Jedro

Ker je splošno znano dejstvo, da je bil z odločbo toženke z dne 17. 5. 2012 za dobo štirih let imenovan nov direktor SSRS, predlagana odprava izpodbijane odločbe od imenovanja novega direktorja dalje ne more več pripeljati do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnika razrešila s funkcije direktorja Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju SSRS), javnega sklada. V uvodu je kot pravno podlago za izdajo odločbe navedla 13. člen, drugi odstavek 20. člena in tretjo alinejo prvega in drugega odstavka 22. člena Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS-1), peti odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS), drugi odstavek 18. člena Akta o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Republike Slovenije kot javnega sklada (v nadaljevanju Akta o ustanovitvi SSRS) ter predlog nadzornega sveta Stanovanjskega sklada RS o razrešitvi direktorja stanovanjskega sklada SSRS na podlagi sklepov, ki so bili sprejeti na 78. in 79. seji nadzornega sveta v prejšnji sestavi ter 1. seji nadzornega sveta v novi sestavi.

Iz obrazložitve je razvidno, da se je Vlada za razrešitev direktorja, ki ga je sama imenovala, odločila na podlagi predloga nadzornega sveta SSRS in ugotovitve istega organa, da je bil predlog za razrešitev direktorja SSRS, ki ga je sprejel prejšnji nadzorni svet, utemeljen na podlagi tretje alineje prvega odstavka 22. člena ZJS-1. Podrobno povzame razloge za razrešitev, ki jih je ugotovil nadzorni svet SSRS in se nanašajo na projekta Brdo in Pivka, in na podlagi katerih je nadzorni svet SSRS predlagal predčasno razrešitev tožnika. Ugotavlja, da je tožnik imel možnost podati svoje videnje in zagovor glede očitkov, pri čemer se sklicuje na izvleček zapisnika 79. seje nadzornega sveta SSRS z dne 27. 10. 2012. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je bilo z nepravilnim postopkom razrešitve poseženo v njegove človekove pravice in svoboščine, opredeljene v 22. in 49. členu Ustave, ter odloči, da mu je toženka dolžna povrniti stroške upravnega spora. V tožbi med drugim navaja, da toženka v obširni obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dokazala obstoja ne prvega, ne drugega pogoja iz 22. člena ZJS-1, pač pa je zgolj povzela navedbe v predlogu bivšega nadzornega sveta SSRS, pri čemer se do zagovora tožnika ni jasno in določno opredelil ne nadzorni svet v prejšnji sestavi, še manj pa nadzorni svet v novi sestavi. S tem je bil prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva, saj mu zagovor ni bil omogočen oziroma dejstva, navedena v zagovoru, sploh niso bila obravnavana, toženka pa se do njih v izpodbijani odločbi ni opredelila. S tem, ko je s krivdno predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja javnega sklada ožigosan, pa mu je odvzeta tudi zaposlitvena možnost in mu je posredno kršena tudi z ustavo zajamčena svoboda dela.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj je tožba neutemeljena ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni dovoljena.

Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če pa je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta (iz obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča G 21/2001 z dne 24. 1. 2006 in G 4/2005 z dne 11. 9. 2007).

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločbo, s katero je bilo odločeno, da se ga predčasno razreši s funkcije direktorja javnega sklada, Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (SSRS) in predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Ker je splošno znano dejstvo, da je bil z odločbo toženke z dne 17. 5. 2012 za dobo štirih let imenovan nov direktor SSRS dr. Žiga Andoljšek, predlagana odprava izpodbijane odločbe od imenovanja novega direktorja dalje ne more več pripeljati do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Imenovanje novega direktorja pred pravnomočnostjo odločitve v upravnem sporu v zvezi z razrešitvijo tožnika namreč vzpostavitev prejšnjega stanja onemogoča (podobno v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 1165/06 z dne 12. 4. 2007 in sklepu Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 640/2007 z dne 25. 10. 2007).

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-181/09-12, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011 odločilo, da je ZUS-1 v neskladju z ustavo (1. točka izreka), da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka) in da lahko do odprave ugotovljenega neskladja tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Glede na navedeno je sodišče tožnika s pozivom z dne 9. 11. 2012 opozorilo na nemožnost vzpostavitve prejšnjega stanja v njegovem primeru in ga pozvalo, da prilagodi zahtevek za izdajo ugotovitvene sodbe in zanj izkaže pravno korist oziroma da navede razloge, ki utemeljujejo pravni interes za izdajo sodbe, ki jo predlaga (izpodbojne).

Tožnik kljub pozivu sodišča z dne 9. 11. 2012 ni navedel razlogov, ki utemeljujejo pravni interes za izdajo sodbe, ki jo predlaga (izpodbojne), niti ni v skladu z navedeno odločbo ustavnega sodišča prilagodil tožbenega zahtevka (na ugotovitvenega) in posledično tudi zanj ni izkazal pravnega interesa.

Ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZUS-1, ta pa v obravnavanem primeru, glede na povedano, ni podan, je sodišče po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo brez presoje tožbenih navedb. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.