Jedro

Pri razmejitvi, katera škoda je nova, je treba najprej izhajati iz pravnoposlovne volje pravdnih strank, ki je bila izražena v obliki sklenjene poravnave. Tako ni odločilen zgolj objektivno (ne)predvidljiv razvoj oziroma zaplet poškodbe z vidika medicinske znanosti.

Kljub temu, da so tožnikove težave v smislu poškodbe vezi v desnem palcu obstajale že od škodnega dogodka dalje, se zanje tedaj ni vedelo. To velja tako objektivno, tj. za stroko (zdravnike), še toliko bolj pa za laičnega tožnika, zato je bila njegova poškodba vezi, kot se je razvila naknadno, nedvomno za vse presenetljiva, nova in zunaj dometa sklenjene poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v višini 498,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki v korist tožeče stranke v roku 15 dni plačilo 6.884,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2012 do plačila (I. točka izreka). V preostanku do zahtevanih 7.463,98 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.773,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka) in odločbo o stroških (III. točka izreka). Pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Primarno predlaga, naj sodišče druge stopnje spremeni odločitev tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navaja, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožba ni bila sklepčna. Sodišče je že končano glavno obravnavo v ponovljenem sojenju s sklepom znova odprlo, kar je toženec grajal. S tem je sodišče toženca postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko (v nadaljevanju tožnik). Na pomanjkljivost tožbenih navedb je toženec opozarjal že v odgovoru na tožbo. Tožnik ni podal sklepčnih navedb. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik ves čas imel odvetnika. Ni bilo pravne podlage za ponoven začetek glavne obravnave, potem ko je bila le-ta zaključena. Za materialnoprocesno vodstvo ni bilo potrebe, saj je na pomanjkljivost navedb oz. dokazov opozoril že toženec, razen tega pa ni neomejeno. Dopustno bi ga bilo uporabiti do konca glavne obravnave, kot izhaja iz 285. člena ZPP. Šlo je za favoriziranje nasprotne stranke in pretiran poseg sodišča v položaj nasprotne stranke. Navedbe tožeče stranke so bile podane po zaključku prvega naroka in so prepozne, tožnik pa je bil prekludiran. S tem v zvezi tudi citira sodno prakso. Do teh navedb toženca se sodišče ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na izvedenski mnenji, ki sta bili pripravljeni na podlagi dokumentacije, ki ne bi smela biti del procesnega gradiva (zdravstveni karton in dokumentacija UKC X.). V spis sta bili vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo. S tem je prišlo do kršitve pravil o prekluziji, hkrati pa je bila tožencu kršena pravica do izjave, saj teh dokumentov sam ni imel možnosti preučiti. Izpostavlja sodno prakso v zadevi III Ips 126/2001. Trdi, da ne zadostuje, da se stranka na dokaze sklicuje oz. čaka, da jo sodišče pozove k predložitvi. Sodišče prve stopnje je sprva procesno grajo toženca upoštevalo ter zato postavilo novega izvedenca, ki pa je pri izdelavi izvedenskega mnenja ponovno upošteval dokumente, ki niso bili vloženi pravočasno. Gre za kršitev razpravnega načela. Dokazovanje je potekalo zunaj tožnikove trditvene podlage. Dokazovanje z izvedencem je dopustno le ob obstoju zadostnih navedb. Pri tem se sklicuje na II Cp 743/2015. Navaja, da je s sklenitvijo izvensodne poravnave v celoti izpolnil svoje obveznosti in tožnik iz tega naslova nima več zahtevkov. Tožnik se sklicuje na „novo“ škodo, vendar slednje ne specificira, zato ni mogoče ugotoviti, v katerem delu se zahtevek nanaša na škodo, ki je že zajeta s sodno poravnavo, v katerem pa vtožuje „novo“ škodo. Bodoča in nova škoda v tožbenem zahtevku nista razmejeni. Višine nove škode ni mogoče ugotoviti. Z vidika medicinske znanosti ni šlo za nepredvidljiv razvoj bolezni oz. zaplet pri zdravljenju, kar je pogoj za novo škodo. Odgovornost toženca ni neskončna in po sklenitvi sodne poravnave ne more odgovarjati za škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka in z vidika medicinske znanosti ni bila nepričakovana. Izvedenca sta celo mnenja, da je bil naknadni operativni poseg pričakovan. Stranki sta imeli interes, da se zadeva čim prej zaključi. Poraja se vprašanje, kdo nosi tveganje za nadaljnji predvidljiv razvoj dogodkov. Po logiki stvari tisti, ki je imel večji interes za sklenitev sodne poravnave, to pa je bil tožnik. Pri definiciji nove škode se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2005. Ne gre za novo škodo, ampak za bodočo škodo, ki je bila že zaobsežena s sodno poravnavo. Odločitev je materialnopravno napačna.

