Jedro

Zavarovanec mora za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2017 in odločbe št. ... z dne 1. 6. 2017 ter na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da se sodišče ni poglobilo in pravilno presodilo njene delazmožnosti glede na podatke v medicinski dokumentaciji. Invalidska komisija prve stopnje jo je dne 25. 5. 2017 razvrstila v III. Kategorijo invalidnosti, v tem času pa se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Vztraja, da je upravičena do invalidske pokojnine na podlagi 12 let pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na Sporazum sklenjen med Republiko Slovenijo in BiH ter na ugotovljene diagnoze in poudarja, da je bila v bolnici večkrat hospitalizirana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru sta predmet sodne presoje odločbi toženca št. ... z dne 28. 9. 2017 in št. ... z dne 1. 6. 2017, na podlagi katerih tožnica nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki jo vtožuje v tem sporu.

5. O tožničinem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. XII Ps 1819/2017 z dne 11. 10. 2018, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2017 in odločbe št. ... z dne 1. 6. 2017 ter priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 471/2018 z dne 17. 1. 2019 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki, katere dodatne dokaze je potrebno izvesti za popolno ugotovitev dejanskega stanja o izpolnjevanju pogojev pri tožnici za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Pravno podlago za odločitev predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določa v 41. členu in 42. členu oziroma za mlajše invalide v 43. členu. Po 41. členu ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu zaradi starosti ni zagotovljena ali invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni mora zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. člen ZPIZ-2).

8. Pomeni, da mora zavarovanec za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu zakona.

9. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnica v Sloveniji dopolnjene 12 let, 8 mesecev in 11 dni pokojninske dobe ter še 2 meseca in 26 dni v BIH, to je skupaj 12 let, 11 mesecev in 7 dni pokojninske dobe. Vendar pa sodišče prve stopnje pri tožnici, čeprav je za popolno ugotovitev dejanskega stanja in tožničine delazmožnosti, izvedlo dokaz z izvedencem, ni ugotovilo nobenega od stanj določenih v 41. členu ZPIZ-2 in zaradi neizpolnjenega kumulativno zahtevanega pogoja določenega v citirani določbi, tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za takšen zaključek imelo vso podlago v izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je po proučitvi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu in razpoložljive delovne dokumentacije, predvsem obrazca DD-2 z dne 22. 4. 2017 in opisanih obremenitev pri delu na delovnem mestu sestavljanje izdelkov, menil, da pri tožnici do 28. 9. 2017, to je do dokončne odločbe, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je njena delovna zmožnost le zmanjšana. Od dneva, ko je bila predstavljena na invalidski komisiji prve stopnje 25. 5. 2017, je zaradi posledic bolezni zmožna za delo v svojem poklicu nekvalificirane delavke s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in z navedenimi stvarnimi omejitvami: pretežno sedeče delo, fizično lažje, z dvigovanjem bremen do 5 kg, ki ne zahteva gibov z zgornjima udoma nad višino ramen, v ugodnem mikroklimatskem okolju. Po mnenju izvedenca je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za opravljanje njenega poklica za manj kot 50 %, kar ustreza III. kategoriji invalidnosti. Tožnica lahko opravlja delo z naštetimi stvarnimi in časovnimi omejitvami, ne da bi potrebovala predhodno poklicno rehabilitacijo, saj glede na njen poklic obstaja vrsto del, ki bi jih lahko opravljala.

11. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in za to navedlo vse bistvene razloge. Predvsem je poudarilo, da je izvedenec pri podaji mnenja upošteval tako pogoje dela oziroma obremenitve pri delu kot vso medicinsko dokumentacijo in izvide, v katerih specialisti, enako kot izvedenec, ne ugotavljajo popolne nezmožnosti za delo, ampak svetujejo le omejitve pri delu.

12. Iz izvidov izhaja, da se tožnica zdravi zaradi revmatoidnega artritisa, leta 1989 je bila operirana na levem kolku, narejena je bila osteotomija intertrohanterno, OSM so leta 1991 odstranili. Januarja 2017 je opravila RTG, ki je pokazal artrozo levega kolka, zato priporočajo implantacijo endoproteze. Obravnavana je bila tudi pri psihiatru, ki ugotavlja predvsem somatske težave in depresivno naravnanost, ki je v veliki meri povezana z neugodnim socialnim položajem. Izvedenec je mnenje podal na podlagi poročila osebnega zdravnika z anamnezo in kliničnim pregledom in izvidov specialistov iz leta 2017, ki jih je predložil osebni zdravnik. Do delazmožnosti se je opredelil fiziater ob pregledu 10. 1. 2017, ki je navedel, da je tožnica nesposobna za težko, srednje težko fizično delo in naprezanje s hrbtenico ter omejeno sposobna za aktivnosti lahkega fizičnega naprezanja. Revmatolog je dne 18. 1. 2017 predlagal izogibanje fizičnim obremenitvam, hladnim in vlažnim pogojem. Drugi specialisti so predlagali, da se upošteva mnenje revmatologa.

13. Na podlagi takšne dokumentacije in izvidov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-ti ne omogočajo drugačnega zaključka in za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine in ugotovi popolna nezmožnost za delo. Izvedensko mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo in predhodnimi ugotovitvami specialistov, kakšno je tožničino zdravstveno stanje in z njim pogojene zahtevane omejitve pri delu oziroma njena preostala delovna zmožnost. 14. Ker sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo popolne nezmožnosti za delo v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 t.j. I. kategorije invalidnosti, niti II. kategorije invalidnosti in potrebe po poklicni rehabilitaciji, pač pa III. kategorijo invalidnosti v smislu 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katere bi tožnica glede na 41. člen ZPIZ-2 pridobila pravico do invalidske pokojnine le pod pogojem, da bi dopolnila starost 65 let. Ker je tožnica ob izdaji izpodbijanih odločb dopolnila 54 let, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj na podlagi dopolnjene zahtevane pokojninske dobe, ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine, če ni izpolnjen še nadaljnji pogoj, določen v 41. členu ZPIZ‑2. 15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo.