Jedro

Predmet delitve je skupno premoženje, ki ima zaradi toženčeve odtujitve drugačno usodo od ostalega skupnega premoženja, zato obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo odločanje samó o tem delu skupnega premoženja. Namesto denarnih sredstev, s katerimi je toženec razpolagal, v skupno premoženje sodi terjatev do toženca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,265.299,20 SIT za čas od 27.11.2006 do 31.12.2006 in od zneska 5.280,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je določeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 3.688,76 EUR.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

O pritožbi tožeče stranke

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se v sodbi navaja, da sta bili priči D. B. in P. F. zaslišani, v nadaljevanju pa, da je bil dokaz z njunim zaslišanjem zavrnjen. Graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič v zvezi s skupnim premoženjem. Meni, da je sodišče ravnalo pristransko, ker je zaslišalo toženčevo mamo, ne pa sina pravdnih strank. Zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev pravice do izjave, načela kontradiktornosti in načela enakosti orožij. Zatrjuje kršitev postopka, ker tožničinemu pooblaščencu ni bilo omogočeno, da bi se seznanil z zadevo in tožnico na zadnjem naroku ustrezno zastopal. Zaradi preklica pooblastila prejšnjega pooblaščenca se je tožnica dne 26.4.2013 obrnila na Službo za brezplačno pravno pomoč. Odločba o brezplačni pravni pomoči je bila izdana 6.5.2013, pooblaščenec pa jo je prejel 7.5.2013 popoldne. Pooblaščenec se do naroka ni uspel seznaniti z zbranim gradivom, ga preučiti in ustrezno komentirati. Opozarja na pravico stranke, da do konca glavne obravnave spremeni tožbo, podaja pravna naziranja ipd., tožnica pa teh možnosti ni imela. Opozarja na pravno pomembno dejstvo, da je toženec tožnico dobesedno vrgel na cesto in zamenjal ključavnice ter zavrača ugotovitev, da se je tožnica iz skupnega bivališča na naslovu S. izselila. Opozarja na nasprotje med ugotovitvijo, da je bila dejavnost pravdnih strank skupna, dobiček iz skupne dejavnosti pa ni skupno premoženje. Meni, da bi ta postopek moral biti prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja o skupnem premoženju ali pa bi moralo biti to vprašanje pravilno rešeno kot predhodno vprašanje. Opozarja, da v zvezi s skupnim premoženjem pred Okrajnim sodiščem v Kranju teče postopek pod opr. št. I P 482/2010. Za nerelevantno dejstvo označuje kraj opravljanja dejavnosti, ker so pomembni plodovi skupne dejavnosti in ne plodovi nepremičnine. Povzema v postopku podane trditve o skupni gradnji nepremičnine od tretje podaljšane gradbene faze dalje, vrnitvi posojenih sredstev toženčevi materi in trdi, da se sodišče do teh trditev ni opredelilo. Slednje označuje za pravno odločilno dejstvo, ker sta pravdni stranki na ta način odkupili nepremičnino. Ker materialno procesno vodstvo ni bilo opravljeno, sodbo označuje za sodbo presenečenja. Zatrjuje v 16. točki vsebovano nasprotje med trditvama, da ravnanje tožene stranke je in ni protipravno ravnanje. Poudarja, da je podala trditve o pravno relevantnih dejstvih, ki omogočajo ugoditev zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ne glede na to, da je ta del zahtevka poimenovala izgubljeni dobiček. Opozarja na nesporno dejstvo, da je bila dejavnost pravdnih strank dobičkonosna. Ne drži, da tožnica zaradi bolniškega staleža dobička ni bila sposobna ustvarjati, kajti že pred razpadom skupnosti je bila v staležu, pa je bil dobiček kljub temu ustvarjen. Za nesprejemljivo označuje samospraševanje sodišča, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do delitve osnovnih sredstev. Trdi, da gre za pravno nerelevantna dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank. Meni, da je treba upoštevati tiste parametre, ki so obstajali v času ustvarjanja dobička, zato vprašanje najemnine ni pomembno. Trdi, da je sodišče preseglo svoje pristojnosti, ker se je brez strokovnega znanja spustilo na računovodsko področje. Graja, da ni bil upoštevan dohodek, ustvarjen na črno. Trdi, da je toženec ravnal nepošteno že ob dvigovanju sredstev iz računa, zato bi od tedaj dalje morale biti prisojene obresti. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka. Razen tega bi bilo pri ugotavljanju tožničinega uspeha v postopku treba upoštevati tudi uspeh po temelju in ne zgolj po višini. Meni, da so bili potrebni tudi stroški vlog z dne 13.3.2012, 8.5.2012 in 3.7.2012. 4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, da je bil dokazni predlog z zaslišanjem P. F. zavrnjen, dokazni predlog z zaslišanjem D. B. pa umaknjen. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Očitek o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do učinkovite obrambe ni sprejemljiv. Naloga stranke je, da poskrbi za svoje kontinuirano zastopanje. Čeprav je tožnica že ob odpovedi pooblastila 8.4.2013 vedela za dne 10.5.2013 razpisan narok, je šele 26.4.2013 zaprosila za brezplačno pravno pomoč. Upoštevajoč, da je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč vložena dan pred prazniki, služba za brezplačno pravno pomoč ni dolgo odločala. Tožnica bi morala računati, da je za odločitev o prošnji za brezplačno pravno pomoč potreben čas, pa tudi, da so konec aprila in prve dni maja prazniki, ko služba za brezplačno pravno pomoč ne dela. Ker je ravnala neskrbno, je eventualna slaba pripravljenost njenega novega pooblaščenca na narok njen riziko. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in koncentracije, ki ga je sodišče dolžno spoštovati (11. čl. ZPP).