Iz previdnosti poudarja, da je odškodnina odmerjena previsoko in v nasprotju s sodno prakso. Toženec je dolžan tožeči stranki skupaj plačati 9.000,00 EUR, kar daleč presega odškodnino v podobnih primerih. Celo v primeru II Ips 2014/2005, na katerega se sklicuje sodišče in naj bi bil primerljiv, je oškodovanka prejela 5.007,51 EUR, torej skoraj polovico manj. Poudarja, da sodišče ne pojasni podobnosti obeh primerov, ampak se le sklicuje na sodbo, kar pomeni, da obrazložitev ni zadostna, ker ni razvidna korelacija. Toženec z vidika višine odškodnine izpostavlja in opisuje primere II Cp 4341/2008, II Ips 735/2008 in I Cp 162/2009. Odškodnina, ki bi jo moral plačati toženec, se je plačevala le v primeru precej hujših poškodb.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in zavrnil pritožbene navedbe ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Škodni dogodek se je zgodil aprila 2010, ko je toženec na tožnika vpil, ga žalil, brcnil in udaril v glavo, s čimer mu je povzročil telesne poškodbe. V okviru poravnavanja, kot dela (pred)kazenskega postopka glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, sta pravdni stranki julija 2010 sklenili sporazum v obliki notarskega zapisa, v katerem se je toženec tožniku zavezal plačati 2.000,00 EUR. Tožnik je nato marca 2013 vložil predmetno tožbo, s katero je zahteval odškodnino za tisto novo škodo, sicer nastalo v istem škodnem dogodku, ki s poravnavo ni bila zajeta.

6. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje s sklepom I Cp 2687/2016 z dne 1. 3. 2017 in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavzelo stališče, da gre v zvezi z okvaro vezi palca desne roke in nanjo vezanim operativnim posegom za novo škodo, posledično je tožniku prisodilo dodatno odškodnino.

Glede kršitev pravil postopka

7. V postopku ni prišlo do kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kršitev razpravnega načela je (lahko) le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato je pravno relevantna zgolj v primeru, ko bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Da bi bilo temu tako, pritožnik ni izkazal. 8. Toženec ima sicer prav v delu, kjer graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju brez potrebe znova odprlo že zaključeno glavno obravnavo (42. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče je, po lastnih besedah, skušalo z uporabo materialnoprocesnega vodstva sanirati pomanjkljivost tožnikove trditvene podlage glede odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ocenilo je, da bi sicer moralo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. O svoji odločitvi je sodišče prve stopnje navedlo razloge, s čimer se je vsebinsko opredelilo tudi do navedb toženca, zato ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne gre za to, kot med drugim izhaja iz pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje glavne obravnave ne bi smelo znova odpreti, saj ima sodišče za takšno ravnanje pravno podlago v 292. členu ZPP. Sklep o koncu glavne obravnave je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano (298. člen ZPP).

