Jedro

Vročitev na naslov stalnega bivališča z nadomestno vročitvijo je po določbah ZPP mogoča le v primeru, ko ne obstaja niti najmanjši dvom o tem, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom (dolžnikovo ime in naslov morata biti v sodni pošiljki navedena brez napak, vročitev mora biti poskušana na naslovu dolžnikovega dejanskega prebivališča, obvestilo o prispeli pošiljki mora biti pravilno izpolnjeno itd.).Ker se poraja dvom, da sklep o izvršbi dolžniku ni bil vročen pravilno glede na dolžnikove trditve, da je na prestajanju zaporne kazni vse od leta 2003 dalje (osebi, ki ji je vzeta prostost pa se sodna pošiljka vroča po upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem se prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, rok za vložitev rednega ugovora zoper sklep o izvršbi sploh še ni začel teči, saj dolžnik z vsebino sklepa o izvršbi še ni seznanjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor po izteku roka zavrglo, ker je ugotovilo, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen na naslovu njegovega stalnega bivališča že v letu 2008, dolžnik pa v svojem ugovoru po izteku roka ni navedel, zakaj ugovora, ki se nanaša na samo terjatev, ni mogel podati že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik in navaja, da se v zaporu nahaja že od leta 2003 dalje, zaradi česar upnik zanj ni mogel odpeljati smeti. Ker ga na naslovu stalnega bivališča ni, tudi ne morejo nastati smeti, zato upnik ne more terjati terjatve. Svojo odvetnico je že v letu 2007 obvestil, da poskrbi, da se vsa njegova pošta preusmeri v zapor. V dopolnitvi pritožbe dolžnik trdi, da domneva, da gre za terjatev iz naslova odvažanja odpadkov, poleg tega pa poudari, da na naslovu, ki ga navaja sodišče v izpodbijanem sklepu, ne živi, ker je v zaporu.

Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor upniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP; Uradni list RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS št. 51/98 s spremembami).

Institut ugovora po izteku roka je v ZIZ predviden za situacije, ko dolžnik upnikove terjatve zaradi nastopa dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, ne more več izpodbijati z rednim ugovorom zoper sklep o izvršbi, saj je to dejstvo nastopilo po tem, ko je potekel rok za redni ugovor. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča napačno materialno pravno zaključilo, da je dolžnik vložil ugovor po izteku roka. Ugovor po izteku roka je pravno sredstvo dolžnika tudi zoper pravnomočen sklep o izvršbi, kar pomeni, da je dolžnik sklep o izvršbi prejel in ni nobenega dvoma o tem, da mu vročitev sklepa o izvršbi ni bila pravilno opravljena. Iz spisa izhaja, da je upnik v predlogu za izvršbo navedel dolžnikov naslov P. 4, K., s tem naslovom pa se tudi glasi sklep o izvršbi z dne 10. 1. 2008. Na ta naslov je bil dolžniku vročen sklep o izvršbi z nadomestno vročitvijo po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima dolžnik v Centralnem registru prebivalstva omenjeni naslov prijavljen kot naslov stalnega bivališča. Vročitev na naslov stalnega bivališča z nadomestno vročitvijo je po določbah ZPP mogoča le v primeru, ko ne obstaja niti najmanjši dvom o tem, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom (dolžnikovo ime in naslov morata biti v sodni pošiljki navedena brez napak, vročitev mora biti poskušana na naslovu dolžnikovega dejanskega prebivališča, obvestilo o prispeli pošiljki mora biti pravilno izpolnjeno itd.). Pogoji, pod katerimi je mogoče vzpostaviti fikcijo vročitve, so torej zelo strogi (glej VSL sklep II Cp 4898/08 z dne 14. 4. 2009), saj ima takšna oblika vročitve za stranko lahko neugodne posledice.

Ker se poraja dvom, da sklep o izvršbi dolžniku ni bil vročen pravilno glede na dolžnikove trditve, da je na prestajanju zaporne kazni vse od leta 2003 dalje (osebi, ki ji je vzeta prostost pa se sodna pošiljka vroča po upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem se prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti – 136. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), rok za vložitev rednega ugovora zoper sklep o izvršbi sploh še ni začel teči, saj dolžnik z vsebino sklepa o izvršbi še ni seznanjen. Zato sodišče prve stopnje dolžnikove vloge z dne 22. 9. 2009 po vsebini ne bi smelo šteti kot ugovor po izteku roka, temveč kot obvestilo o tem, da vročitev sklepa o izvršbi ni bila pravilna. Ker pa lahko sodišče prve stopnje potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi razveljavi tudi po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji, bo v nadaljevanju sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, od katerega dne dalje je dolžnik na prestajanju zaporne kazni in glede na te ugotovitve odločiti, ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Iz navedenih razlogov je zato izpodbijani sklep vsaj preuranjen, ker je pred odločitvijo o tem, ali je dolžnik vložil ugovor po izteku roka, potrebno ugotoviti, če je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.