7. Dejstvo, da sta med pričami, ki so bile zaslišane, navedena tudi D. B. in P. F. je posledica očitne pomote, kar pa ne ustvarja nejasnosti, saj se pri presoji dokazov sodišče na njune izpovedi ne sklicuje. Da je dokazni predlog z zaslišanjem D. B. umaknjen, je navedeno na zaključku 3. točke.

8. Pritožbeni očitek, da se je sodišče ukvarjalo tudi z ugotavljanjem obsega skupnega premoženja, zaradi česar bi morale biti predlagane priče zaslišane, je premalo pojasnjen, da bi bil preverljiv. Trditev o obstoju skupnega premoženja je postavila pritožnica sama in sodišče se je z ugotavljanjem skupnega premoženja ukvarjalo točno toliko, kot je bilo potrebno za odločitev o zahtevku. Nerazumljivo je presenečenje, ki ga za tožečo stranka predstavlja ukvarjanje sodišča s skupnim premoženjem. Tudi očitek pristranskosti zaradi zaslišanja S. P., ne pa L. P., je premalo pojasnjen, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Na šesti strani sodbe je razlog za zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in drugih dokazov razumljivo pojasnjen.

9. Neutemeljen je očitek, da bi se sodišče moralo podrobneje ukvarjati z načinom prenehanja življenjske skupnosti, saj tako kot sklenitev zakonske zveze (13. čl. ZZZDR), tudi njeno prenehanje oz. prenehanje življenjske skupnosti temelji na svobodni odločitvi. Tudi tožničine izključitve od posesti delovnih sredstev in naprav ter poslovnih prostorov ni potrebno podrobneje raziskovati. Protipravno ravnanje toženca pri omejitvi tožničinega dostopa do skupnih osnovnih sredstev je sodišče ugotovilo in argumentirano pojasnilo v 16. točki sodbe. Drugih dejstev v tej zvezi sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, sicer pa pritožnica niti ne pojasni, katera dejstva niso bila ali niso bila pravilno ugotovljena.

