Jedro

Posest in posestna zaščita ni odvisna od dejstva, ali je tožnik stanovanje redno uporabljal ali pa le občasno, oziroma ali je imel v stanovanju spravljenih več ali manj svojih stvari. Pomembno je, ali je tožnik opustil dotedanjo rabo stanvoanja, ali se je izselil in ali je povsem opustil posest stanvoanja.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožnice se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških (3. in 4. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanem sklepom ugodilo tožbnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ga je toženec motil v zadnji mirni posesti oziroma soposesti stanovanja št. 17, v drugem nadstropju v stanovanjski hiši v K. in posesti oz. soposesti premičnin v tem stanovanju, ki so navedene v izreku, s tem, da je v neugotovljenem času med dnevoma 21.9.1992 in 30.9.1992 iz stanovanja odstranil navedene premičnine in s tem, da je v neugotovljenem času med dnevoma 1.4.1992 in 4.10.1992 toženec zamenjal ključavnico vhodnih vrat v stanovanje. Sodišče je naložilo tožencu, da je dolžan takoj premične stvari, navedene v tč. 1 izreka, namestiti nazaj na prejšnje mesto v stanovanju in tožniku takoj izročiti dvojnik ključev vhodnih vrat v navedeno stanovanje ter da se je v bodoče dolžan vzdržati vsakega takega oziroma podobnega dejanja, ki bi pomenilo motenje tožnika v soposesti oziroma posesti tega stanovanja in teh premičnin. Hkrati je naložilo tožencu, da mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 17.980,00 SIT, ter v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Sodišče je tožbeni zahtevek v tistem delu, kolikor se nanaša na prvo tožnico C.K., zavrnilo.

Proti navedenem sklepu sta se pritožila tožnica ter toženec in oba uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP.

Toženec izpodbija sklep sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ter predlaga, naj ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne, ali pa naj ga podrejeno v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se je tožnik B.K. iz predmetnega stanovanja nesporno odselil konec junija 1992. Ker sta tožnik in tožnica občasno prihajala v stanovanje in iz njega odnašala predmete, še preden je bilo skupno premoženje razdruženo, je moral toženec uporabiti samopomoč, kar je storil tako, da je zamenjal ključavnico, predmete pa je moral odstraniti zaradi izvajanja obnovitvenih del na stanovanju. Od junija 1992 dalje tožnik ni imel več posesti predmetnega stanovanja, zato tudi ni moglo priti do motenja njegove posesti. Zato je napačna odločitev sodišča, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, skupaj s stroški in obrestmi, pri čemer v primeru zamude lahko veljajo le zakonite zamudne obresti.

