Jedro

Po 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-54/98) se za poškodbo pri delu šteje le tista poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre sprmembe položaja telesa, nenadne oboremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je taka poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Mora torej priti do neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka ali hitre spremembe položaja telesa, ali pa nenadne obremenitve telesa. Zato pri tožniku ne gre za poškodbo pri delu, temveč za poklicno bolezen (32. člen), ker zdravstvene težave izvirajo iz dolgotrajnih vplivov delovnega procesa na zdravstveno stanje (delo na stroju, tresenje, itd.).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se razveljavi odločba toženca, št. I - 6007735 z dne 15.10.1996. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje. Ni podlage za pavšalno pritožbeno trditev, da prvostopenjsko sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, prav tako ne za pavšalno trditev, da naj bi sodišče napačno postopalo s tem, ko naj bi tožnika kot laika ne poučilo o pravicah. Sodišče je opravilo štiri glavne obravnave ter na vseh izvajalo vrsto dokazov. Na obravnavi dne 13.7.1998 je zaslišalo tožnika, na obravnavi dne 9.10.1998 pa s strani tožnika predlagani priči Š. V. ter Š. F.. Tožnik se je udeležil vseh štirih obravnav. Sodišče je pribavilo tudi toženčev spis ter tožnikov zdravstveni karton in dodatni mnenji invalidskih komisij. Res mora sodišče po 11. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se je uporabljal v času postopka pred sodiščem prve stopnje, stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Vendar pa iz vsega doslej navedenega ter iz celotnega spisa sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik ne uporabljal pravic, ki jih je imel po navedenem ZPP in da bi ga moralo zato sodišče o njih poučevati. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je imelo prvostopenjsko sodišče v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za zavrnitev zahtevka za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, za kar se le-ta zavzema zgolj pavšalno tudi v pritožbi ter za zavrnitev zahtevka na razveljavitev dokončne toženčeve odločbe z dne 15.10.1996, v kateri sta kot vzrok invalidnosti določena poškodba izven dela ter bolezen, ne pa poškodba pri delu, za kar se tožnik zavzema tudi v pritožbi ter trdi, da naj bi šlo za posledico dolgoletnega dela z gradbenimi stroji ter drugega težkega dela. Glede vprašanja, ali je tožnikova invalidnost tudi posledica nesreče pri delu - dogodka dne 26.6.1994, podrobno opisanega tudi v zapisniku Š. F. (list. št. 33) - je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ne more šteti za dokazano, da bi bila tožnikova invalidnost tudi posledica nesreče pri delu, ter v predzadnjem odstavku na strani 3, ki se nadaljuje na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno navedlo izvedene dokaze ter naredilo pravilno dokazno oceno, čemur pritožba dejansko ne oporeka ter pritožbeno sodišče razlogov v izogib ponavljanju ne navaja znova. Opozarja samo na podrobno dodatno mnenje IK II z dne 14.9.1999, kjer je v senatu sodeloval tudi specialist ortoped. Prepričljivo je obrazložil, da bi bile v primeru, če bi šlo pri obravnavanem dogodku na delu za natrganje mišice (desna rama), posledice oteklina, podpludba in bolečina. Zato je logično sklepati, da bi v takem primeru tožnik že takoj iskal zdravniško pomoč. Tako pa je v zdravstvenem kartonu šele dne 19.8.1994 prva zabeležka o bolečinsko-funkcionalni motnji desnega ramena, navaja pa le bolezenjske motnje v področju desnega ramena in niti takrat poškodba ni zabeležena. Mnenje IK II nadalje obrazlaga, da je na osnovi kliničnih izvidov, opisanih v medicinski dokumentaciji sumiti na prekinitev dolge kite dvoglave nadlahtnične mišice neznanega datuma, ki pa ni imela prej opisanih posledic. Pomembno je tudi, da se je tožnik že leta 1993 zdravnil zaradi podobne bolečinske simptomatike v področju levega ramena, kar tem bolj nakazuje na pravilnost navedenega mnenja, da se je kita v področju mišičja ob desnem ramenu prekinila zaradi obrabnih (torej starostnih) sprememb, do česar lahko pride že pri navadnem gibu, brez nujne poškodbene sile. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazov, da bi šlo pri opisanem stanju v desni rami za posledico že navedenega dogodka in torej za poškodbo pri delu. Po 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) se namreč za poškodbo pri delu šteje le tista poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je taka poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Mora torej priti do neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka ali hitre spremembe položaja telesa, ali pa nenadne obrementve telesa, zaradi česar se pritožbene navedbe o mnogoletnem delu z gradbenimi stroji in drugem težkem delu ne morejo upoštevati kot pravno relevatne, četudi bi bile dokazane, saj zakon dolgotrajnih vplivov delovnega procesa na zdravstveno stanje ne priznava kot poškodbo pri delu, pač pa kot poklicno bolezen (32. člen). Te pa so (2. odst. 32. člena zakona) določene v Seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83), ki se še vedno uporablja in v katerem so vrste poklicnih bolezni določene taksativno od št. 1 do št. 46, zaradi česar ga ni moč širiti, četudi bi bili citirani pritožbeni navedbi dokazani, na bolezni oz. stanja, ki jih ne zajema oz. določa. Tožnik se tudi v pritožbi pavšalno ne strinja s tem, da je invalid III. kategorije invalidnosti. Tudi glede tega vprašanja, torej ali so dokazi za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pri čemer pritožbeno sodišče povdarja še, da so za kategorizacijo invalidnosti upoštevni samo medicinski razlogi, ne pa npr. socialni, je imelo prvostopenjsko sodišče tako v mnenjih invalidskih komisij, podanih v postopku pri tožencu, kot v obeh mnenjih, podanih tekom sodnega postopka, vso podlago. Mnenja so ustrezno obrazložena ter ne odstopajo tudi od ugotovitev v izvidih lečečih specialistov. Pri tožniku gre za stanje po prekrganju v področju mišičja ob desnem ramenu ter za kronični lumbalni sindrom (list. št. 39), kot je pojasnila IK II v postopku pri tožencu dne 17.6.1996. Zaradi navedenih stanj zanj so primerne razbremenitve pri delu, nikakor pa ne gre za zdravstveno stanje, ki bi indiciralo popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano delo ter s tem za I. kategorijo invalidnosti. Pač pa je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost za drugo delo v polnem delovnem času pod pogoji, razvidnimi iz izreka dokončne odločbe toženca z dne 15.10.1996. Da pri tožniku ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, pač pa že opisana preostala delovna zmožnost, izhaja tudi iz izvida osebnega pregleda tožnika, podrobno navedenega pod tč. 5, mnenja IK v Murski Soboti dne 7.12.1995. Pritožba oporeka navedenim mnenjem zato, ker so komisije organi toženca, zato meni, da od njih ni pričakovati realne presoje. Smiselno oporeka nepristranosti navedenih mnenj ter smiselno predlaga sodnega izvedenca. Po določbi 250. člena ZPP iz leta 1977 sodišče izvede dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Po mnenju pritožbenega sodišča je imelo prvostopenjsko sodišče v vseh navedenih mnenjih komisij, ki so, kar je zlasti pomembno, skladne tudi z objektivnimi zaključki iz medicinske dokumentacije, vso podlago za odločanje, saj so bila z njimi dejstva dovolj razjasnjena. Zato ni bilo objektivne potrebe za postavitev sodnega izvedenca. Zgolj dejstvo, da so komisijo organi toženca, pa ob vsem že navedenem, ne more postaviti v dvom njihove nepristranosti oz. realne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da IK II prvostopenjsko sodišče ni postavilo za izvedenca, pač pa je toženec z obema mnenjima IK II tekom sodnega postopka le dodatno pojasnil bistvena vprašanja glede na obe mnenji IK, podani v njegovem postopku.