Jedro

Ugotovitev obsega pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. spremeni tako, da se znesek „74.757,18 EUR“ zniža na „24.930,07 EUR“.

V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1. izreka ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v višini 24.930,07 EUR, in sicer po vtoževanih računih štev. 06 – 0347/96 z dne 2.12.1996 in štev. 06-0180/02 z dne 7.6.2002, izstavljenih na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o delu. V točki 2. izreka je v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke, ki je ugovarjala terjatev za povrnitev škode zaradi napak, ugotovilo obstoj njene terjatve do tožeče stranke v znesku 74.757,18 EUR. Po medsebojnem pobotu terjatev je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 3. izreka). O stroških postopka je odločilo, da jih nosita vsaka stranka svoje.

Proti sodbi vlagata pritožbi obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku vključno s stroškovnim delom ter zavrnitvijo pobotnega ugovora ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo v pobot uveljavljano terjatev v višini 74.757,18 EUR in posledično nepravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Tožena stranka je bila s predložitvijo dokaza – vmesno sodbo III P 28/1999 Okrožnega sodišča v Ljubljani prekludirana. Sodišče je ne bi smelo upoštevati, ker bi jo tožena stranka lahko podala že na prvem naroku.

Nadalje mu očita, da se je samovoljno in arbitrarno oprlo na izvedeniško mnenje iz drugega postopka, o katerem se tožeča stranka ni mogla izjasniti. V drugem postopku ni bila stranka, le stranski intervenient. Vstopila je po prvem naroku, ko je bilo mnenje že izdelano. Z njim se ni strinjala, a mu ni mogla ugovarjati oziroma dati pripomb. Poleg tega je sodišče v nasprotju z ugotovitvami izvedeniškega mnenja in napačno v celoti škodo pripisalo tožniku. Prezrlo je druge napake – pri geodetski izmeri in izdaji upravnih dovoljenj. Ne sprejema ugotovitev izvedeniškega mnenja o obveznosti projektanta, da preveri, ali izhodiščna višina, določena v lokacijskem dovoljenju, odgovarja predlogu ukrepov za zaščito pred visokimi vodami. Sklicuje se na izpovedbo I. B., da zadošča pasivni ukrep – parapetni zid na desnem bregu potoka, ki ga tožena stranka ni izvedla, za kar pa tožeča stranka ne odgovarja. Ne priznava nobene napake v projektni dokumentaciji. Sodišče ji je nepravilno pripisalo izključno krivdo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Oprlo se je na izvedeniško mnenje kot nedovoljen dokaz, ni pa se opredelilo do izpovedbe I. B. in priče J. K.. Oba sta povedala, da napak v projektni dokumentaciji ni bilo. Če bi sodišče o tem dvomilo, bi moralo izvesti s strani tožene stranke predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke. Sama je z izpovedbo I. B. dokazala, da ni povzročila škode toženi stranki in s tem da ne obstaja njena soodgovornost kot projektanta. Ves čas je navajala, da rezultat pravde III P 28/1999 ne more imeti vpliva na vtoževana računa, ki se nanašata na drugi in tretji projekt, terjatev tožene stranke pa na prvi projekt. Sklepanje sodišča na podlagi dokaznega bremena je nepravilno. Ni ugotovilo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti – protipravnosti tožnikovega ravnanja, škoda v postopku ni bila dokazana, ni vzročne zveze, tožeča stranka pa se je svoje odgovornosti razbremenila. Nepravilno in nezakonito je ugotovljen obstoj višine terjatve nasproti tožeči stranki v višini 74.457,18 EUR. Pobotni ugovor je prekoračen. Uveljavljeno je bilo le 50.000,00 EUR. Tudi v tem delu se je sodišče nepravilno oprlo na izvedeniško mnenje, saj se je tožeča stranka temu dokazu upirala.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi, da terjatev tožnika do toženca ne obstoji. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču s stroškovno posledico za tožečo stranko. Po njenih navedbah je napačno ugotovljeno dejansko stanje o obstoju vtoževanih terjatev. Tožnikova terjatev po računu štev. 06-0347/96 z dne 2.12.1996 je zastarala. Če je sodišče že upoštevalo dne 24.12.2001 dogovorjeno podaljšanje izpolnitvenega roka za glavnico, bi moralo upoštevati tudi, da sta se stranki glede obresti dogovorili, da se bosta ob plačilu glavnice ponovno sestali in o njih dogovorili. Obresti tožeči stranki brez posebnega dogovora ne pripadajo. Pri obračunu obresti po tem računu z dne 2.12.1996 ni upoštevano določilo 376. člena ZOR (prav OZ) o teku obresti. S tem je kršeno materialno pravo, ker so do uveljavitve te odločbe obresti presegle glavnico. Obračuna obresti ni mogoče preizkusiti. Sodba o tem nima podatkov oziroma obračun ni sestavni del sodbe. Posledično je terjatev tožnika ugotovljena v previsokem znesku. Toženčeva obveznost do tožnika po računu z dne 7.6.2002 še ni zapadla, ker še ni uporabnega dovoljenja. Za neopravljeno delo ni plačila. V tem delu bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je ta ugovor spregledalo in se do njega ni opredelilo.

