Jedro

Pravica na podlagi 32. člena ZD se rodi šele po smrti zapustnika, zato jo potomec lahko uveljavlja le v primeru, ko zapustnik ob smrti premoženje še ima. Zapustnik pa lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem. Gre torej za pravico, ki jo potomec lahko uveljavlja le do tistega premoženja, ki ga zapustnik ob smrti še ima, nikakor pa ne do premoženja, ki je bil predmet izročilne pogodbe.

Potomec lahko izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju in s tem povzroči civilno delitev. Ker pa je potomčeva denarna terjatev lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD, ne pa izvirna oblika te pravice, mora potomec, ki takšen zahtevek uveljavlja, zato, da se tak zahtevek loči od verzijskega zahtevka, navesti dejstva, iz katerih sledi, da uveljavlja zahtevek po 32. členu ZD, in okoliščine, zaradi katerih zahteva izplačilo v denarju. Če tožnik tega ne stori, potem se takšen zahtevek ne obravnava kot zahtevek po 32. členu ZD, ampak kot navaden obligacijskopravni, ki zastara v petih letih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede odločitve o pritožbi tožnika in povrnitvi stroškov in se v tem delu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prva toženka je mati, druga toženka pa sestra tožnika. Tožnik je do leta 1997 živel in delal na domačiji, ki ima status zaščitene kmetije, sestavljajo pa jo nepremičnine, od katerih jih je bilo nekaj v izključni lasti pokojnega očeta, nekaj pa v solasti očeta in matere. Tik pred smrtjo očeta (umrl je 7. 5. 2000), dne 31. 3. 2000, sta pokojni oče in mati z „darilno pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja“ kmetijo izročila drugi toženki.

2. Med zapuščinskim postopkom po pokojnem očetu je tožnik vložil tožbo, s katero je od sodišča primarno zahteval, naj toženkama naloži, da sta mu na račun njegovega nujnega deleža dolžni izročiti ustrezen solastninski delež nepremičnin, na račun njegovih vlaganj v domačijo pa plačati 41.729,26 EUR, podrejeno pa je zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahteval vrnitev ustreznega solastninskega deleža na nepremičninah v zapuščino.

3. Po tem, ko je bil zahtevek za neposredno izročitev ustreznega solastninskega deleža na nepremičninah na račun nujnega deleža pravnomočno zavrnjen, je tožnik na naroku dne 13. 5. 2008 (list. št. 144) tožbo spremenil tako, da je oblikoval enotni zahtevek. Tako je od sodišča zahteval: naj odloči, da sta mu toženki dolžni na račun njegovih vlaganj plačati 41.729,26 EUR naj ugotovi, da je pogodba z dne 31. 3. 2000 čista darilna pogodba in neodplačni pravni posel naj se v zapuščino po pokojnem očetu vrne 1/8 ali 1/16 solastninski delež (glede na to, ali so bili v izključni lasti ali v solasti pok. očeta) na nepremičninah, ki so bile predmet izročilne pogodbe, da bo pokrit njegov nujni delež.

4. Sodišče prve stopnje je odločilo, da bi tožnik imel zahtevek po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) le, če bi ob smrti s pokojnikom še živel z njim v skupnosti, tako ima pa le obogatitveni zahtevek po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ugotovilo je, da je tožnik prenehal z delom na kmetiji 1. 5. 1993, da je petletni zastaralni rok iztekel 1. 5. 1998 in je zato zahtevek za plačilo 41.729,26 EUR zavrnilo zaradi zastaranja. Ugodilo pa je zahtevku za ugotovitev, da je pogodba z dne 31. 3. 2000 darilna pogodba in da se zaradi prikrajšanja nujnega deleža v zapuščino po pokojnem očetu vrne 1/8 ali 1/16 solastninski delež v zahtevku navedenih nepremičnin.

5. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 41.729,26 EUR se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo, vendar iz drugačnih razlogov kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da ni res, da bi tožnik lahko zahtevek po 32. členu ZD uveljavljal le, če bi ob smrti živel z zapustnikom v življenjski skupnosti, da pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, ker je tožba v tem delu nesklepčna. Zavzelo je stališče, da tožnik ni postavil dovolj jasne trditvene podlage, da bi bilo razvidno, da uveljavlja zahtevek po 32. členu ZD. Navedlo je, da bi moral vrednost svojih vlaganj opredeliti v razmerju do celotne zapuščine in navesti, kolikšen del zapuščine predstavljajo njegova vlaganja. V pravdi bi moral postaviti le ugotovitveni zahtevek, zapuščinsko sodišče pa bi nato na podlagi takšne sodbe moralo dedinji naložiti, da mora tožniku to vrednost izplačati v denarju, ker gre za zaščiteno kmetijo. Višje sodišče je navedlo, da bo lahko pravilen zahtevek tožnik ponovno uveljavljal v zapuščinskem postopku. Odločilo je, da je zahtevek nesklepčen tudi, če bi ga obravnavali kot verzijski zahtevek. Po stališču višjega sodišča bi bil tudi tak zahtevek lahko oblikovan le kot ugotovitveni in bi služil zapuščinskemu sodišču kot podlaga pri ugotavljanju obstoja dolgov zapustnika kot pasivnega dela zapuščine, ne bi pa moglo zapuščinsko sodišče naložiti toženkama plačila tega zneska.

6. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo. Meni, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da na podlagi 32. člena ZD ni mogoče uveljavljati denarnega zahtevka. Navaja, da gre za zaščiteno kmetijo, da sta toženki po prevzemu kmetijo osiromašili, da se njegovih vlaganj v zapuščino tako ali tako ne da fizično izločiti in da je zato predlagal, naj izvedenec oceni vrednost njegovih vlaganj in naj pride do izplačila v denarju. Meni, da je navedel dovolj trditev, da je jasno, da uveljavlja zahtevek po 32. členu ZD. Poudarja, da ni pravično, da bi zgolj zato, ker je postavil denarni zahtevek, ta zastaral. S tem bi bil postavljen v neenak položaj z drugimi vlagatelji, ki uveljavljajo zahtevek po 32. členu ZD. Tožnik tudi meni, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju, saj v kmetijo ni nehal vlagati pred 1997, ko je odšel s posestva. Tožnik navaja, da drugostopenjsko sodišče nima razlogov o tem, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za postavitev izvedenca. Tožnik tudi poudarja, da iz obrazložitve sodišča druge stopnje ne izhaja, zakaj bi moral še enkrat v zapuščinskem postopku uveljavljati zahtevek po 32. členu ZD. Poudarja, da bi imel zato, ker gre za zaščiteno kmetijo, tako ali tako le denarni zahtevek, med dedičema je o tem obstajal spor, zato tožnik meni, da je bila njegova tožba sklepčna in bi o njegovem zahtevku sodišče moralo odločiti. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče njegovi reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija je utemeljena.

9. Tožnik na račun svojega prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja uveljavlja denarni zahtevek, zato sta se sodišči utemeljeno ukvarjali z vprašanjem, ali je tak zahtevek lahko le verzijski, ali pa je mogoče denarni zahtevek postaviti tudi na podlagi 32. člena ZD(1). Posebnost izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD je, da nima obligacijskopravne narave, tako kot verzijski zahtevek, ampak vsebuje tudi stvarnopravne elemente, torej ima absolutni značaj, kar pomeni, da ne zastara.

10. Stvarnopravni elementi se kažejo v tem, da potomcu na podlagi 32. člena ZD pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, saj se praviloma glasi na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju. Stvarnopravna narava zahtevka se kaže tudi v tem, da gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja (in ne iz zapuščine), se pravi za zahtevek, ki ni vezan na obstoj dedne pravice. Upravičenci so osebe iz kroga zakonitih dedičev, vendar ni treba, da izpolnjujejo pogoje, ki se zahtevajo za dediča (npr. dedna sposobnost).

11. Poleg stvarnopravne narave pa ima ta zahtevek tudi zelo močne dednopravne elemente. Na to kaže dejstvo, da se zahtevek z absolutnim značajem rodi šele po uvedbi dedovanja. Za časa življenja prednika bi potomec lahko zahteval pridobitev solastninskega deleža le na podlagi sklenjenega dogovora s prednikom (da bo z vlaganji pridobil solastninsko pravico), sicer pa bi imel le verzijski zahtevek(2). Prav zato, ker se pravica na podlagi 32. člena ZD rodi šele po smrti zapustnika, jo potomec lahko uveljavlja le v primeru, ko zapustnik ob smrti premoženje še ima. Zapustnik pa lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem. Gre torej za pravico, ki jo potomec lahko uveljavlja le do tistega premoženja, ki ga zapustnik ob smrti še ima, nikakor pa ne do premoženja, ki je bil predmet izročilne pogodbe(3).

12. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da potomec lahko izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju in s tem povzroči civilno delitev(4). Ker pa je potomčeva denarna terjatev lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD, ne pa izvirna oblika te pravice, mora potomec, ki takšen zahtevek uveljavlja, zato, da se tak zahtevek loči od verzijskega zahtevka, navesti dejstva, iz katerih sledi, da uveljavlja zahtevek po 32. členu ZD, in okoliščine, zaradi katerih zahteva izplačilo v denarju. Če tožnik tega ne stori, potem se takšen zahtevek ne obravnava kot zahtevek po 32. členu ZD, ampak kot navaden obligacijskopravni, ki zastara v petih letih(5).

13. Zahtevek po 32. členu ZD bi torej tožnik lahko uveljavljal le glede premoženja, ki ga je zapustnik še imel ob smrti, vendar bi moral – kot je pravilno opozorilo pritožbeno sodišče – že med postopkom pred sodiščem prve stopnje poleg navedb o skupnem pridobivanju in vrednosti vlaganj od sodišča tudi najprej zahtevati ugotovitev, kolikšen delež premoženja, ki ga je imel pokojni oče ob smrti, predstavljajo njegova vlaganja, in okoliščine, zaradi katerih zahteva izplačilo v denarju. Pravilna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da vsega tega tožnik ni navedel, niti ni postavil vmesnega ugotovitvenega zahtevka in da je zato njegov zahtevek treba obravnavati kot obligacijskopravnega, verzijskega, ki zastara v petih letih(6).

14. V zapuščinskem postopku sodišče odloča o tem, kdo so dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. V zapuščinskem postopku sodišče nikoli ne odloča o terjatvah upnikov do zapustnika, pa čeprav so upniki obenem tudi dediči. 15. Ob smrti na dediče preidejo tako pravice kot tudi obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Odgovornost za zapustnikove dolgove je osebna odgovornost, to pa pomeni, da upnik zahtevka za plačilo dolga ne more uveljavljati proti zapuščini, ampak samo proti dediču. ZD v tretjem odstavku 142. člena določa, da so v primeru, če je več dedičev, ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Po načelu solidarnosti (395. člen Obligacijskega zakonika) lahko terja zapustnikov upnik plačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo do višine vrednosti njegovega dednega deleža. To pomeni, da če ne zajame s tožbo vseh sodedičev, gre to lahko samo v njegovo škodo, ne pa v škodo sodediča, saj vsak sodedič odgovarja za dolg samo do višine vrednosti svojega dednega deleža in če ta ne zadostuje za kritje celega dolga, lahko terja upnik plačilo presežka od drugih dedičev(7).

16. Ni torej pravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi moral tožnik tudi v primeru, če se njegov zahtevek obravnava kot verzijski, od sodišča zahtevati le ugotovitev, da obstoji njegova terjatev do zapustnika iz naslova verzije v znesku 41.729,26 EUR, ta ugotovitev pa bi zapuščinskemu sodišču služila kot podlaga pri ugotavljanju obstoja dolgov zapustnika kot pasivnega dela zapuščine. Glede na zgoraj obrazloženo je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je nesklepčna tožba v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo terjatve, ki jo je imel do zapustnika od dveh sodedinj. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče druge stopnje ni odgovorilo na tožnikov ugovor, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju verzijskega zahtevka. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe in o povrnitvi stroškov postopka in v tem delu zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

17. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): ZD v 32. členu določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

Op. št. (2): Primerjaj V. Rijavec, Prispevek potomcev (32. člen ZD), Pravni letopis 2008, Inštitut za primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, str. 110. Op. št. (3): V. Rijavec, op. cit., str. 114 in II Ips 981/2008. Op. št. (4): Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 2/64 (str. 17), sodba VS RS II Ips 483/2007. Op. št. (5): Sodba VS RS II Ips 587/2004. Op. št. (6): Tako je VS RS že odločilo v zadevi II Ips 56/2000. Op. št. (7): K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 230-233.