Jedro

Pri ponovni odločitvi glede trajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora sodišče prve stopnje presoditi ali so še izpolnjeni pogoji za izvajanje tega varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu, glede na njegovo kurativno naravo in namen ukrepa, da je odprava storilčeve nevarnosti ali pa so podani le še medicinski razlogi za izvajanje zdravstvenega ukrepa, to je zdravljenja ambulantno, kar pa pogojuje ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Izrek

Pritožbi zagovornika A. Z. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je z izpodbijanim sklepom v postopku odločitve, glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz 64. čl. Kazenskega zakonika, izrečenega A. Z. s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem, opr.št. K 46/97 z dne 20.9.1997 odločilo, da se predlog za odpravo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in za njegovo nadomestitev z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zavrne.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil A. Z. po svojem zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb Kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega zakona ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za spremembo varnostnega ukrepa ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik sicer neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona ko zmotno meni, da lahko sodišče v postopku spreminjanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja, ta ukrep, ki je izrečen storilcu kaznivega dejanja v zavodu, nadomesti z ukrepom, ki se izvaja na prostosti. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno sklicujoč se na določila 64. in 65. čl. Kazenskega zakonika zaključilo, da navedena člena ne nudita podlage za nadomestitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pri storilcu, ki je dejanje storil v neprištevnem stanju. Zato tudi sklicevanje tožnika na 496. čl. Zakona o kazenskem postopku, ki določa postopek sodišča prve stopnje za sprejem ponovnih odločitev o trajanju in spreminjanju varnostnega ukrepa iz 64. in 65. čl. Kazenskega zakonika ni utemeljeno. Materialni predpis, tako 2. odst. 64. čl. Kazenskega zakonika kot 65. čl. Kazenskega zakonika, ki ureja obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, ne daje podlage za spremembo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je na podlagi določila 2. odst. 65. čl. Kazenskega zakonika mogoče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti izreči le storilcu, čigar prištevnost je bila bistveno zmanjšana in kateremu je bil pred tem izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kadar sodišče odloči, da se takšnega storilca po 4. odst. 64. čl. Kazenskega zakonika izpusti na pogojni odpust. Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. tč. 1. odst. 371. čl. Zakona o kazenskem postopku), da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da ni podlage za ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja za A. Z. Pravilno opozarja pritožnik, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu le navaja, da zdravstveno stanje A. Z. ni takšno, da bi omogočilo popolno prekinitev psihiatričnega zdravljenja. Izpodbijani sklep, tako nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, zakaj ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ni mogoča. Ta ukrep se izreče storilcu, ki stori dejanje v stanju neprištevnosti takrat, kadar sodišče na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčene duševne motenosti ugotovi, da obstaja verjetnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo, torej v obravnavanem primeru ob upoštevanju obdolženčeve bolezni, ki je bila ugotovljena v času storitve kaznivega dejanja, enakovrstno kaznivo dejanje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Sam ukrep je tako kurativne narave pri čemer pa je seveda ali po uradni dolžnosti, kar stori sodišče samo, ali pa na predlog, potrebno presojati ali je izvajanje tega varnostnega ukrepa potem, ko se le-ta že izvaja določen čas, še nadalje potreben.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da pri A. Z. še ni mogoče popolna prekinitev psihiatričnega zdravljenja, ni pa se opredelilo do navedb Psihiatrične klinike v Ljubljani, Kliničnega oddelka za mentalno zdravje o Z.-jevem sedanajem duševnem stanju, čeprav v izpodbijanem sklepu povzema ugotovitve zdravstvenega zavoda, da je hetero in autoagresivnost pri Z. povsem zbledela in ni več nevarnosti ne za ženo ne za druge osebe. Prav tako je v času zdravljenja ljubosumnostna blodnjava izginila in da je bolnik, torej A. Z., urejen in nekonflikten in do storjenega dejanja kritičen.

Sodišče prve stopnje se torej ni opredelilo, ali je izvajanje varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu glede na pogoje, zaradi katerih se varnostni ukrep izvaja in njegov namen sploh še potrebno.

Ker izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj ni pogojev za ustavitev izrečenega varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oz. o tem, ali je izvajanje tega ukrepa v zdravstvenem zavodu še potrebno, nakar pravilno opozarja pritožnik, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo.

Pri novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali so še nadalje izpolnjeni pogoji za izvajanje varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu, glede na njegovo kurativno naravo in namen tega ukrepa to je odprava storilčeve nevarnosti ali pa so podani le še medicinski razlogi za izvajanje zdravstvenega ukrepa, to je zdravljenja ambulantno, kar pogojuje seveda ustavitev varnostnega ukrepa po 64. čl. Kazenskega zakonika. V kolikor pa bo sodišče prve stopnje tudi pri ponovnem odločanju prišlo do zaključka, da za ustavitev varnostnega ukrepa ni pogojev, pa bo moralo zato tudi navesti prepričljive razloge.