9. Kršitev postopka je v tem, da je sodišče z nepravilno uporabo materialnoprocesnega vodstva prekršilo razpravno načelo in omogočilo tožniku dopolnjevanje trditvene in dokazne podlage po prvem naroku glavne obravnave (7., 285. in 286. člen ZPP). Sodišče mora v vsakem primeru ostati ambivalentno, se gibati znotraj zahtevkov oz. ugovorov pravdnih strank (načelo dispozitivnosti) in v okviru z njune strani zbranega procesnega gradiva (razpravno načelo). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da materialno procesno vodstvo ni brez omejitev, predvsem pa ni namenjeno (so)ustvarjanju ustrezne trditvene podlage ene izmed strank. Še posebej ne tedaj, če to vlogo opravi nasprotna stranka. Tožnik je imel odvetnika in se ni zastopal kot pravni laik. Tudi faza postopka, zaključek ponovnega sojenja, (po)kaže, da bi morala biti trditvena podlaga tedaj že zdavnaj (iz)oblikovana. Relevantna je namreč zgolj tista, ki je bila pravočasno podana do prvega naroka glavne obravnave - tj. že v prvem sojenju. Ob tem pa je zgrešeno, da se dopolnjuje tožnikova trditvena podlaga (tudi) glede obsega škode potem, ko je bil s tem v zvezi že izveden dokaz, torej podano strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke.

10. Zmotna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da bi bilo treba sicer, če ne bi ravnalo kot je, tožbeni zahtevek zavrniti. Prvič, pri strankinih trditvah in dokazih gre za njeno breme. Stranka naj nosi, za primer, da svojega bremena ne zmore nositi, negativne posledice, ki se (lahko) pokažejo tudi kot (delna) zavrnitev tožbenega zahtevka. Slednje tako samo po sebi sploh ne more biti problematično. Drugič, ni res, da tožnikova trditvena podlaga glede zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bila zadostna. To je razvidno iz 1.2 točke tožbe, kjer je tožnik v zadostni meri opredelil (tudi) to postavko nepremoženjske škode. Slednje je vsebinsko razvidno tudi iz jasnih ugotovitev v izpodbijani sodbi.1 Posledično je bilo postopanje sodišča prve stopnje zmotno in odveč.

11. Prav zato pa opisane kršitve določb pravdnega postopka iz 7., 285. in 286. člena ZPP niso vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je pritožbeno sodišče pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo v obliki zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo zgolj pravočasno postavljene tožnikove trditve (s tem povezane ugotovitve sodišča), brez dodatnih/novih trditev in izvedenih dokazov v smislu oz. posledicah sklepa P 11/2017 z dne 11. 1. 2018.2 Pri tem pa se je izkazalo, da je materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča glede višine odškodnine še vedno pravilen, odškodnina pa pravična in odmerjena v skladu s 179. členom OZ.

12. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tudi ne vpliva dejstvo glede v pritožbi zatrjevane (dodatne) zdravstvene dokumentacije, saj ni izpodbijana ugotovitev iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temelji na izvedenčevi strokovni oceni, da bi bila razlika v izvedenskem mnenju le v tem, da bi bilo ugotovljeno drugačno število obiskov izbranega zdravnika. Kot je navedeno, je bilo tudi to sicer mogoče razbrati iz drugih napotnic in potrdil. Očitno je, da tudi v primeru, če ne bi bila upoštevana dodatna zdravstvena dokumentacija, to ne bi vplivalo na izvedenčevo strokovno mnenje, niti na ugotovitev škode.3 Zato v vsakem primeru ne gre za kršitev razpravnega načela, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

