Jedro

V skladu z 80. členom Obligacijskega zakonika (OZ) osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zavezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Podlaga za podpis kreditnih pogodb s strani uslužbencev banke, ki so bili za to s strani banke posebej pooblaščeni, je tako 80. člen OZ in so torej lahko veljavno zavezali banko kot dajalca kredita nasproti kreditojemalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 30.735,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 7. 2021 dalje (točka I izreka). V presežku za zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2020 do 24. 7. 2021 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.869,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka sodbe).

2. Zoper prisodilni del sodbe (točka I izreka) in zoper odločitev o povračilu stroškov postopka (točka III izreka) vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh navedbah toženca, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Prav tako je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj pogodba ni bila sklenjena, pa tudi če bi bila sklenjena, ni bila predčasno določena zapadlost v skladu z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2). Tožba v obravnavani zadevi je preuranjena in tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) nima pravnega interesa, zato bi bilo treba tožbo zavreči, saj pred vložitvijo tožbe ni bil pravilno izveden postopek odpovedi pogodbe, in sicer kreditojemalcu ni bil poslan opomin o neporavnanih obveznosti priporočeno s povratnico ter tudi odstop od kreditne pogodbe.

V nadaljevanju pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da ni podana aktivna legitimacija, ker kreditne pogodbe ni podpisal zakoniti zastopnik tožnice, da ni podana pasivna legitimacija toženca, in da je pogodba nična. Prav tako graja dokazno oceno zaslišanih prič, saj nobena od njih, niti A. A., niti B. B., niti C. C. niso vedeli za toženca in ga noben niti ni poznal ter so vsi izpovedovali zgolj na splošno. Poudarja, da je največji oškodovanec Okrožno sodišče na Ptuju, ki je na podlagi odločbe Bpp tožencu krila stroške postopka, ni pa od tožnice dobila teh stroškov povrnjenih.

Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v korist toženca oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), ko navaja, da sodba nima razlogov o vseh navedbah in trditvah toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb toženca, zato zgoraj navedena kršitev ni podana. Sodišču pa se ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi.1

6. Iz pritožbe nadalje izhaja, da se toženec pritožuje tudi iz pritožbenega razloga "bistvene kršitve določb pravdnega postopka", vendar v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev (razen zgoraj navedene 8. točke), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, očita sodišču prve stopnje, niti tega ni razbrati iz pritožbenih zatrjevanj. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 8., 9., 10., 13. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), namreč pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Golo sklicevanje na ta pritožbeni razlog je zato v pritožbenem postopku neupoštevno.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo za odločitev vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče povzema kot pravilne, pri čemer glede na pritožbena zatrjevanja še dodaja:

8. Zmotna so zatrjevanja toženca, da mora biti v skladu z 20. členom ZPotK-2 stranka pisno opomnjena in pogodba priporočeno odpovedana pred vložitvijo tožbe. Prvi odstavek 20. člena ZPotK-2 jasno določa, da lahko dajalec kredita z enostransko izjavo odstopi od kreditne pogodbe ali zahteva plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih plačil. Pred izjavo o odstopu od kreditne pogodbe dajalec kredita potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določi primeren rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Dajalec kredita nato lahko odstopi od kreditne pogodbe, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku.

9. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, sodišče odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave, na kar se nanašajo tudi časovne meje pravnomočnosti (gre za trenutek, do katerega sodišče pri svoji odločitvi upošteva dejansko stanje). V obravnavani zadevi je tožeča stranka odpovedala pogodbo pred vložitvijo tožbe, hkrati pa je tudi po začetku predmetnega postopka ponovno izvedla postopek po 20. členu ZPotK-2, ki ga pritožba niti ne graja. Ker je tožnica veljavno odstopila od pogodbe pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji, je odločitev sodišča prve stopnje, da je z dnevom odstopa zapadla celotna kreditna obveznost, pravilna in skladna z 9. členom kreditne pogodbe. Tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je tožba preuranjena, in da tožnica nima pravnega interesa, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči. 10. Toženec nadalje v pritožbi ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da mu ni znano, da bi sploh podal vlogo za kredit, da bi podpisal kreditno pogodbo in da bi kredit prejel. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil toženec tisti, ki je podpisal vse dokumente, ki so bili potrebni za pridobitev kredita, v postopku pa ni dokazal, da podpis na teh listinah ni njegov. Predlagal je sicer izvedenca grafološke stroke, vendar sodišče pravilno predmetnega dokaza ni izvedlo, saj slednji ni plačal predujma za izvedbo tega dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP).2 Trditve toženca o tem, da kreditna pogodba naj ne bi bila sklenjena, ker podpisi na listinah za pridobitev kredita in na sami kreditni pogodbi naj ne bi bili njegovi, so tako ostale nedokazane, gornja pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena.

