Jedro

Glede na uporabljen dokaz - TAP datoteko, toženka ni mogla slediti trditvi tožnika, da storitev, ki je bila zaračunana, ni bila opravljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika, da mu A. odpiše znesek 0,12 EUR z DDV, ki je bil zaračunan zaradi opravljenega klica dne 3. 4. 2015 ob 13:40:54, iz njegove številke na številko 380-588-32-08, v trajanju 24 sekund, in da mu A. povrne 0,11 EUR z DDV, kar naj bi mu bilo odtegnjeno s predplačniškega računa, ob dohodnem klicu konec marca 2015 s številke 3313348634 oziroma št. 3272681907. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 24. 4. 2015 posredoval toženki predlog za rešitev spora zoper A. in navajal, da ga je konec marca 2015 klical prijatelj iz Italije. Telefon je zvonil 31 sekund, slušalke pa ni dvignil, stanje na predplačniškem računu pa se mu je zmanjšalo za 0,11 EUR. Dne 3. 4. 2015 ob 12:40 pa je tožnik klical na št. 3805883208 v Italijo. Klic je trajal 25 sekund, iz predplačniškega računa pa se mu je odštelo 2,54 EUR, kar je preveč. Toženka je na podlagi 218. in 220. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) ter 5. člena Splošnega akta o posredovalnem postopku A. obvestila o uvedbi postopka. A. je na predlog odgovoril, v zadevi pa je toženka razpisala tudi narok. Ugotavlja, da je predmet spora vprašanje, ali je A. predlagatelju pravilno zaračunal klic z dne 3. 4. 2015 ter ali je A. predlagatelju neupravičeno odštel 0,11 EUR, čeprav se na klic s konca marca 2015 ni javil. Iz razčlenjenega računa izhaja, da je sporni klic z dne 3. 4. 2015 trajal 24 sekund. Sporna je višina zaračunanega klica. Iz razčlenjenega računa izhaja tudi, da se je tožnikova številka ob spornem klicu nahajala v omrežju italijanskega operaterja Wind. Iz cenika za mobi storitve izhaja, da znaša cena odhodnega klica iz EU območja 0,23 EUR z DDV. V ceniku je navedeno tudi, da za obračun odhodnih klicev, ki so opravljeni iz omrežij držav EU, velja začetni 30 sekundni interval, ki mu sledi sekundni interval (30/1). Konkretni klic je trajal 24 sekund, tako da bi njegova končna cena morala znašati 0,23 EUR z DDV. A. ga je zaračunal v znesku 2,24 EUR z DDV, kar je 2,31 preveč, je pa A. neupravičeno izračunani znesek v višini 2,425 EUR predlagatelju že povrnil. S tem je bil povrnjen celotni neupravičeno zaračunani znesek in toženka nima podlage, da bi A. naložila, da vrne očitno preveč zaračunani znesek. Preostali znesek v višini 0,12 EUR z DDV je predlagatelj dolžan poravnati. V zvezi z drugim klicem navaja, da se predlagatelj nanj ni javil, pa mu je bil kljub temu zaračunan znesek 0,11 EUR. Toženka je, da bi preverila verodostojnost predlagateljevih navedb, od A. zahtevala predložitev TAP datoteke italijanskih operaterjev iz meseca marca 2015. Ta datoteka vsebuje podatke o klicih in drugih telekomunikacijskih storitvah, opravljenih v omrežju tujih operaterjev, v katerih gostuje uporabnik. Iz nje izhaja, da je dne 24. 3. 2015 predlagatelja dejansko klicala številka 3272681907, niso pa točne trditve, da se na klic ni odzval. V stolpcu „durationSDP“, je navedeno trajanje zveze 30 sekund. Trditve, da se zveza ni vzpostavila, tako niso točne. Lahko da se predlagatelj ni oglasil (kot trdi), vendar navedena okoliščina ne pomeni avtomatsko, da zveza ni bila vzpostavljena. Četudi se klicani ne oglasi, se zveza vzpostavi, če ima številka vključeno glasovno tajnico, ali pa, če je na številki vključena preusmeritev klica. Da bi toženka preverila možnost, da bi bil zaračunan katerikoli drug neodgovorjen klic, je TAP datoteko italijanskih operaterjev preverila glede vseh klicev v marcu 2015. Pri tem je ugotovila, da v mesecu marcu 2015 ni nobenega klica, ki bi bil zaračunan, pa se zveza ne bi vzpostavila. Pri vseh zaračunanih klicih je namreč zabeleženo trajanje zveze.