10. V nasprotju z izpodbijano sodbo pritožba sodišču pripisuje zaključek, da s skupno dejavnostjo strank ustvarjen dohodek ni skupno premoženje. Takega zaključka sodba ne vsebuje. Navržena je pritožbena trditev, da so zatrjevana tudi dejstva, ki terjatev izgubljenega dobička utemeljujejo tako, da jo je mogoče prisoditi tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Ker teh dejstev pritožba ne povzema in ne navaja, kje so zapisana, je pritožba v tem delu nepreverljiva.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče postopek prekiniti in počakati na rešitev zadeve I P 482/2010, katere predet je ugotavljanje skupnega premoženja strank. Ravnalo je pravilno, ko je vprašanje lastništva stavbe in delovnih sredstev sámo ugotavljalo. S 13. čl. ZPP je pravdno sodišče pooblaščeno, da to vprašanje sámo reši kot predhodno vprašanje.

12. Nepravilna je pritožbena trditev, da lastništvo stavbe ni pravno pomembno dejstvo. Predmet zahtevka je izgubljeni dobiček, za obstoj katerega so (predvideni) materialni stroški odločilnega pomena. Ugotovitev, da hiša S. ni skupno premoženje strank, je natančno utemeljena v 12. točki sodbe. Dejstvo, da je do podaljšane tretje gradbene faze zgrajeno hišo toženec imel v lasti že pred začetkom življenjske skupnosti s tožnico, ne omogoča zaključka, da je hiša skupno premoženje. Skupno dograjevanje stavbe se na stvarnem področju ne odrazi. Ker skupno premoženje ustvarjata zakonca z lastnim delom in sredstvi, je za nastanek skupnega premoženja nepomembno, ali sta za gradnjo najela posojilo in ali sta ga vrnila ali ne.

13. V 16. točki sodbe sodišče prve stopnje izpostavlja protipravnost toženčevega ravnanja. Za protipravno označuje, da je tožnici onemogočil (so)uporabo delovnih sredstev in naprav, ki so skupna last. V nadaljevanju navaja stvarno pravna določila, na podlagi katerih toženčevo ravnanje opredeljuje kot nedopustno. Zanikanje protipravnosti prepovedi vstopa v nepremičnino je razumeti v smislu lastninsko pravnih upravičenj, ki jih toženec ima, tožnica pa ne. Nesporno pa je, da je tožnica posest na prostorih pralnice imela. Pritožba pravilno navaja, da je tudi samovoljna izključitev posesti protipravno ravnanje. Pritožbeno opozorilo na zgoraj opisano nedoslednost je nepomembno, kajti protipravnost toženčevega ravnanja je ugotovljena; zahtevek je zavrnjen zaradi neizkazanosti izgubljenega dobička.

14. Pričakovanje, da bo prisojen izgubljeni dobiček, kakršnega sta stranki ustvarjali s skupnim prizadevanjem, ni realno. Odveč je zato pritožbeno opozarjanje na dobičkonosnost dejavnosti v pogojih, v kakršnih sta jo opravljali pravdni stranki. Prenehanje njune življenjske skupnosti in poslovnega sodelovanja, nesoglasja med strankama so danost, ki na poslovni rezultat odločilno vplivajo. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z ugotavljanjem dobička, ki bi ga tožnica ustvarila samostojno, brez toženčevega sodelovanja z delom in sredstvi posebnega premoženja. Zaradi nesoglasij in nezainteresiranosti za skupno delo so se pogoji poslovanja po novembru 2003, ko je življenjska skupnost strank prenehala, povsem spremenili. Te pogoje je moralo ugotavljati sodišče prve stopnje. Ker je bila organizacija dejavnosti, prevozi, komunikacija s strankami v veliki meri v rokah toženca, je pomembno dejstvo, da tožnica iz zdravstvenih razlogov teh del ni bila sposobna prevzeti. Delovna sredstva in zaposleni brez prizadevanj in sodelovanja nosilca dejavnosti ne ustvarjajo dobička. Sodišče prve stopnje prepričljivo opozarja na vpliv najemnine na dobiček. Tožnica sama je izpovedala o enormnih stroških najema poslovnih prostorov in ni zatrjevala, da bi poslovne prostore imela na razpolago. Take stroške bi tožnica imela, če bi po novembru 2003 z dejavnostjo nadaljevala. Šele v pritožbi omenja možnost, da bi dejavnost opravljala na naslovu, kjer živi. Pritožnica povsem spregleda, da tudi delovni stroji in naprave niso bili v njeni izključni lasti, zato neupravičeno graja razmišljanje prvostopenjskega sodišča o delitvi teh sredstev. Če bi tožnica uporabljala vse delovne naprave in stroje, bi tudi za njihovo uporabo morala plačevati. Z dejstvom, da je življenjska skupnost prenehala in da pogojev za skupno opravljanje dejavnosti ni bilo, stranki soglašata. Nobena od njiju ne zatrjuje, da bi bilo od novembra 2003 dalje dejavnost mogoče opravljati s skupnimi močmi in skupnim delom. Dobiček, ki bi ga ustvaril vsak od njiju po prenehanju njune skupne dejavnosti, pa ni enostavno polovica prejšnjega dobička; še manj je seveda mogoče pritrditi, da je kot formalna nosilka dejavnosti tožnica upravičena do celotnega dobička, ki ga prinaša pralnica. Povsem pravilen je zato zaključek, da dejavnost, ki bi jo tožnica po novembru 2003 opravljala z delovnimi sredstvi, ki so skupno premoženje, za tožnico ne bi bila dobičkonosna.