Na vročeni nasprotni pritožbi je odgovorila le tožeča stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Vztraja pri svojih stališčih iz pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa je v celoti neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v obeh pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank in na podlagi neprerekanih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj v pretežni meri tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, utemeljeno v popolnih, jasnih in logičnih razlogih sodbe. Na pritožbene trditve obeh pritožnic pa še dodaja.

K pritožbi tožene stranke o obstoju terjatve tožeče stranke Glede na trditveno in dokazno podlago strank je sodišče sporno razmerje med njima presojalo po določbah členov 600 in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi člena 1060. Obligacijskega zakonika – OZ). Po njegovih ugotovitvah se je namreč tožeča stranka s pogodbo o delu kot projektant zavezala toženi stranki za izdelavo treh projektov. Na podlagi dveh računov, izdanih še pred uveljavitvijo OZ, pa je v tem sporu zahtevala plačilo za opravljeno delo. Tožena stranka se je branila z ugovorom zastaranja in nezapadlosti (za drugi račun), pri čemer vztraja tudi v pritožbi. V pobot je nadalje ugovarjala svojo terjatev za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi napak zaradi strokovno neustreznega dela tožeče stranke. Trdila in dokazovala je, da je objekt, za katerega je tožeča stranka izdelala projektno dokumentacijo, zaradi neustrezne projektne dokumentacije zgrajen na nepravilnih višinskih izhodiščih, zato tržno manj vreden in da zato zanj še ni izdano uporabno dovoljenje.

Prvo sodišče je ugotovilo, da terjatev po obeh izstavljenih računih ni zastarala. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s to dokazno oceno in razlogi na strani 4 sodbe. Pritožba ne graja več odločitve o zavrnitvi ugovora zastaranja pri računu štev. 06-0180/02, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Neutemeljeno pa vztraja pri ugovoru zastaranja za račun z dne 2.12.1996 oziroma meni, da tožeči stranki po njem vsaj obresti ne pripadajo.

Prvo sodišče je na podlagi pravilno ocenjenega pisnega dogovora z dne 24.12.2001 med pravdnima strankama pravilno ugotovilo, da je z njim tožena stranka dolg po računu priznala. Glede na nadaljnjo ugotovitev o datumu vložitve predloga za izvršbo (21.3.2003) je pravilno uporabilo pravno pravilo 371. člena ZOR o petletnem roku za zastaranje terjatev, člena 361. ZOR o pričetku teka zastaranja, o pretrganju (387. člen ZOR v zvezi s 366. členom istega zakona) ter o ponovnem začetku teka zastaranja po njegovem pretrganju (392. člen ZOR). Z jasnimi in pravilnimi razlogi na strani 5 je že samo odgovorilo na v pritožbi ponovljene ugovore glede obresti. Ker se tožena stranka že dogovora o plačilu glavnice ni držala, se ne more sklicevati na neobstoj nanj vezanega nadaljnjega dogovora za plačilo obresti. Njena plačilna zamuda je pravilno ugotovljena na podlagi izstavljenega računa, zamudne obresti pa obračunane skladno s 1. odstavkom 277. člena ZOR.

Obračun obresti, ki ga je opravilo sodišče, je z jasnimi in popolnimi razlogi obrazložen na strani 5 in 6, ki jim tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodba ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kajti obračun je v prilogi spisa pod C 3, kar je v sodbi povedalo tudi prvo sodišče. To v celoti omogoča vsebinski preizkus. Pokazal je, da je odločitev prvega sodišča o obstoju terjatve tožeče stranke po računu štev. 06-0347/96 z dne 2.12.1996 v celoti pravilna.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo 376. člena OZ in za ustavitev obrestovanja, češ da so obresti do uveljavitve te odločbe že presegle glavnico. Za obračunane obresti od zneska 1.192.515,00 SIT od 12.12.1996 do 30.10.2001 pritožba prezre odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 3/04 z dne 2.3.2005, po kateri je treba pri teku zamudnih obresti po 1.1.2002 upoštevati 376. člen OZ, če je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred OZ. Do tega datuma pa so obresti glede na prejšnjo ureditev ZOR tekle, čeprav presežejo glavnico. To pa glede na podatke o obdobju, za katerega so obresti izračunane (12.12.1996 do 30.10.2001) velja tudi za glavnico 1.192.515,00 SIT.

Tudi glede obračuna obresti za znesek 792.515,00 SIT od 31.10.2002 do 9.3.2004 je odločitev materialnopravno pravilna. Z novelo OZ-A, ki velja od 22.5.2007 (Ur. l. RS, št. 40/2007), je bila določba 376. člena OZ črtana. S tem je odpravljena prepoved obrestovanja zakonskih zamudnih obresti čez višino glavnice. Poleg tega pa iz obračuna obresti v prilogi C 3 za navedeni znesek izhaja, da obresti v tem primeru še niso dosegle glavnice.

Pritožbeno sodišče v sodbi tudi ne najde zatrjevanih procesnih kršitev glede odločitve o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene po računu štev. 06-0180/02 z dne 7.6.2002. Pritožba namreč neutemeljeno trdi, da se sodišče do ugovora nezapadlosti ni opredelilo. Razlogi o tem so na četrti strani sodbe (2. in 3. odstavek), ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Prevzemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in pravilih posla (1. odstavek 607. člena ZOR). Naročniku je dolžan izročiti izdelano stvar (1. odstavek 613. člena ZOR), ta pa je dolžan delo prevzeti (622. člen ZOR) in ga plačati (623. člen ZOR). Po 8. členu obravnavane pogodbe (priloga B 1) je bil toženec dolžan plačati delo po predaji projektne dokumentacije in po izstavljenem računu (9. člen pogodbe). Glede na ugotovitve prvega sodišča, da sta pravdni stranki 6.6.2002 sklenili dogovor o datumu plačila (pogodbena obveznost tožene stranke oziroma zapadlost računa) in o izročitvi projektne dokumentacije (pogodbena obveznost tožeče stranke), ne more biti več odločilno, ali je bilo že izdano uporabno dovoljenje ali ne. Drugačno pritožbeno naziranje tožene stranke je zmotno, odločitev prvega sodišča pa dejansko in pravno pravilna.

Po povedanem je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena in je pritožbeno sodišče odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke v ugotovljeni višini 24.930,07 EUR na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

K pritožbi tožeče stranke o obstoju v pobot uveljavljane terjatve Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve prvega sodišča o obstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke. Pritožnik sodišču smiselno očita absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, češ da je nepravilno upoštevalo prepozno vložen dokaz s strani tožene stranke – vmesno sodbo, opr. štev. III P 28/1999 Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je utemeljevala odškodninsko odgovornost tožeče stranke za nastalo ji škodo.