13. Posledično enako, kot že pojasnjeno v predhodni točki obrazložitve, velja tudi glede zatrjevane kršitve pravice do toženčeve seznanitve oz. izjave v zvezi s sporno dokumentacijo. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da gre pri pravici do izjave za vsebinsko kategorijo, katere smoter je v kontradiktornosti pravdnega postopka. Slednja je bila udejanjena. Ni dvoma, da se je toženec z dokumentacijo seznanil (četudi deloma naknadno) in imel možnost s tem v zvezi podati svoje naziranje. Ugotovitve s tem v zvezi pritožnik konkretizirano ne izpodbija. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožencu kršena pravica do seznanitve oz. izjave (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede nove škode

14. Pritožbeno sodišče se z vidika presoje pritožbenih očitkov, ki merijo na to, da ne gre za novo škodo, po nepotrebnem ne bo ponavljalo, saj je svoje pravno naziranje v tej zadevi, ki ostaja enako in na katerega se sklicuje, že podalo v razveljavitvenem sklepu I Cp 2687/2016 z dne 1. 3. 2017 (7., 8. in 9. točka obrazložitve).

15. Dodaja zgolj to, da je treba novo škodo v smislu obravnavane pravde razumeti glede na okoliščine konkretnega primera. Pri razmejitvi, katera škoda je nova, je treba najprej izhajati iz pravnoposlovne volje pravdnih strank, ki je bila izražena v obliki poravnave. Tako ni odločilen zgolj objektivno (ne)predvidljiv razvoj oz. zaplet poškodbe z vidika medicinske znanosti. Ne zgolj zato, ker v obravnavani zadevi tudi medicinska stroka tega zapleta v času poravnave (še) ni zaznala in ne predvidela, temveč je takó zmehčano tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 671/2007.4

16. Gre za tisto novo škodo, ki v času sklepanja sporazuma ni bila znana, ne z gotovostjo predvidljiva bodoča škoda (182. člen OZ). Bodoča škoda se ne nanaša na nepredvideno poslabšanje zdravstvenega stanja oz. na položaj, ko po normalnem teku stvari škoda ni bila predvidljiva.5 Kljub temu, da so tožnikove težave v smislu poškodbe vezi v desnem palcu obstajale že od obravnavanega škodnega dogodka dalje, se zanje tedaj ni vedelo. To velja tako objektivno, tj. za stroko (zdravnike), še toliko bolj pa za laičnega tožnika, zato je bila poškodba vezi, kot se je razvila naknadno, nedvomno za vse presenetljiva, nova in zunaj dometa sklenjene poravnave.

17. Glede na navedeno in vsebino poravnave ne drži, da bi tožnik prevzel slepo tveganje in se tudi novi škodi vnaprej odpovedal.6 Razlogi sodišča prve stopnje, ki je sledilo napotkom višjega sodišča, so tako pravilni. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da ni bilo mogoče razmejiti med škodo, ki je zajeta s poravnavo, in tisto, ki ni (tj. novo). Sodišče prve stopnje se je prepričljivo oprlo na nepričakovan razvoj okvare palca, ki je rezultiral v operativnem posegu, kot osrednji nevšečnosti v okviru nove škode. To pa omogoča natančno točkovno pripisljivost zdravstvenih posledic prav tej novosti. Posledično je bila mogoča tudi ustrezna določitev obsega škode in odmera pravične odškodnine. S tega vidika je bil tudi tožbeni zahtevek zadosti specificiran. V njem je tožnik ocenil, da na novo škodo odpade 7.463,98 EUR, kar je dokazni postopek v pretežni meri tudi potrdil. Ob jasno opravljeni razmejitvi nove škode (nova škoda je operativno odstranjena okvara vezi palca desne roke, vključno z nanjo vezanimi pripravami in posledicami) tudi odpade potreba po specifikaciji škode, zajete s poravnavo (udarnina po obrazu, itd.). Predmet tega postopka ni bilo določanje celotne odškodnine iz tega škodnega dogodka, temveč zgolj opredelitev nove škode in njena restitucija oz. satisfakcija v obliki denarne odškodnine.7 Glede višine odškodnine

18. Pritožnik ne izpodbija odškodnine za ugotovljeno premoženjsko škodo. Prereka pa odškodnino za nepremoženjsko škodo. Materialnopravno izhodišče je tako 179. člen OZ, v skladu s katerim je višina odškodnine odvisna od načela individualizacije (subjektiven kriterij) in njene objektivne umestitve v odškodninski sistem kot celoto.

