Jedro

Slab finančni položaj delodajalca oz. njegova insolventnost ne more vplivati na pravice delavcev do izplačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih so upravičeni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 500,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, v presežku za 55,61 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe); ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo za mesec december 2010 v znesku 442,66 EUR, od tega zneska odvesti vse prispevke in davke in tožeči stranki izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila, v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 19. 12. 2010 do 19. 1. 2011 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati za mesec december 2010 stroške prevoza na delo in z dela v višini 67,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila, v presežku glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 19. 12. 2010 do 19. 1. 2011 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da v roku 8 dni izplača za mesec december 2010 stroške prehrane v višini 78,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila, v presežku glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 19. 12. 2010 do 19. 1. 2011 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 222,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (VI. točka izreka sodbe). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki na račun odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2010 obračunati bruto znesek 378,27 EUR, odvesti vse prispevke in davke ter izplačati neto znesek 276,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.“ (V. točka izreka sodbe).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je v finančnih težavah, zaradi česar posledično trenutno ni sposobna (blokada poslovnega računa) izplačati tožnici sorazmerni del regresa za letni dopust 2010, kakor tudi plačo za mesec december 2010 in s tem povezane stroške prevoza ter prehrane.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pritožba ne izpodbija sodbe iz razloga, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe zmotno razsodilo o tožničinih zahtevkih, temveč se v pritožbi sklicuje zgolj na trenutno slabo finančno stanje oz. nesolventno poslovanje tožene stranke, zaradi česar ni mogla poravnati tožeči stranki pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede priznanega regresa za letni dopust za leto 2010 je pravilno izhajalo iz določbe 1. odstavka 131. člena ZDR, po kateri je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Glede odločitve o priznani plači za mesec december 2010 je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb od 126. do 129. člena ZDR ter iz določbe 134. člena ZDR, sprejeta odločitev pa je skladna tudi z določbo 4. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010) ter z določbo 1. točke zneska minimalne plače in predhodnega zneska minimalne plače (Ur. l. RS, št. 3/2011). Glede odločitve priznanih prevoznih stroškov in stroškov za prehrano med delom je pravilno izhajalo iz določbe 130. člena ZDR ter pri priznanem nadomestilu zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010 iz določbe 166. člena ZDR. V tej zvezi je obrazložilo tudi namen in cilje Direktive 2003/887 ES, ki ureja letni dopust in določa minimalne zahteve, namenjene za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavcev. Na podlagi tako ugotovljenih pravnih razlogov je tožnica v celoti upravičena do prisojenih denarnih prejemkov, ki ji pripadajo iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožba opozarja na trenutno slabo finančno stanje oz. blokado poslovnega računa tožene stranke, zaradi česar ni sposobna poravnati zaostale prejemke iz delovnega razmerja, vendar pa slab finančni položaj delodajalca oz. njegova nesolventnost ne vplivata na pravice delavcev do izplačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih so upravičeni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).