Na postopek III P 28/1999 se je tožena stranka sklicevala že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 2.6.2004 (pred prvim narokom dne 7.6.2004), torej pravočasno. Že tedaj je predložila v navedeni pravdi izdelano izvedeniško mnenje. Vmesno sodbo, za katero iz razlogov sodbe izhaja, da je postala pravnomočna šele 4.11.2006, pa je predložila s prvo naslednjo pripravljalno vlogo z dne 31.5.2007, ko je z njo in z že prej vloženim izvedeniškim mnenjem uveljavljala in dokazovala svoj pobotni ugovor. Izkaže se, da vmesne sodbe ni mogla predložiti na prvem naroku, kot zmotno trdi pritožnik. Njene navedbe in dokazi v zvezi s pobotnim ugovorom so bili pravočasni, zato jih je prvo sodišče upravičeno upoštevalo.

Nadalje pritožba sodišču očita kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti, češ da se je oprlo na izvedeniško mnenje, izdelano v drugem postopku, o katerem se sama ni imela možnosti izjaviti (relativna bistvena kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP in absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se na navedene kršitve določb pravdnega postopka prvič sklicuje šele v pritožbi in ne pove, zakaj tega ni storila že na prvi stopnji. Zato jih že iz tega razloga ni treba obravnavati, ker so prepozne. Po 286. b členu ZPP mora stranka tovrstne kršitve (ker ne gre za uradno upoštevne absolutne bistvene kršitve postopka naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP) namreč uveljaviti takoj, ko je to mogoče. To pa bi bilo glede na podatke spisa možno že na prvi stopnji.

Po drugi strani so vse pritožbene navedbe o tem, da se tožeča stranka o s strani tožene stranke predloženem izvedeniškem mnenju iz drugega postopka ni mogla izjaviti, o njenem nestrinjanju z njim, o nepriznavanju v njem ugotovljenih njenih napak pri delu in krivdi za toženčevo škodo, o napakah in odgovornosti drugih subjektov, nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožnica prvič uveljavlja šele v pritožbi in tudi tega ne opraviči. Kot je bilo že povedano, je tožena stranka svoj pobotni ugovor uveljavljala zaradi škode, ki ji jo je s protipogodbenim delom povzročila tožena stranka. Trdila je, da z njene strani izdelana projektna dokumentacija ni bila izdelana po pravilih stroke, zaradi česar ji je nastala škoda, ki se kaže v manjvrednosti objekta. Očitala ji je malomarnost (krivdo), ker kot strokovnjak projektant ni preverila podane izhodiščne višine v lokacijskem načrtu, kar je povzročilo nepravilno izdelavo objekta. V pripravljalni vlogi z dne 31.5.2007 je opredelila vse elemente civilnega delikta. Svoje navedbe je dokazovala z izvedeniškim mnenjem iz postopka III P 28/1999. Kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, tem konkretnim navedbam tožena stranka ne o škodnem dejanju ne o svoji odgovornosti ne o vzročni zvezi niti o zatrjevani škodi ni ugovarjala. Vse to prvič pove šele v pritožbi. Prav tako ni prerekala navedb tožene stranke o svojem sodelovanju v navedenem pravdnem postopku in o tam podanih njenih pripombah na omenjeno izvedeniško mnenje. Tudi v tej smeri podaja navedbe prvič in prepozno šele v pritožbi. Pobotemu ugovoru je pavšalno nasprotovala šele na zadnjem naroku glavne obravnave 30.5.2007. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča je bilo to prepozno. Pritožbeno sodišče dodaja, da zaradi presplošnosti tudi neupoštevno. Po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP). Ob odsotnosti vsakršnih navedb tožeče stranke glede pobotnega ugovora oziroma zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke, njene odgovornosti in krivde za zatrjevano škodo, oziroma prepoznemu in nesubstanciranemu prerekanju pobotnega ugovora na zadnjem naroku, je imelo prvo sodišče že iz tega razloga zadostno osnovo za sprejeto odločitev o obstoju v pobot uveljavljane nasprotne terjatve tožene stranke, ki jo je tožena stranka s predloženo listino – izvedeniškim mnenjem tudi v celoti dokazala.