11. Pritožbena zatrjevanja o tem, v kakšnem stanju naj bi toženec bil, in sicer da ima luskavico, zaradi česar jemlje konopljino smolo, in je zaradi tega bil ob sklepanju pogodbe neprišteven, so prav tako neutemeljena, saj v zvezi s tem toženec pred sodiščem prve stopnje ni predlagal izvedenca medicinske stroke.

12. Toženec neutemeljeno graja tudi zaključke sodišča prve stopnje o tem, da pogodba ni nična, ker je na strani tožnice ni podpisal njen zakoniti zastopnik, vpisan v poslovni register, temveč sta to bili dve bančni uslužbenki. Drži sicer, da so zaslišane priče C. C., B. B. in A. A. izpovedali, da se sicer konkretnega toženca in predmetnega kredita ne spomnijo, so pa jasno potrdili način pridobivanja kreditov, da le-ta ni bil možen, če se prejemnik kredita ni vsaj enkrat zglasil na banki, prav tako so enotno potrdili, da je kreditno pogodbo podpisovala uslužbenka, ki je kontaktirala s stranko, nato pa še en uslužbenec, ti so pa bili pooblaščeni za podpis teh pogodb in izbrani iz seznama podpisnikov. V skladu z 80. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zavezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.3 Podlaga za podpis kreditnih pogodb s strani uslužbencev banke, ki so bili za to s strani banke posebej pooblaščeni, je tako 80. člen OZ in so torej lahko veljavno zavezali banko kot dajalca kredita nasproti kreditojemalcu.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino prejetega zneska kredita. Obrazložilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kreditna pogodba za pridobitev zneska kredita v višini 30.000,00 EUR, in se pri tem oprlo na samo Kreditno pogodbo št. 2018/0011547 z dne 29. 5. 2018, na podatke iz toženčevega transakcijskega računa, iz katerega je razvidno, da je od banke iz tega naslova prejel 29.877,55 EUR, in da toženec ni navedel, da račun, na katerega je bil nakazan kredit, ni njegov. Pritožba teh zaključkov sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, zato so pritožbena zatrjevanja, da kreditna pogodba ni bila sklenjena za znesek 30.000,00 EUR neutemeljena.

14. Kar zadeva pritožbena zatrjevanja v zvezi z ugotovljeno višino neplačanih obrokov in obresti, je sodišče prve stopnje o tem sprejelo jasne in obrazložene zaključke v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče prav tako v celoti povzema kot pravilne. Ob tem je v skladu z 212. členom ZPP tudi pravilno izhajalo iz trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank ter pri tem upoštevalo, da je sicer materialno dokazno breme ves čas postopka na eni strani, procesno dokazno breme pa se tekom postopka premešča.4 Po tem, ko je tožnica predložila obračune zamudnih obresti in je toženec še vedno nasprotoval izračunu, bi moral po pozivu sodišča založiti predujem za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, česar pa ni storil, zato je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno opustilo (tretji odstavek 153. člena ZPP) in pravilno štelo trditve toženca v tem delu za nedokazane.

15. Nazadnje so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja o tem, da "...tožnica ni predložila dokazov glede stroškov višini 38,39 EUR...". V prvem odstavku 6. člena Kreditne pogodbe št. 2018/0011547 z dne 29. 5. 2018 je določeno, da stroške, ki nastanejo zaradi nerednega plačevanja mesečnih obveznosti iz te pogodbe, plača kreditojemalec v skladu z vsakokrat veljavno Tarifo nadomestil za storitve Nove kreditne banke Maribor d.d., oziroma izvlečkom cenika storitev Nove KBM d.d., ki je na voljo v vseh poslovalnicah banke. Ni dvoma, da toženec kreditnih obrokov ni redno plačeval, pri čemer je tožnica dokazala tudi, da je tožencu poslal več opominov za plačilo neporavnanih obveznosti iz naslova sklenjene kreditne pogodbe.

16. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnice in stranskega intervenienta pa za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, tč. 18 obrazložitve in Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, tč. 5 obrazložitve. 2 Tretji odstavek 153. člena ZPP določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške. 3 Pooblaščenec po zaposlitvi je tisti, ki opravlja določeno delo na podlagi pogodbe. Pri tem niso mišljene samo osebe, ki so v delovnem razmerju. Bistveno je, da med gospodarskim subjektom in to osebo obstaja pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno. Primeri, našteti v določbi, so našteti zgolj primeroma (več o tem Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, 1-189 člen, GVZ Založba, Ljubljana 2003, komentar k 80. členu, stran 479). 4 Več o tem Jan Zobec, Dokazno breme v pravdnem postopku, Pravosodni bilten št. 1/2004, str. 132.