2. Tožnik vlaga tožbo in v njej navaja, da se pritožuje na postopek toženke. Ko je imel narok na sedežu, so bili prisotni predstavnica A., AKOS-a in osebno sam. Naročen je bil ob 10 h, ko pa je prišel, sta bili predstavnici A. in AKOS-a že v sobi. Prišel je kakih 10 min prej, in ko je šel v sobo, kjer sta že bili predstavnici A. in AKOS-a, mu je predstavnica AKOS-a dejala, da naj počaka do 10 h. Ob 10 h je prišel v sobo kot oškodovana stranka s strani A. Po njegovem mnenju sta vse že obdelali. Kajti kasneje, ko je potekal pogovor, je imel občutek, da je že vse odločeno in da so ga pripeljali žejnega preko vode. Misli, da to ni bilo pošteno do njega. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bil v tožnikovi zadevi razpisan narok za 15. 9. 2015 ob 10 uri. Pred tem je bil narok z drugim končnim uporabnikom in istim operaterjem, tako da je bila predstavnica stranke z interesom že v sejni sobi. Naroki se nikoli ne začnejo pred uro, ki je navedena na vabilu, tudi v tej zadevi se je narok pričel točno ob 10 uri. Tožnik ob podpisu zapisnika ni imel pripomb, zato zaključuje, da pravice tožnika kot stranke v postopku niso bile kršene. Dejstvo, da je moral počakati na uro, ki je bila predvidena za narok, ne more biti procesna napaka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, če je ne bo zavrglo, kajti iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila pošiljka tožniku vročena 18. 12. 2015, kar pomeni, da je tožba vložena prepozno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Toženka uvodoma predlaga, da naj sodišče tožbo zavrže, ker je prepozna. Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena 18. 12. 2015, kar izhaja iz upravnega spisa, tožnik pa je vložil tožbo priporočeno po pošti že dne 15. 1. 2016. Tožbo je spočetka sodišče obravnavalo pod opr. št. II Upr 72/2016, po tožnikovi dopolnitvi pa vpisalo v U vpisnik. Sodišče torej šteje, da je tožba vložena pravočasno, ker je bila vložena 15. 1. 2016 in jo zato vsebinsko obravnava.

6. Sodišče glede na navedbe v tožbi presoja vprašanje kršitve upravnega postopka, ki ga je vodila toženka, v smeri, ali je bila storjena kršitev oziroma ali je ta vplivala na odločitev v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Namreč tožnik zatrjuje, da je na razpisan narok pri toženki prišel kakih 10 min prej, v sobi pa sta že bili predstavnica A. in AKOS-a. Predstavnica AKOS-a mu je dejala, da naj še malo počaka in šele ob 10 uri se je pridružil tudi sam njima kot oškodovana stranka. Dejstvo, da je moral tožnik počakati na uro, za katero je bil razpisan narok, ni kršitev določb ZUP, ki jih je dolžna upoštevati tudi toženka v svojem postopku, niti dejstvo, da je na uro pričetka čakala predstavnica A. v sobi, kjer se je kasneje narok odvijal. Sodišče ugovoru o kršitvi določb postopka zato ne sledi.

7. Ker pa je tožnik navajal tudi, da se mu zdi malce čudno ter da sta verjetno po njegovem mnenju predstavnici A. in toženke vse že obdelali, preden se jima je pridružil ob uri razpisanega naroka, saj je imel občutek, da je že vse odločeno, je sodišče preverilo tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava v zadevi.

8. V obravnavani zadevi sta sporna dva zneska, ki ju je plačal tožnik s svojega predplačniškega računa stranki z interesom v tem postopku.

9. Prva obravnavana storitev je z dne 3. 4. 2015. Sporno ni trajanje klica (glede na ugovor v predlogu, ki ga je podal tožnik za rešitev spora zoper A.), pač pa uporaba tarife. Že v postopku pred razpisanim narokom je stranka z interesom sama ugotovila, da je navedba tožnika glede na cenik za mobi storitve pravilna in neupravičeno zaračunan znesek predlagatelju povrnila, za preostali znesek v višini 0,12 EUR z DDV pa tudi sodišče ugotavlja, da ne presega zneska, določenega v ceniku. Cena odhodnega klica iz EU območja znaša 0,23 EUR z DDV, za obračun odhodnih klicev, ki so opravljeni iz omrežij držav EU, pa velja začetni 30 sekundni interval, ki mu sledi sekundni interval. Konkretni klic, ki je trajal 24 sekund, bi moral tožnika stati celo 0,23 EUR z DDV.

10. Druga storitev - dohodni klic, opravljen konec marca 2015, s št. 3313348634 oziroma št. 3272681907, po navedbah tožnika v predlogu za rešitev spora sploh ne bi smel biti zaračunan. Tudi to trditev je organ preveril v TAP datoteki, ki vsebuje podatke o klicih in drugih komunikacijskih storitvah, opravljenih v omrežju tujih operaterjev, v katerih gostuje uporabnik. V stolpcu „durationSDP“ je navedeno trajanje zveze 30 sekund. Zveza je bila torej vzpostavljena in s tem podlaga za zaračunano opravljeno storitev. Toženka je v TAP preverila tudi možnost, da bi bil zaračunan katerikoli drug neodgovorjeni klic v mesecu marcu 2015, pri tem pa ugotovila, da v mesecu marcu 2015 ni nobenega klica, ki ne bi bil zaračunan, pa se zveza ne bi vzpostavila. Glede na uporabljen dokaz - TAP datoteko, toženka ni mogla slediti trditvi tožnika, da storitev, ki je bila zaračunana, ni bila opravljena.

11. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe sodišče ocenjuje, da je toženka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in pri tem pravilno uporabila materialno pravo. Tožnik pa konkretnih vsebinskih ugovorov v tožbi in njeni dopolnitvi, razen splošnega nestrinjanja, ne navaja.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.