19. Pri ugotovitvi obsega in presoji višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče upoštevalo zgolj pravočasno podane trditve in izvedene dokaze, s čimer je lahko sámo saniralo že opisano kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prisodilo 2.710,00 EUR, kar predstavlja okrog 2,5 povprečne neto mesečne plače v času sojenja.8

20. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je znesek te odškodnine ustrezen. Tožnik je v mlajših srednjih letih; v času poškodbe je bil star 30 let. Kljub neupoštevanju prepoznih trditev in dokazov je bilo namreč ugotovljeno, da ima tožnik trajne posledice, in sicer trajno rahlo omejeno gibljivost pri iztezanju in krčenju desnega palca oz. občutljivost pri nategu poškodovane vezi. Trajne težave ima pri dvigovanju in prenašanju težjih predmetov in bremen, ko pride do obremenitve desnega palca, kar se pozna pri gradnji hiše, oziroma v dejstvu, da v tem okviru ne zmore opravljati težjih fizičnih del oz. delo opravlja z večjim naporom ali se mu izogiba. Težave ima tudi pri delih, kjer so potrebni rotatorni gibi. Poškodba je vplivala tudi na njegove športne aktivnosti, tj. košarko in plezanje, težave pa ima tudi pri pisanju. Sicer ni dvoma, da je tožnik sposoben za normalne službene in prostočasne aktivnosti, a je poškodba pri tožniku nedvomno pustila trajne posledice v funkcionalnem smislu desnega palca, ki pomenijo zmanjšanje življenjske aktivnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik zaradi tega trpi duševne bolečine, ki sta jih kot manjše oz. srednje hude ugotovila tudi izvedenca.

21. Toženec se pri presoji višine nepremoženjske škode sklicuje na sodno prakso (II Cp 4341/2008, I Cp 162/2009, II Ips 735/2008), ki ni primerljiva, saj gre za povsem druge poškodbe na drugih delih telesa (zvin vratne hrbtenice, prelom golenice itd.). Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na odškodnino v zadevi II Ips 204/2005 in ni utemeljen očitek, da obrazložitev ni zadostna, ker ne bi bila razvidna korelacija.9 Z vidika tam prisojene odškodnine je relevantno tudi, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bila prisojena. To je treba upoštevati pri primerjavi višine obeh odškodnin. Napačno je uporabljena navedba iz izpodbijane sodbe (55. točka obrazložitve), ki jo v pritožbi ponavlja tudi toženec, in sicer, da je oškodovanka v primerljivi zadevi prejela 5.007,51 EUR (1.200.000,00 SIT). Časovno oddaljenih odškodnin ni dopustno zgolj valutno pretvarjati (1 EUR = 239,64 SIT), saj se tako izniči oz. zanemari pomen kupne moči denarja v časovni dimenziji. Prav zato se je vzpostavil enoten sistem, ki med seboj primerja povprečne neto plače. Takšna pretvorba pokaže, da je oškodovanka v primerljivi zadevi prejela 8 povprečnih mesečnih neto plač in to brez odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko je v obravnavani zadevi tožnik za nepremoženjsko škodo glede nove škode prejel slabih 5,5 povprečnih mesečnih neto plač, in to vključno z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

22. Po mnenju pritožbenega sodišča je s tega vidika primerljiva tudi zadeva II Ips 164/98,10 kjer je oškodovanka za okvaro vezi desnega kazalca prejela 2,1 povprečne mesečne neto plače za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, nadalje 4,3 plače za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 0,5 plače za strah. Specifike obeh primerov sicer niso docela identične (gre za različen, a kljub temu pomemben prst desne roke, drugačne so tudi nianse glede posledic itd.), kar pa kljub temu omogoča sklep, da gibanje prisojene odškodnine v obravnavani zadevi ne odstopa od primerljivih zadev oz. je objektivno gledano pravilno umeščeno v sistem denarnih odškodnin.