Pritožbeno zatrjevanje, da mu je tožeča stranka nasprotovala in da se o njej ni mogla izjasniti, je protispisno. Navedena listina je bila v dokaznem postopku neposredno prebrana na prvem naroku glavne obravnave z dne 7.6.2004 in ponovno na naroku dne 16.3.2009. Izvedbi tega dokaza tožeča stranka ni nasprotovala niti uveljavljala procesnih kršitev v zvezi z načelom neposrednosti in kontradiktornosti, na katere se sklicuje v pritožbi. Tako se izkaže, da je imela ves čas postopka možnost, da se o tej listini izjavi, a tega ni storila. Zato je treba njene očitke o procesnih kršitvah zavrniti tudi kot neutemeljene.

Če pa meni, da je svojemu trditvenemu bremenu o nasprotovanju o njeni odgovornosti za toženčevo škodo, oziroma o svoji razbremenitvi odgovornosti zadostila z izpovedbami zakonitega zastopnika I. B. in priče J. K., kot nakazuje v pritožbi, ji je treba pojasniti, da gre le za dokazno podlago, ki pa trditvene ne more nadomestiti. Te pa po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni bilo.

V okviru podane trditvene podlage pravdnih strank je prvo sodišče torej popolno in pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine o obstoju v pobot uveljavljane odškodninske terjatve tožene stranke. Pri odločitvi o njej je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (5. odstavka 620. člena ZOR v zvezi z 262. in 269. členom ZOR in 1. odstavkom 154. člena ZOR). Pravilno je ocenilo ne le listino – izvedeniško mnenje tožene stranke, kot zmotno trdi pritožba, pač pa tudi izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke (razlogi na strani 5). Svojo odločitev je utemeljilo v preglednih razlogih na strani 4 do 5 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Dejansko stanje o obstoju vseh elementov odškodninske odgovornosti je v nasprotju s pritožbenim prepričanjem popolno ugotovljeno na podlagi strokovno podprtega mnenja izvedencev. Ker na prvi stopnji navedbam tožene stranke in navedeni listini ni ne ugovarjala ne predlagala dokazov za razbremenitev svoje odgovornosti, kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče, tožena stranka sprejete dokazne ocene zgolj s sklicevanjem na izpovedbo svojega zakonitega zastopnika in v pritožbi navedene priče, ne more omajati.

Pritožbi je treba delno pritrditi le v delu, ko opozarja na nepravilno ugotovitev višine v pobot uveljavljane terjatve.

Tožena stranka je uveljavljala procesno pobotanje po ZPP. Pri odločanju o njem je prvo sodišče nepravilno uporabilo pravo. V skladu s 3. odstavkom 324. člena ZPP je sicer ugotovilo obstoj pobotne terjatve, vendar preko višine tožbene terjatve in kot pravilno opozarja pritožba, tudi preko s strani tožene stranke uveljavljane višine terjatve. To je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Tožena stranka želi z njim doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je nasprotna terjatev relevantna oziroma upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka. Po ugotovitvah prvega sodišča je v konkretnem primeru le 24.930,07 EUR, kolikor znaša pravilno ugotovljena višina terjatve tožeče stranke in ne 74.757,18 EUR, kot je zmotno glede na celotno škodo tožene stranke odločilo prvo sodišče. Ker je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo v 2. točki izreka spremenilo in znesek 74.757,18 EUR znižalo na 24.930,07 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

V ostalem je tudi pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Omenjena sprememba sodbe ni terjala posega v stroškovno odločitev prvega sodišča. Pritožbi obeh strank v tej smeri pa sta nekonkretizirani. Zato ne terjata posebne obrazložitve. Uradni preizkus sodbe v tem delu pa je pokazal, da je odločitev pravilna.

Pritožbene stroške je priglasila le tožena stranka. Do njih ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).