Jedro

Če so po mišljenju toženca po sklenitvi pogodb nastale okoliščine, ki otežujejo njihovo izpolnitev in bi bilo neupravičeno ohraniti ju v veljavi takšni kot sta, bi moral toženec zaradi spremenjenih okoliščin zahtevati razvezo pogodb.

Plačilna nesposobnost ne predstavlja nezmožnosti izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 72.061,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2011 (pri čemer je v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote, ko je sodišče namesto letnice 2011 navedlo letnico 2001, to pomoto pa lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi – 328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) dalje do plačila, v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške v višini 3.702,00 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je pogodbi, ki sta temelj vtoževane terjatve, razumelo kot neke vrste posojilni pogodbi, da je tožnik tožencu izročil določeno vsoto denarja, toženec pa je dolžan tožniku v roku 60 dni po tem, ko bo tožnik odstopil od pogodb oz. od odpoklica vloženih sredstev, vrniti glavnico skupaj s 30 % letnimi obrestmi. Sodišče je uporabljajo besedo obresti, obresti pa so plačilo za uporabo tujega denarja, v konkretnem primeru pa si toženec od tožnika ni sposodil denarja, temveč mu ga je tožnik v svojem interesu izročil v upravljanje z namenom, da ga toženec čim bolje naloži, da se bodo sredstva čimbolj oplemenitila. Pogodbi vsebujeta zelo skope določbe, gre zgolj za nekakšen osnutek, ki ga je po navedbah toženca sestavil F. Ž.. Zato je potrebno ugotoviti, kaj je pravzaprav bil namen pravdnih strank ob sklepanju pogodb. Pri tem na pravno naravo pogodbenega razmerja kaže že naziv pogodb, ki sta pogodbi o poslovnem sodelovanju, njun cilj pa je, kot rečeno, da toženec tožnikova sredstva, ki mu jih je izročil v upravljanje, čimbolj oplemeniti in sicer tako, da toženec sredstva vloži v določene projekte, po realizaciji teh projektov pa bi bil tožnik upravičen do izplačila vložka skupaj z dobičkom v pogodbah dogovorjeni višini. Dobiček je odvisen od realizacije in končnega uspeha projektov, sredstva pa zaradi izvajanja projektov ne morejo biti na razpolago kadar bi si to tožnik zaželel in jih ni mogoče kadar koli odpoklicati oziroma odstopiti od pogodbe. Določbi 3. in 6. člena pogodb sta sporni in bi ju sodišče moralo presojati v luči drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ in tem določbam ne bi smelo dati pravnega varstva. Sicer pa pogodba z dne 4. 9. 2007 v drugem odstavku 3. člena vsebuje določilo, da čas vračila denarja iz trgovalnega računa določi izvajalec, ko oceni, da je za to najboljši čas, v soglasju z vlagateljem. Pogodba z dne 28. 3. 2006 takšnega določila sicer nima, vendar je tudi to pogodbo oziroma določbe glede odpoklica presojati na enak način kot pri pogodbi z dne 4. 9. 2007, saj je tožnik sam izpovedal, da je šlo pri obeh pogodbah za isto stvar. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da rizičnost naložb tožniku ni bila in mu tudi ni mogla biti znana. Takšno odločitev je sprejelo zgolj na podlagi pavšalnih navedb tožnika, da ni vedel, da lahko denar, naložen v projekte po pogodbah, tudi izgubi. Sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil sredstva v posel trgovanja s tujimi valuti, splošno znano pa je, da je trgovanje z njimi tvegana naložba. Rizičnost v primeru takšnih naložb je splošno zavedanje in ni potrebno, da je to v pogodbi posebej navedeno. Če pa bi bilo res, da se tožnik ni zavedal rizičnosti svoje naložbe, pa je mogoče tožniku očitati neskrbnost oz. malomarnost pri sklepanju pogodb, posledic takšnega ravnanja pa ne more nositi toženec. Drugi odstavek 3. člena pogodb določa, da se „dobiček v višini 30 % p.a. letno prispeva k vložku“, govori o dobičku, torej ne o obrestih. Prav dobiček pa je v takšnih pogodbah faktor, ki nakazuje na rizičnost takšnih naložb. Bodoči dobiček je dejstvo, ki ga ni mogoče vnaprej pričakovati ali ga celo natančno določiti. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik prepričan, da denarja naloženega v nepremičnino, ne more izgubiti. Vendar pa nakup nepremičnin predstavlja le del projekta, ki da pričakovane rezultate šele potem, ko je v celoti realiziran (sprememba v zazidljivo zemljišče, gradnja). Toženec je izkazal, da je tožnikov denar investiral v določene projekte – projekt „Z.“, v projekt družbe C., nekaj denarja pa je naložil na trgovalni račun F., s tem pa je svojo obveznost izpolnil. Projekti so še v teku, zaradi česar še niso dali pričakovanih rezultatov, zato tudi izplačilo dobička ni mogoče. Toženec se je skliceval tudi na zlom finančnega trga, sodišče pa je navedlo, da ni pojasnil, kaj se je konkretno zgodilo v tem primeru, pri čemer pa je nastop svetovne finančne krize splošno znano dejstvo, ki ga tožencu ni potrebno dokazovati. Tudi je neutemeljeno sklepanje sodišča, da tožnik nikoli ne bo dobil povrnjenih sredstev z dogovorjenim dobičkom, ker je bil del denarja odtujen, del pa naložen v zemljišča, ki so pod hipoteko. Takšno sklepanje sodišča je dokazno nepodprto ter preuranjeno. Napačno je sodišče ugotovilo tudi višino vtoževanega zneska. Pri svoji odločitvi se je oprlo na izjavo toženca, s katero je tožniku po elektronski pošti sporočil, da je stanje njegove naložbe na dan 1. 10. 2010 72.061,92 EUR. Napačno je pri tem takšno izjavo štelo kot obvestilo tožniku, koliko mu navedenega dne dolguje. Takšna izjava predstavlja zgolj informacijo tožniku, kakšno bi bilo stanje naložbe na navedeni dan, skladno z določili Pogodbe, če bi bile naložbe oz. projekti že realizirani. Sicer pa iz pogodb ne izhaja, da mora toženec ob odpoklicu vloženih sredstev oz. v primeru odstopa od pogodb, tožniku plačati vložek skupaj z dobičkom. Govora je le o vloženih sredstvih. Tožbeni zahtevek je v celoti neutemeljen, najmanj pa v delu, ki presega višino vloženih sredstev, torej nad 25.022,53 EUR. Prav tako med pravdnima strankama v primeru odpoklica vloženih sredstev oziroma odstopa od pogodbe, ni bilo dogovorjeno, da toženec tožniku dolguje bodisi pogodbene bodisi zamudne obresti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, so določila obeh pogodb (z dne 28. 3. 2006, priloga A2 in z dne 4. 9. 2007, priloga A3) jasna in jih je uporabiti tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Ni dvoma, da se je toženec (izvajalec pogodbe o poslovnem sodelovanju) zavezal tožniku (vlagatelju) vsako leto izplačati dobiček 30 % na vloženi kapital, torej na izročeni znesek (drugi odstavek 3. člena obeh pogodb). Določilo je jasno, tveganje realizacije takšnega dobička je prevzel toženec. Ob tako jasnih določilih pogodb je bila za tožnika naložba varna in nikakor ne tvegana. Celotno tveganje je prevzel toženec, ki je pogodbi tudi sam pripravil (pri tem ni bistveno, da mu je pogodbi dejansko sestavil nekdo tretji). To pa pomeni tudi, da četudi bi šlo za nejasna določila (pa ne gre), bi bilo potrebno takšna določila razlagati v korist tožnika (83. člen OZ).