Tožnica sklep sodišča prve stopnje izpodbija v njegovem zavrnilnem delu in predlaga, naj ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem obsegu. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o zavrnilnem delu tožbenega zahtevka očitno upoštevalo kot odločilen podatek o pretežnem bivanju tožnice na neki lokaciji. Pri tem pa prezrlo dejstvo, da je imela tožnica pred očitanim motilnim dejanjem prost vstop v stanovanje kadarkoli (če je bivala ali ne), ter da je imela v stanovanju solastne stvari, zlasti pa, da je imela možnost odpiranja vhodnih vrat s svojim ključem. Izpodbijani sklep tudi ne obravnava zavrnitve zahtevka na ugotovitev motenja posesti premičnin v stanovanju, ter ga v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče pa bi moralo ob odločanju upoštevati obstoj dejanske posesti tožnice na stanovanju. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, ali je tožnica pred motilnim dejanjem imela neposredno dejansko oblast nad stvarjo - stanovanjem, ki jo je pač imela, saj je nesporno imela pred motilnim dejanjem ključ vhodnih vrat stanovanja. Ta oblast pa ji je bila z motilnim dejanjem vzeta. Tudi če gre samo za občasno prenočevanje, je v tem v neki meri izkazana dejanska oblast v smislu posesti. Sodišče prve stopnje je dajalo prevelik poudarek temu, kje tožnica v sedanjem času največ prebiva. Priče bi bilo treba zaslišati v smeri zatrjevane soposesti in če je ta izkazana, ni več pomembno, kje tožnica pretežno biva. Sicer pa je toženec sam v odgovoru na tožbo priznal, da je tožnica obdržala ključ stanovanja ter nenapovedano vdirala v stanovanje podnevi ali ponoči. Sodišče je zmotno verjelo tožencu, da tožnica in tožnik živita sedaj v P. Tožnica je namreč še vedno na sezonskem delu v A., stanovanje v K. pa ji je potrebno, ker drugega stanovanja nima. Zato je še v teku postopek za določitev imetnika stanovanjske pravice. Tudi tožnik sedaj biva zasilno na več naslovih pri svojih prijateljih, ker v L. študira.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in iz katerih je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo, kolikor se izpodbijani sklep nanaša na tožnikov tožbeni zahtevek. Ob ugotovljenih nespornih dejstvih je utemeljeno poudarilo v izpodbijanem sklepu, da sta oba tožnika občasno prihajala v sporno stanovanje v K., kjer je toženec odstranil iz stanovanja premičnine ter zamenjal ključavnico, ne da bi dal tožnikoma ključe nove ključavnice. Ker med pravdnima strankama očitano motilno dejanje sploh ni bilo sporno, je tudi pravilno poudarilo, da daje v pravdah zaradi motenja posesti sodišče varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Tudi vsak soposestnik uživa varstvo v razmerju do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da tožnik posesti spornega stanovanja ni izgubil, ter so razlogi v tej smeri v izpodbijanem sklepu preprečljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Toženčeva nasprotna pritožbena izvajanja nimajo nobene opore v izvedenih dokazih ter zbranih podatkih v spisu. Zlasti ne more soglašati s pritožbeno trditvijo, da je nesporno, da se je tožnik odselil iz predmetnega stanovanja konec junija 1992, pri čemer je toženec očitno spregledal, da je sam povedal, da ima tožnik v predmetnem stanovanju športne rekvizite in druge predmete, medtem ko je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi (list.št. 19 in 30) preprečljivo izpovedal o okoliščinah v zvezi z bivanjem v stanovanju, ter o očitanem toženčevem ravnanju. Ob takem stanju pa je glede tožnikovega zahtevka odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka, zlasti ko toženec v tej smeri v pritožbi ne predlaga nobenih novih dokazov v skladu z določilom 1. odstavka 352. člena ZPP.

Pritrditi pa je treba tožnici, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kolikor se izpodbijani sklep nanaša na zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožnici, da je takrat, ko je živela v P., prihajala v K. po opravkih in po robo za trgovino, ter tudi prespala v K., vendar tega prenočevanja ni moglo šteti kot ohranjanje posesti, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje tožnica ni imela posesti na spornem stanovanju, in zaradi česar tudi ni bilo možno toženčevo motenje.

Takšna sklepanja sodišča prve stopnje o tožničini posesti spornega stanovanja in stvari v njem, pa so zmotna in tudi preuranjena.

Tožničina soposest stanovanja in premičnin v tem stanovanju ter njena posestna zaščita namreč ni odvisna od dejstva, ali je tožnica stanovanje redno uporabljala, ali pa le občasno, oziroma, ali je v stanovanju imela spravljenih več ali manj svojih stvari. Pomembno je, ali je tožnica opustila dotedanjo rabo stanovanja, ali se je iz stanovanja odselila in ali je povsem opustila posest stanovanja. Te okoliščine bi bile izkazane, kolikor bi tožnica iz stanovanja odnesla vse svoje stvari, oddala ključ stanovanja in opustila vsako voljo, da bi stanovanje uporabljala v kakršenkoli namen. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni niti dosledno ugotavljalo, niti jih ni ugotovilo, pač pa je, nasprotno, celo ugotovilo, da je tožnica občasno prihajala v K. v sporno stnaovanje. Kakršnakoli uporaba in v kakršenkoli namen pa predstavlja posest stvari. Vse te okoliščine pa kažejo, kot pravilno poudarja tožničina pritožba, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja o vprašanju tožničine posesti oziroma soposeti ter je na podlagi dosedanjih ugotovitev sodišče prve stopnje naredilo zmotne zaključke. Zato bo moralo v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti ter navedena vprašanja natančo razjasniti z zaslišanjem prič v smeri, kot predlaga tožnica v pritožbi ter ponovno zaslišati tudi pravdni stranki in ju soočiti glede njunih trditev, ki se bodo med seboj razlikovale. Šele potem, ko bo znova skrbno ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavla toženec niso podani, je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 380 točka 2 ZPP v obsodilnem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ugodilo pa je tožničini pritožbi ter v izpodbijanem zavrnilnem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek.

Zaradi delne razveljavitve izpodbijanega sklepa pa je bilo treba razveljaviti tudi izrek o stroških postopka, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti v skladu s končnim uspehom strank v pravdi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 166/3 ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).