Sklepno

23. Izkaže se, da pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pritožbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan kriti svoje stroške, tožniku pa, ker je podal potreben odgovor na pritožbo, povrniti njegove. V pritožbenem postopku je bil sporen tudi temelj oz. celoten ugodilni del, tj. 6.884,40 EUR in akcesorna odločitev o stroških. Od zneska spornega dela glavnice je pritožbeno sodišče odmerilo stroške pritožbenega postopka, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožniku je priznalo nagrado za postopek v skladu s tar. št. 3210, kar ob uporabi količnika 1,6 znese 388,80 EUR (pri količniku 1 je 243,00 EUR). Temu je treba prišteti še 20,00 EUR materialnih stroškov v skladu s tar. št. 6002, kar skupaj znese 408,80 EUR, povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007) pa končnih 498,74 EUR. Stroške je toženec dolžan plačati tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 313. člena ZPP).

1 Tožnikove pravočasne trditve so navedene v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, njegova izpovedba s tem v zvezi v prvi polovici 43. točke obrazložitve, ugotovitve izvedencev, ki te trditve in izpoved potrjujejo, pa v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Trditve (tudi v smislu zaslišanja) so povzete v drugem delu 42. in 43. točke oz. v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik tudi sicer pravočasno podal svoje trditve in dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Ob tem je določil način izvedbe dokaza. Predlagal je, naj izvedenec sam vpogleda v tožnikov zdravstveni karton (na prvem naroku vložena pripravljalna vloga tožnika, red. št. 16, poslana 21. 3. 2014). Po vsebini je tako tožnik pravočasno in na konkretiziran način podal trditve in predlagal izvedbo dokaza, s čimer je opredelil relevantno procesno gradivo, zato tudi s tega vidika ne gre za kršitev razpravnega načela, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. 4 „(...) Gre torej za "mehčanje" pojma bodoče škode kot gotove škode: kot bodočo škodo je treba šteti tisto, katere nastanek je bil ob sojenju oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo. Drugačno razumevanje bi pripeljalo do materialnopravno nesprejemljive situacije, ko bi bila sicer določena škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, za katerega posledice bi odgovarjal toženec, pa ta škoda v prvem sojenju oziroma ob sklenitvi poravnave ni bila upoštevana, ker je bila le predvidljiva (se pravi možna), ne pa gotova, kot nova škoda pa prav zaradi te svoje lastnosti prav tako ne bi bila upoštevana.“ (12. točka obrazložitve) 5 Več o bodoči in novi škodi ter njuni razmejitvi v članku dr. Špelce Mežnar: Objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti v odškodninskem pravu, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Pravni letopis, 2012. 6 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 270/2004 z dne 22. 3. 2005: „Tožnik je s toženo stranko sklenil izvensodno poravnavo, s katero se je odpovedal kakršnim koli odškodninskim zahtevkom iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu. Takšna vsebina poravnave ne pomeni, da se je oškodovanec odpovedal pravici do odškodnine za novo škodo.“ 7 To jasno izhaja iz III. točke obrazložitve tožbe, tudi prve tožnikove pripravljalne vloge, točka IV, enako iz navedb tožnika na prvem naroku dne 1. 4. 2014, str. 2 zapisnika. 8 Povprečna mesečna neto plača v času sojenja (april 2018) je bila 1078,95 EUR (vir: spletna aplikacija Statističnega urada RS, tudi Uradni list RS 44/2018). 9 Gre za primer, predstavljen tudi v knjigi mag. Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 521 (primer V/185). 10 Gre za primer v knjigi avtorice dr. Dunje Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 291, primer št. 240.