15. Gre za številne in take okoliščine, da je sodišče prve stopnje brez podrobnejšega poznavanja pravil finančne stroke in podjetništva lahko zaključilo, da tožničina dejavnost po prenehanju toženčevega sodelovanja (z delom in sredstvi) ne bi prinašala dobička. Zahtevku tožnice po upoštevanju dobička, ki bi bil ustvarjen na črno, torej z nelegalno dejavnostjo, ni mogoče zagotoviti pravne zaščite.

16. Tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti je pravilna. Prisojeni znesek je posledica toženčevega razpolaganja s skupnim premoženjem. Deleža strank na skupnem premoženju v času skupnega premoženja nista bila določena. Tožnik je razpolagal z denarnimi sredstvi, ustvarjenimi v skupni dejavnosti. Dvig denarja iz bančnega računa je bil legitimen, saj je tožnik imel pooblastilo za poslovanje s sredstvi na računu; razen tega so bili dvigi opravljeni po tem, ko je toženec zaradi sklenitve sporazuma računal, da bo postal nosilec dejavnosti. Tožničin poziv k vračilu njenega dela denarja je zato tista okoliščina, ki utemeljuje toženčevo zamudo. Določen zahtevek za plačilo je tožnica postavila s tožbo, zato je pravilno prvostopenjsko stališče, da je tožnik v zamudi od vložitve dalje (drugi odstavek 299. čl. ZPP).

17. Tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka ni utemeljena. Razmerje med zavrnjenim in ugodenim delom zahtevka ustrezno odraža tožničin uspeh v postopku, zato ni razlogov za uporabo drugih kriterijev pri ugotavljanju njene uspešnosti. Ker je stranka upravičena le do povrnitve potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. čl. ZPP), je tožeča (enako pa tudi tožena) stranka upravičena do povrnitve stroškov za sestavo pripravljalnih vlog, ki so bile potrebne. Te je sodišče prve stopnje opredelilo z datumom njihove sestave; v ostalih vlogah sta obe pravdni stranki svoja stališča ponavljali in izpostavljali za odločanje nepomembna dejstva.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

19. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je tožeča stranka postavila zgolj dajatveni zahtevek, ne pa ugotovitvenega zahtevka, da sredstva spadajo v skupno premoženje. Opozarja, da tudi delitve skupnega premoženja tožeča stranka ni zahtevala. Meni, da je o delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku mogoče odločati samo v primeru, če obstajajo posebne okoliščine. Trdi, da je sodišče preseglo trditveno podlago in odločalo preko meja postavljenega zahtevka, ker tožnica ni zahtevala ugotovitve, da so sredstva skupno premoženje in ni zatrjevala posebnih okoliščin, ki bi opravičevale delitev v pravdi. Trdi, da se zato ni mogla izjaviti o odločilnih dejstvih – glede skupnega premoženja, glede deležev na skupnem premoženju in glede same delitve. S tem ji je bila kršena pravica do izjave; poseženo je bilo v enakost orožij. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz četrte točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker bi bilo o delitvi pristojno odločati sodišče druge vrste, namreč nepravdno sodišče. Za pravilno postopanje ocenjuje ustavitev pravdnega postopka in odločitev, da se postopek nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim nepravdnim sodiščem. Meni, da bi pravdno sodišče o sredstvih na računu lahko odločalo samo v primeru, če bi bili stranki napoteni na pravdo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 217/2011, ki se zavzema za delitev celotnega skupnega premoženja, ker je le taka delitev pravična. Opozarja, da ta pravdni postopek predstavlja le delitev dela skupnega premoženja, glede ostalega premoženja pa sta v teku postopka I P 482/2010 in I P 233/2011. Graja ugotovitev, da je bil toženec z dvigi neupravičeno obogaten. Pritrjuje ugotovitvi, da je toženec znesek 1.000,00 EUR tožnici izplačal po sporazumu. Ker je bil ta sporazum razglašen za ničnega, je podlaga za plačilo odpadla, zaradi česar morata obe stranki vrniti vse, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. Tožnica bi tako morala v skupno premoženje vrniti 1.000.000,00 SIT oziroma je toženec upravičen do 500.000,00 SIT iz tega naslova. Opozarja na neprerekano trditev, da je na poslovnem računu v trenutku preklica pooblastila ostalo 680.000,00 SIT. Tudi do polovice tega zneska, to je 340.000,00 SIT, je toženec upravičen. Razen tega so na transakcijski račun še prihajali dohodki, do katerih toženec ni mogel. Ta sredstva tožena stranka za čas preklicanega pooblastila ocenjuje na približno 850.000,00 SIT. Do polovice teh sredstev, to je 425.000,00 SIT, je pravičen toženec. Meni, da ta dejstva dokazujejo, da tožnica ni bila prikrajšana, zaradi česar je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Ne soglaša, da toženec ni dokazal, da so bila dvignjena sredstva porabljena za plačilo stroškov dejavnosti. Opozarja, da toženec pooblastila za poslovanje s sredstvi na računu ni imel od 8.11.2003 do 26.11.2003, potem pa spet od 10.2.2004 dalje. Priznava, da so se v času, ko je pooblastilo imel, stroški plačevali z virmani in preko linkov. V času, ko toženec ni bil pooblaščen, pa je bilo stroške ravno tako treba plačevati in toženec jih je plačal z gotovino, ki jo je dvignil iz transakcijskega računa. Šlo je za prispevke za toženca in delavko, plačo za oba, akontacijo davka in ostale stroške poslovanja. Dvige je opravil, ker je pričakoval, da mu bo tožnica pooblastilo spet preklicala. Gotovina, s katero se je plačeval bencin, trgovina, morje, ni gotovina, dvignjena iz transakcijskega računa; v tem delu je toženčeva izpoved vzeta iz konteksta. Ponavlja, da so bili vsi dvigi opravljeni zaradi plačila obveznosti iz skupne dejavnosti, zato toženec ni bil neupravičeno obogaten. Opozarja na pomoto pri označevanju priznanih stroškov. Meni, da bi odločitev o stroških morala temeljiti na tretjem odstavku 154. čl. ZPP, ker se tožena stranka ni uspela ubraniti zgolj sorazmerno majhnemu delu zahtevka, z obravnavanjem katerega niso nastali posebni stroški. Iz tega razloga bi morali biti toženi stranki povrnjeni vsi pravdni stroški.

20. Pritožba ni utemeljena.

21. Že v tožbi je tožnica navedla, da sta bila s tožencem v kritičnem času zakonca, kar pomeni, da je za presojo njunih premoženjskih razmerij treba uporabiti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) – členi od 51 do 62. Ta zakon predvideva dve premoženjski kategoriji – skupno premoženje in posebno premoženje. Tožnica je zatrjevala izključno lastninsko pravico denarnih sredstev na bančnem računu dejavnosti ter svoje prikrajšanje in toženčevo obogatitev zaradi prilastitve teh sredstev. Da je o prikrajšanju na eni strani in obogatitvi na drugi strani lahko odločilo, je moralo sodišče ugotoviti, ali so denarna sredstva na bančnem računu skupno ali posebno premoženje, ter potem, ko je ugotovilo, da gre za skupno premoženje, delež vsakega od zakoncev na tem premoženju. Kot rečeno, je glede lastništva sredstev lahko izbiralo samo med skupnim in posebnim premoženjem strank; da bi bila sredstva last tretje osebe, nobena od strank ni zatrjevala. Obe stranki sta podali obsežne navedbe o skupnem in posebnem premoženju ter pridobitnih sposobnostih obeh – tožnice in toženca. Glavnina njunih navedb je bila ravno v zvezi s skupnim in posebnim premoženjem. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da se glede skupnega premoženja toženec ni imel možnosti opredeliti. Načelo kontradiktornosti je bilo spoštovano. Iz ugotovitve, da so bila delovna sredstva skupna last, in da sta bili obe stranki zaposleni v dejavnosti, formalno registrirani na tožničino ime, je sodišče prve stopnje izvedlo logičen sklep, da so denarna sredstva na računu, na katerega so se stekali prihodki iz opravljanja dejavnosti, skupno in ne tožničino (torej posebno) premoženje. Dejstvo, da se stranki o deležu na skupnem premoženju nista izrekali, pomeni, da z zakonsko domnevo enakih deležev soglašata. Delitev je zahtevana s postavitvijo dajatvenega zahtevka, kakšne posebne trditve v zvezi s tem niso potrebne. Očitek, da je sodišče preseglo trditveno podlago in odločalo mimo tožničinega zahtevka, zato ni utemeljen.

22. Pritožbeni ugovor – da bi o zahtevku moralo odločati sodišče druge vrste, nepravdno sodišče – je razumeti kot ugovor stvarne pristojnosti. Očitek ni razumljiv, ker sodišča niso organizirana kot pravdna in nepravdna, ampak organizacijska shema predvideva sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča; v okviru sodišč splošne pristojnosti pa okrajna, okrožna, višja sodišča in vrhovno sodišče (98. čl. Zakona o sodiščih). Ker sodišče višje pristojnosti (okrožno) lahko reši stvar iz prisojnosti nižjega (okrajnega) sodišča iste vrste (drugi odstavek 19. čl. ZPP in četrta točka drugega odstavka 339. čl. ZPP), očitek že iz tega razloga ne more biti utemeljen. Če pa pritožbeni ugovor meri na uporabo pravil postopka – nepravdnega, pravdnega – pa že pritožba sama opozarja na sodno prakso, ki delitev skupnega premoženja tolerira tudi v pravdnem postopku. Pritožba pa pravilno opozarja, da si je takó v nepravdnem kot pravdnem postopku treba prizadevati za delitev celotnega premoženja. Ker pa gre za del skupnega premoženja, ki ima zaradi toženčeve odtujitve drugačno usodo od drugega skupnega premoženja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo odločanje samó o tem delu skupnega premoženja. Namesto denarnih sredstev, s katerimi je toženec razpolagal, v skupno premoženje sodi terjatev do toženca.

23. Sodišče je ugotovilo, da je na podlagi ničnega Sporazuma med zakoncema (dokaz A9; v nadaljevanju sporazum) toženec tožnici plačal prvi obrok v višini 1.000,000,00 SIT. Sodišče je sledilo tožencu, da je bilo plačilo (delno) izvršeno iz denarnih sredstev, ki jih je na dan plačila (26.11.2003) iz bančnega računa dvignil v višini 250.000,00 SIT (1.043,23 EUR). Ker so z bančnega računa dvignjena sredstva ostala v njeni posesti in niso prešla med toženčevo premoženje, sodišče ni sledilo tožničinim zatrjevanjem, da je toženec zaradi dviga obogaten, ona pa prikrajšana. Nerazumno je zato pritožbeno stališče, da je prisojeni znesek treba zmanjšati za 500,00 EUR, kolikor naj bi bil toženčev delež na dvignjenem denarnem znesku. O delitvi zneska 250.000,00 SIT, ki je bil na poslovnem računu dne 26.11.2003, v tem postopku ni bilo odločeno. Enako velja za znesek 800.000,00 SIT, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil po dvigu vrnjen na bančni račun.

