenega pravnega sredstva se lahko šteje le kot opozorilo oziroma pobuda pristojnemu organu v smislu 124. člena ZUP.

Ker torej tožeča stranka izredne razveljavitve odločbe po 266. členu ZUP ni bila upravičena zahtevati, že zato kakšna njena pravica ali pravna korist z izpodbijano odločbo ni mogla biti prizadeta, pa čeprav je tožena stranka o njeni zahtevi odločila tako, da jo je zavrnila, namesto da bi zavrgla po 125. členu ZUP.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona.