Jedro

Vprašanje, o tem ali mora organ po uradni dolžnosti ugotoviti potreben obseg razlastitve, se nanaša na ugotovitveni postopek pred upravnim organom, torej na pravilnost upravnega postopka. Vprašanja pravilnosti upravnega postopka pa niso predmet revizijske presoje, saj se v revizijskem postopku ne presoja kršitev pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1, zato po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča revizije na podlagi takih vprašanj ni mogoče dovoliti.

Na vprašanje, ali mora biti za razlastitev skupne javne ceste izkazan javni interes Republike Slovenije, povzet v njene akte, pa odgovor daje že jasno besedilo 3. člena ZCes-1B.

Zelo hudo posledico, ki naj bi mu nastala, utemeljuje z dejanskim stanjem, ki ni del v postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pa je v revizijskem postopku vezano na ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Zato uveljavljana zelo huda posledica, ki jo gradi na takem dejanskem stanju, ni niti verjetno izkazana.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Pesnica, št. 352-18/2015(403) z dne 16. 10. 2015. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se v korist Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke, razlastijo tam navedena zemljišča v lasti tožnika. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da po teh zemljiščih poteka del ceste, ki je v Republiki Avstriji kategorizirana kot skupna javna cesta - vinska cesta L 613 in da so za razlastitev izpolnjeni pogoji iz 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) v povezavi s 24. točko prvega odstavka 2. člena in 3. a členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ter 3. členom ZCes-1B. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 35020-59/2015-5 z dne 1. 2. 2016. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.2

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Revident v okviru citirane določbe ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja. Navaja tri vprašanja, vendar ta ne izpolnjujejo v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljenih zahtev, ki morajo biti izpolnjene, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije.3

7. Njegovo prvo vprašanje o tem, ali je treba v postopku razlastitve upoštevati tretji odstavek 3.a člena ZCes-1, ki določa, da za pridobivanje nepremičnin, ki bodo v lasti Republike Slovenije, vlada s sklepom določi organ, ki zastopa razlastitvenega upravičenca, ni vprašanje, ki bi zahtevalo revizijsko presojo. Zakonska določba je namreč popolnoma jasna in nedvoumna. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je bila ta določba v postopku tudi upoštevana, saj je razlastitvenega upravičenca zastopal organ, določen s sklepom Vlade RS z dne 2. 7. 2015. 8. Drugo vprašanje o tem, ali mora organ po uradni dolžnosti ugotoviti potreben obseg razlastitve, se nanaša na ugotovitveni postopek pred upravnim organom, torej na pravilnost upravnega postopka. Vprašanja pravilnosti upravnega postopka pa niso predmet revizijske presoje, saj se v revizijskem postopku ne presoja kršitev pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1, zato po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča revizije na podlagi takih vprašanj ni mogoče dovoliti.4

9. Na zadnje vprašanje, s katerim sprašuje, ali mora biti za razlastitev izkazan javni interes Republike Slovenije, povzet v njene akte, pa odgovor daje že jasno besedilo 3. člena ZCes-1B. Ta take zahteve za postopke razlastitve obstoječe skupne javne ceste, to je ceste, ki je kategorizirana v sosednji državi in deloma poteka po ozemlju Republike Slovenije, ne zahteva. Določa namreč, da je v takem primeru javna korist za razlastitev ugotovljena, če je cesta kategorizirana v sosednji državi, pri čemer v zvezi z zagotavljanjem odvijanja prometa po cesti obstaja mednarodnopravna obveznost Republike Slovenije, in da v takih primerih Vlada sprejem sklep, s katerim določi skupno javno cesto v 30 dneh po vpisu lastninske pravice na Republiko Slovenijo v zemljiško knjigo.

10. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je ta dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi moral revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

12. Opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident z navedbo, da se razlašča celotna površina zemljišč, čeprav cesta poteka le po delu teh zemljišč in se zato s tem protipravno posega v njegovo lastninsko pravico, kar predstavlja kršitev ustavne pravice po 33. členu URS, ni izpolnil. Zelo hudo posledico, ki naj bi mu nastala, utemeljuje z dejanskim stanjem, ki ni del v postopku ugotovljenega dejanskega stanja.5 Vrhovno sodišče pa je v revizijskem postopku vezano na ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Zato uveljavljana zelo huda posledica, ki jo gradi na takem dejanskem stanju, ni niti verjetno izkazana.

13. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. 4 Sklepi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1233/2004, X Ips 358/2014, X Ips 50/2015, X Ips 5/2016, X Ips 198/2016 in drugi). 5 Iz izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je bila v letu 2010 opravljena katastrska odmera in so bile na tej podlagi s tremi odločbami, ki so bile izdane po pritožbi revidenta, kot pot evidentirane parcele, ki so predmet razlastitvenega postopka (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).