24. Tudi znesek 680.000,00 SIT, ki naj bi potrditvah toženca bil na računu takrat, ko mu je tožnica preklicala pooblastilo, je skupno premoženje, katerega delitve stranki nista predlagali. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je sodišče trditev o obstoju teh sredstev, ki je celo neprerekana, spregledalo. Isto velja za trditev, ki je pritožbena novota, da so po preklicu pooblastila na račun še prispela denarna sredstva v približni vrednosti 850.000,00 SIT. Tudi ta sredstva niso bila predmet delitve, ker stranki njihove delitve nista predlagali. Sodišče je odločilo zgolj o delitvi sredstev, ki jih je toženec dvignil s poslovnega računa, jih ni uporabil za plačilo obveznosti skupne dejavnosti, in so prešla v njegovo premoženje.

25. Z ugotovitvijo, da iz bančnega računa dvignjeni zneski niso bili porabljeni za plačilo stroškov dejavnosti, pritožbeno sodišče soglaša. Gospodarski subjekti poslujejo negotovinsko; njihovo gotovinsko poslovanje je omejeno. Pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopenjskega sodišča, da bi toženec, če že je dvigal sredstva iz računa tožnice samostojne podjetnice, v okoliščinah, ko do formalnega prenosa dejavnosti na njegovo ime še ni prišlo (1), moral voditi evidenco o njihovi porabi. Če pa jo je vodil, kot je izpovedal, bi morala biti njegova izpoved o razpolaganju z dvignjenimi denarnimi zneski bolj določna. S táko oceno toženčeve izpovedi pritožbeno sodišče soglaša. Ker toženec ni izpovedoval, da bi vodil ločeno evidenco obravnavane gotovine, se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na njegovo izpoved o poslovanju z gotovino. Trditev in dokazov, da bi bilo gotovinsko poslovanje poslovnega subjekta običajna praksa, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Nasprotno, tožnica je izpovedala, da so se stroški dejavnosti plačevali negotovinsko. Da bi gotovinsko toženec začel poslovati zaradi strahu pred tem, da mu tožnica ponovno onemogoči razpolaganje s sredstvi na računu, ni verjetno, saj sta stranki dne 26.11.2003 s sporazumom uredili medsebojna razmerja, tudi v zvezi z dejavnostjo, dvigi pa so bili opravljeni neposredno za tem.

26. Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: – da potrebni stroški tožeče stranke znašajo 5.110,26 EUR, upravičena pa je do povrnitve 684,77 EUR stroškov; – da potrebni stroški tožene stranke znašajo 5.050,27 EUR, upravičena pa je do povrnitve 4.373,53 EUR stroškov. Argumentacija je jasna, kljub temu, da je v zadnjem stavku drugega odstavka na zadnji strani sodbe namesto besedila: Vsi priznani stroški tožene stranke tako ... zapis Vsi priznani stroški tožeče stranke tako …. Gre za očitno pisno pomoto, ki pa ne ustvarja nejasnosti, ker so stroški tožeče stranke jasno opredeljeni v 37. točki sodbe, stroški tožene stranke pa v 38. točki sodbe. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je 13,4 % uspeh zanemarljiv – niti po višini (5.280,00 EUR), niti pod deležu, ki ga prisojeni znesek predstavlja v razmerju do celotnega iztoževanega zneska. Tudi ni mogoče reči, da z obravnavanjem tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški. Ta del zahtevka je bil obravnavan enako kot zahtevek za plačilo izgubljenega dobička, s katerim tožnica ni uspela.

27. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Peti člen sporazuma predvideva prenos dejavnosti na toženčevo ime šele s 1.1.2004.