Jedro

Tožnici je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je odločbo potrdilo. Tožnica je vložila revizijo, v kateri je med drugim navajala, da je sodišče odločilo v njeno škodo, čeprav se je pritožila le ona. To naj bi izhajalo iz dejstva, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica kršila delovno obveznost po določilu pravilnika, ki ga disciplinski organi niso omenili v svojih sklepih. Revizija ni utemeljena, ker sodišče ni spremenilo opisa kršitve delovne obveznosti, pa tudi prekvalifikacija ni bila v škodo tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku ter je odločilo, da se postopek zaradi kršitev delovnih obveznosti pred 15.9.1991 zaradi zastaranja vložitve zahteve za začetek disciplinskega postopka ustavi, delno pa je prekvalificiralo kršitev tako, da je ugotovilo, da je tožnica storila poleg hujše kršitve delovnih obveznosti po 17. točki 48. člena pravilnika o delovnih razmerjih pod B, kar je ugotovila že disciplinska komisija, tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki tega člena pod B, kar disciplinska komisija ni ugotovila, ampak je odločila, da je s svojim dejanjem storil tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti po nekaterih drugih točkah tega člena. Pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in je predlagala, da revizijsko sodišče napadeni odločbi spremeni in njenemu zahtevku v celoti ugodi ali odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Disciplinski organi so ji izrekli ukrep, ker je izstavila račune v nižjih zneskih in količinah, sodišče pa je potrdilo ukrep zaradi njenega malomarnega in nevestnega dela, kar pa je dejanje, ki ni bilo predmet disciplinskega postopka. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi v disciplinskem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ob upoštevanju, da nekatere kršitve delovnih obveznosti, ki so jih ugotovili disciplinski organi, niso dokazane.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91, ki se v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94 smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo določil materialnega prava niti ni kršilo določb postopka, ko je ocenilo, da je tožnica z ravnanjem, zaradi katerega ji je bil izrečen disciplinski ukrep, storila tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 48. člena pod B pravilnika o delovnih razmerjih toženca. Navedbe v reviziji, da sta nižji sodišči obsodili tožnico za dejanje, za katerega upravičeni predlagatelj ni dal zahteve za uvedbo postopka, niso sprejemljive. Sodišče prve stopnje je tožničino kršitev kvalificiralo po 1. in 17. točki B. alineje 48. člena pravilnika o delovnih razmerjih P., to je deloma drugače, kot disciplinski organi tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnica nevestno opravljala delovne naloge (1. točka navedene alineje 48. člena pravilnika) in da pri dejanju revidentke gre za ponareditev oziroma uničenje listine oziroma za dajanje lažnih podatkov (17. točka). Sodišče s tem ni spremenilo opisa kršitve delovne obveznosti, kot jo je navedla direktorica tožene stranke v zahtevi za začetek disciplinskega postopka z dne 15.4.1992. Takšno ravnanje sodišča ni v nasprotju z veljavno zakonodajo, po kateri sodišča lahko spremenijo kvalifikacije kršitev delovne obveznosti, ne smejo pa spreminjati opisa oziroma načina kršitve.

Revizijsko sodišče je na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno pred nižjimi sodišči. Navedena določa ZPP namreč pravi, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče sprejeti navedbe v reviziji, da dejansko stanje ni bilo razčiščeno.

Sodišče ima pravico spremeniti kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti kot je bila ugotovljena pred disciplinskimi organi, pri čemer mora upoštevati načelo, da prekvalifikacija ne sme biti v škodo delavcu, ki je storil kršitev delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri prekvalifikaciji ravnalo v skladu s tem načelom, zato ni mogoče soglašati s trditvijo revidentke, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo.

Ker revizija ni utemeljena, jo je bilo treba na podlagi 393. člena Zakona o pravdnem postopku zavrniti.