5. Stranki pogodbe sta dogovorili tudi možnost odstopa od pogodbe z dvomesečnim odpovednim rokom in možnost „odpoklica vseh vloženih sredstev“, prav tako v roku 60 dni (6. člen, drugi odstavek 3. člena obeh pogodb). Do tega je v konkretnem primeru tudi prišlo, za takšno ravnanje pa je imel, ko rečeno, tožnik vso podlago v obeh pogodbah. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi iz pogodbe z dne 4. 9. 2007 ni razvidno, da bi moral tožnik navesti kakšen razlog za odstop od pogodbe oziroma za sprejem odstopa obrazloženo zaprositi toženca, ta pa bi odločil, ali odstop sprejme ali ne. V drugem odstavku 3. člena obeh pogodb je jasno zapisano, da je odpoklic vseh vloženih sredstev 60 dni od dneva zahtevka oziroma v soglasju z izvajalcem (tožencem) tudi prej. Toženec tudi ni izkazal, da bi tožnik od pogodbe odstopil ob neprimernem času (333. člen OZ). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so bile toženčeve trditve o vloženem denarju v nedokončane posle, ki pa bodo prinesli uspeh, povsem pavšalne in nedokazane, zato toženec ni izkazal, da je šlo za neprimeren čas za odpoved, ki bi mu povzročil neupravičeno škodo, ni torej dokazal, da bi tožnik z odpovedjo v nepravem času zlorabil to svojo pravico.

6. Če pa so po mišljenju toženca, po sklenitvi pogodb nastale okoliščine, ki otežujejo njihovo izpolnitev in bi bilo neupravičeno ohraniti ju v veljavi takšni kot sta, bi moral toženec zaradi spremenjenih okoliščin zahtevati razvezo pogodb (112. člen OZ), zato v tej pravdi z ugovori o finančni krizi, kraji denarja, ipd. ne more uspeti. Plačilna nesposobnost pa ne predstavlja nezmožnosti izpolnitve.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku plačati vtoževani znesek, je tako pravilna in zakonita (9., 239. člen OZ). Tudi odločitev glede višine je pravilna – toženec sam je potrdil, da znesek 72.061,92 EUR ustreza izračunu vloženega denarja s pripisanim 30 % letnim dobičkom (pri tem ni bistveno, da sodišče v obrazložitvi sodbe nekajkrat namesto dobiček uporabi izraz obresti). Da je toženec dolžan izplačati glavnico skupaj s pripisanim dobičkom, izhaja iz določbe drugega odstavka 3. člena obeh pogodb, odločitev pa je skladna tudi z določbo šestega odstavka 333. člena OZ. Nedvomno je toženec z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudi (299. člen OZ), zato poleg glavnice dolguje še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

8. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).