Jedro

Upoštevaje ustavno odločbo U-I-392/98, je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 10. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmeril starostno pokojnino, ker je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeno starostno pokojnino priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene starostne pokojnine že od 10. 6. 2002 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 10. 2015 in št. ... z dne 10. 6. 2015 v drugem odstavku izreka in da ji je toženec dolžan odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 10. 6. 2002, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavitve zahtevkov na izplačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi toženca iz leta 2002. Njena pravica temelji na temeljnih načelih pokojninskega in invalidskega prava, zlasti s pogojenostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da niso bili upoštevani vsi prispevki pri izračunu osnove in odmere pokojnine. Poleg tega je lahko odločitev pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku. Pravnomočna odločba o odmeri iz leta 2002 tako ni ovira za ponovno odmero osnove pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan tudi za nazaj, glede nato, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona. Utemeljenost zahtevka tožnice izhaja že iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del prihodkov pri obračunu osnove ni bil upoštevan, tožnici prikrito, saj iz same odločbe to dejstvo ne izhaja. Meni, da je sodišče prve stopnje sledilo zmotnemu prepričanju toženca, da za zahtevek tožnice ni pravne podlage. Sklicuje se na 156. člen in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Vztraja, da tožnici od 10. 6. 2002 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa tudi 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 ne določa, da tožnici ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. Meni, da je v danem primeru bila z odločbo toženca očitno kršena določba zakona in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem ni možno spregledati dejstev, da je bil toženec ob izdaji odločbe leta 2002 seznanjen z odločbo Ustavnega sodišča RS iz leta 2002, s katero je ugotovilo, da je določba 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v delu, kjer kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevala vštevanja tega dela plače v pokojninsko osnovo, protiustavna. Protiustavno ravnanje toženca pa se je nedopustno nadaljevalo vse do leta 2015 do izdaje nove odločbe Ustavnega sodišča RS. Vsi upokojenci so upravičeni do upoštevanja vseh relevantnih dejstev za odmero višine pokojnine po takrat veljavnih zakonih že ob prvi izdaji odločbe o odmeri pokojnine. Tožnica vse do vročitve nove odločbe po uradni dolžnosti v letu 2015 ni bila seznanjena z dejstvom, da ji pri izračunu ni bil upoštevan del plače namenjen za notranji odkup delnic. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da je toženec vedel, da tožnici ni upošteval pokojninske osnove dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup delnic, pa v tem v ničemer ni opozoril tožnice, kar bi zagotovo privedlo do drugačnega ravnanja tožnice in izrabe rednih pravnih sredstev. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da postopka z izrednim pravnim sredstvom v času veljavnosti ZPIZ-1 tožnica niti ni mogla sprožiti, saj ZPIZ-1 tega pravnega sredstva ni urejal. Kršitev pri izdaji odločbe iz leta 2002 bi se tako lahko v celoti odpravila le z izplačilom razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine za nazaj, to je za obdobje od 10. 6. 2002 do 30. 6. 2015. Zavarovanci so bili namreč najprej prikrajšani pri sami odmeri starostne pokojnine, pri čemer na to dejstvo niso bili opozorjeni, nato pa se jim še odreka pravica do poprave nezakonitosti s sklicevanjem na pravno določilo, ki ponovno razlikuje med samimi zavarovanci. Sicer je vprašljiva tudi ustavnost določila, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej pri tako očitnih kršitvah in ugotovljeni protiustavnosti uporabljenih določil, kar predstavlja velik poseg v načelo varstva zaupanja v upravo, načelo enakopravnosti, poseg v že pridobljene pravice in očitno kršitev pravice do socialne varnosti. Poudarja, da toženec pri izdaji izpodbijanih odločb ni ravnal v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Toženec je v različnih obdobjih različno obravnaval enake situacije, kar je razvidno iz baze odločb pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS. Meni, da bi morali biti vsi zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju. Tako stališče je zavzelo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, v kateri je zapisalo, da enak položaj zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega zavarovanja zavarovanci tudi enako obravnavani. Nedopustno bi bilo ponovno razlikovanje med zavarovanci glede na okoliščino, ali so zahtevali ponovno odmero pokojnine ali ne, zlasti glede na dejstvo, da za to pravno sredstvo ni bilo pravne podlage v ZPIZ-1 in da na okoliščino, da jim določen del dohodkov pri izračunu ni bil upoštevan, niso bili opozorjeni. Priglaša stroške pritožbe in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 10. 2015, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 6. 2015. S slednjo je toženec po uradni dolžnosti odločil, da se tožnici uživalki pokojnine starostna pokojnina na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 od 1. 7. 2015 ponovno odmeri in znaša 1.649,53 EUR na mesec. Obenem je odločil, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo in da se odločba št. ... z dne 27. 5. 2002 razveljavi. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnica do višje starostne upravičena tudi za nazaj vse od upokojitve, tj od 10. 6. 2002 do 30. 6. 2015. V zvezi s tem vprašanjem je med pravdnima strankama sporno pravno vprašanje glede pravno pravilne uporabe odločb Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/2015).

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo št. ... z dne 27. 5. 2002 priznana pravica do starostne pokojnine od 10. 6. 2002 dalje po ZPIZ-1. Pri odmeri starostne pokojnine pa niso bili upoštevani zneski, vplačani za nakup delnic za notranji odkup.

7. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 ugotovilo, da ZPIZ-1 ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kot ga je urejal ZPIZ/92 in ponovno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v določbi 183. člena. Zato v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče RS odločilo, da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevala upoštevanja plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine (v obravnavanem primeru je to odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98), ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ-2 omogočila uporabo navedenih izrednih pravnih sredstev, v neenakem položaju z drugimi zavarovanci. Tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovnega odločanja o njihovi dokončno in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici z uporabo posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker po stališču Ustavnega sodišča RS za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

8. Ustavno sodišče RS pa ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZPIZ-1, ampak je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se je všteval v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Hkrati je tožencu naložilo, da mora odločbo o ponovni odmeri pokojnine izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (od 1. do 4. točke izreka). Pri tem je odločilo tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oziroma pravnih situacijah, učinkuje. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.

9. Upoštevaje navedeno ustavno odločbo, je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 10. 6. 2015 po uradni dolžnosti ponovno odmeril starostno pokojnino, ker je ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeno starostno pokojnino priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.

10. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, da je citirano odločbo Ustavnega sodišča RS sodišče prve stopnje pravilno razlagalo in uporabilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Da odločba o novi odmeri lahko učinkuje le za naprej, jasno izhaja iz obrazložitve ustavne odločbe. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo to določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen rok desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg ustavnega sodišča v zvezi z desetletnim rokom, velja za tožnico kot pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2, glede na to, da gre za odločbo z dne 27. 5. 2002 in da je desetletni rok določen v 183. členu ZPIZ-2 že potekel. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. Glede na takšno odločbo Ustavnega sodišča RS se pritožba neutemeljeno sklicuje na poseg v pridobljene pravice in kršitev načela pravice do socialne varnosti in do kršitve načela enakosti pred zakonom. V tej zadevi pa tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da upokojenci na to, da del dohodkov ni bil upoštevan, niso bili posebej opozorjeni.

11. Glede obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov in na to, da je toženec v različnih obdobjih različno obravnaval te zadeve in smiselno uveljavljanje novo odmerjene starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, tj. od 10. 6. 2002 dalje, ker pri izračunu ni bil upoštevan del plače, ki je bil namenjen za nakup delnic, skladno z vsem obrazloženim tudi po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča RS, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta nobene pravne podlage za priznanje na novo odmerjene starostne pokojnine že od 10. 6. 2002 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do starostne pokojnine.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.