Jedro

Socialni oziroma osebni razlogi upnika sami po sebi ne zadoščajo za izpolnitev kriterijev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katerim je tožnica želela, da sodišče K., d. d., naloži, da opravi prenos 81 obveznic z računa toženca na tožnico. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni predlog, s katerim je tožnica želela, naj sodišče prepove K, d. d., izplačila ½ zneskov iz naslova odškodnine v obveznicah po kuponih na račun toženca od izdaje začasne odredbe vse do 30 dni po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi, s katero izrecno izpodbija samo odločitev prvostopenjskega sodišča glede podrednega predloga, kot bistveno navaja, da ji je sodišče sledilo, da je obstoj njene terjatve verjetno utemeljen, napačna pa je odločitev, da ni izkazala tudi drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Sodišče je prezrlo dejstvo, da denar izvira iz obveznic, ki niso last toženca, ampak na podlagi sklepa o dedovanju tožnice. Nezmožnost razpolaganja z denarjem, ki ni njegov, ne more biti toženčeva škoda. Škoda nastaja tožnici, ker ne more razpolagati z lastnimi vrednostmi papirji. Sodišče je prezrlo, da je bil toženec v register obveznic vpisan le kot skrbnik, sama pa je na podlagi sklepa o dedovanju lastnica do ½ teh vrednostnih papirjev. Stališče je ob dejstvu, da je tožnica stara 86 let in potrebuje denarna sredstva, nevzdržno. Določba 132. člena ZD o prehodu zapuščine na dediče je s tem le mrtva črka na papirju. Navaja še, da ji sodišče neutemeljeno očita, da se je sklicevala na socialno stanje, saj tega ni storila, temveč se je sklicevala na notorno dejstvo, da je stara 86 let, kar je samo po sebi razlog, da potrebuje denarna sredstva, potrebna za lajšanje težav in problemov, povezanih s starostjo. Tožbeni zahtevek se nanaša na izvedbo sklepa o dedovanju z vpisom tožnice kot imetnice ½ vrednostnih papirjev, šele z vpisom pa bo upravljavcu omogočeno, da odškodnino, ki iz njih izvira, nakaže na tožničin račun. Glavna stvar se torej ne nanaša na pravico do vpisa, temveč na izvedbo te pravica, z izdajo začasne odredbe pa bi ji bil močno olajšan dostop do teh sredstev po pravnomočnosti sodbe. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ob kumulativni izpolnitvi enega od pogojev iz drugega odstavka istega člena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnica izkazala obstoj verjetnosti svoje terjatve, ne pa tudi pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato je njena predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Pritožbeno sodišče k razlogom, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje, pravzaprav nima dosti dodati. Upnica/tožnica (v nadaljevanju tožnica) skuša prek predloga za začasno odredbo prejudicirati odločitev o glavni stvari, kar ni dopustno. Pritožbeno polemiziranje, češ da je denar, ki izvira iz obveznic, njen in ne toženčev, že vsebuje odločitev o glavni stvari. To, da tožnica razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, iz katerega izhaja, da je lastnica ½ obveznic, ki so v centralnem registru, ki ga vodi KDD, (v)pisane na toženca, je sodišče prve stopnje že upoštevalo, in sicer pri presoji prvega pogoja za izdajo začasne odredbe – obstoja verjetnosti tožničine terjatve(1). Ne more pa tožnica na tej isti trditveni in dokazni podlagi izkazovati še pogoja iz drugega odstavka.

6. Za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe upnica ni izkazala zadostnih razlogov. To, da je stara 86 let, kar naj bi bilo to, kot navaja v pritožbi, „samo po sebi razlog, da potrebuje denarna sredstva, potrebna za lajšanje težav in problemov, povezanih s starostjo“, ne predstavlja ustrezne dejstvene konkretizacije drugega odstavka 272. člena ZIZ. Socialni oziroma osebni razlogi upnika sami po sebi ne zadoščajo za izpolnitev kriterijev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, drugih navedb pa tožnica, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni podala. Pritožnica neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da bi z izdajo predlagane začasne odredbe tožencu nastala škoda, in sicer že zato, ker ne bi mogel razpolagati s tem denarjem. Pritožbeno sodišče ji še enkrat pojasnjuje, da to, da razpolaga s pravnomočnim sklepom dedovanju, pomeni, da je verjetno izkazala svojo terjatev – zahtevek za lastniški prenos ½ delnic, na katere je sedaj vpisan toženec, a to je predmet tožbenega zahtevka in stvar končne odločitve. Ni pa izkazala, da bi moralo sodišče z začasno odredbo začasno urediti razmerje tako, kot predlaga.

7. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Temu očitno ne oporeka niti toženec, saj v odgovoru na tožbo temu delu zahtevka ne nasprotuje.