Jedro

Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže. Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.

Izrek

Pritoži se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo ob smiselni uporabi petega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP), ker je ugotovilo, da Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije ne more biti pravdna stranka v tem socialnem sporu.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče očitno ugotovilo, da je tožba sposobna za obravnavanje in da ima vse sestavine iz 180. člena ZPP, ter jo vročila v odgovor tožencu. Tožnica je nato v pripravljalni vlogi na poziv sodišča podala odgovor na odgovor toženca, v katerem je med drugim vztrajala pri tožencu, kot je zapisan v uvodu te pritožbe in pri tem vztraja tudi v pritožbi. Meni, da sodišče napačno razlaga določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), da je potrebno v tožbi zajeti pritožbeni organ in ne tistega, ki je izdal odločbo, s katero je bila tožnica prizadeta v svojih pravicah. Štipendijo je mladoletni tožnici namreč zavrnil prvostopni organ, drugostopni organ pa je odločal zgolj o pritožbi zoper to odločbo in jo zavrnil. S tem pa je prvostopna odločba postala dokončna. Vztraja, da ne more nositi odgovornosti za takšno odločbo zgolj pritožbeni organ, morda sta kvečjemu solidarna zavezanca, o čemer pa se bo tožnica odločala v roku iz drugega odstavka 191. člena ZPP. V kolikor se je sodišče, kljub temu, da je tožbo vročalo v odgovor, naknadno odločilo, da ima tožba pomanjkljivosti, bi moralo ravnati v skladu z določbo 108. člena ZPP in zahtevati od tožnice, da tožbo popravi ali dopolni in šele če tožnica tega ne bi storila, bi jo lahko zavrglo. Tožnica kot prava nevešča stranka, ki je ne zastopa odvetnik in je celo mladoletna oseba, pa ni bila niti opozorjena v skladu z določbo sedmega odstavka 108. člena ZPP, da bo njena tožba zavržena, ker je nerazumljiva oziroma ne vsebuje vsega. Zato je bil sklep z dne 23. 9. 2013 zanjo popolno presenečenje. Sodišče je njeno tožbo zavrglo s pojasnilom, da vsebuje pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti in ki onemogoča nadaljnjo pravdo. Toženec je lahko pravdna stranka, sicer pa bi moralo sodišče ravnati po prvem odstavku 81. člena ZPP in zahtevati od tožnice, da odpravi pomanjkljivost v tožbi. Takšnega poziva ni bilo. Sodišče je izdalo izpodbijani sklep in z njim tožnici odreklo pravno varstvo zgolj na podlagi navedbe, da je tožnica vztrajala pri napačni pravdni stranki, kar je nepopravljiva pomanjkljivost, ki onemogoča nadaljnjo pravdo. Meni, da je takšno razlogovanje povsem v nasprotju z bistvom in temeljnimi načeli pravdnega postopka. Zaradi pristranskosti sodnice, ki se je že vnaprej opredelila glede pasivne legitimacije toženca in je zaradi tega tožnici v celoti odrekla pravno varstvo, predlaga, da se zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku. Razen tega sodnica ni obravnavala navedbe v tožbi, da je Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij protiustaven v drugem odstavku 10. člena. V tem primeru bi prišla v poštev prekinitev pravdnega postopka in sprožitev ustavne presoje predpisa.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno uporabilo določbo 81. člena ZPP, zaradi česar je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in izpodbijani sklep nezakonit. Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku najprej presodilo ali gre v obravnavanem primeru za opisano stanje in da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka. V takšnem primeru bo zahtevalo odpravo pomanjkljivosti in le, če se pomanjkljivosti ne bo dalo odpraviti, bo tožbo zavrglo.

V konkretnem primeru je tožnica po zakoniti zastopnici vložila tožbo zoper Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije zaradi zavrnitve dodelitve Zoisove štipendije in uveljavljala, da se odločba Sklada z dne 18. 10. 2012 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 4. 6. 2013 razveljavita.

Toženec je nato v odgovoru na tožbo poleg vsebinskih razlogov, ugovarjal pasivno legitimacijo, tožnica pa je v odgovoru na odgovor na tožbo vztrajala pri prvotno navedenem tožencu, to je pri Javnem skladu RS za razvoj kadrov in štipendije in kot razlog navedla dejstvo, da je ta organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, ne pa pritožbeni organ, to je RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.

Glede na navedeno bo sodišče nadalje s tožnico razčistilo, zakaj je navedla kot toženo stranko Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije in ali še vztraja pri tej toženi stranki. Glede na določbo 67. člena ZDSS-1 lahko stranka, če je zaradi očitne pomote v tožbi napačno navedla toženo stranko, spremeni navedbo toženca najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma če ni poravnalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo.

V kolikor bo tožnica še vztrajala pri prvotno navedenem tožencu, to je Javnem skladu RS za razvoj kadrov in štipendije, bo presodilo, ali je ta toženec pasivno legitimiran, torej nosilec vtoževanih obveznosti. V nasprotnem primeru, kolikor bo tožnica navedla drugega toženca, bo sodišče presodilo, ali gre za pravega toženca in ustrezno ugotovitvi potem odločalo oziroma nadaljevalo dokazni postopek. V tem primeru bo v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb ter odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku. Obenem se bo opredelilo do navedb v tožbi, vključno glede zatrjevane protiustavnosti drugega odstavka 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem ni sledilo pritožbi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, saj ni ugotovilo zatrjevanih kršitev.