Jedro

Izpodbijana odpoved je nezakonita, saj ni izpolnjen zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, tožnica pa je toženo stranko po elektronski pošti obvestila, da je na bolniškem staležu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe, v delu, ki se nanaša na zahtevek za prijavo v obvezno zavarovanje od 13. 1. 2011 do 12. 12. 2011 ter za enako obdobje glede obračuna bruto nadomestila plače oziroma izplačila neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, postopek v tem delu s sklepom ustavilo. S sodbo je odpravilo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 19. 11. 2010, potrjen s sklepom Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne ... (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana tožeči stranki dne 19. 11. 2010, nezakonita (točka II izreka sodbe) in da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki traja tudi od vključno 12. 12. 2011 dalje, zato je tožena stranka dolžna od tega dne dalje tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... za delovno mesto svetovalke pod šifro ..., v Oddelku za ..., ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter jo pozvati na delo in prijaviti v zavarovanje (točka III izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače v višini kot če bi delala od 13. 12. 2011 dalje do ponovnega nastopa dela (zmanjšano za denarno nadomestilo, ki ga je tožeča stranka prejemala od 13. 12. 2011 do 12. 6. 2012), od tako obračunanega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnega neto zneska v plačilo, t.j. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ji priznati in izplačati tudi druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek za obračun in izplačilo plače v višini, kot če bi delala tudi v obdobju od 13. 12. 2011 do 12. 6. 2012, pa je zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 825,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka V izreka sodbe).

Zoper sodbo (zoper ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožena stranka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Neresnična je trditev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica vse od 26. 2. 2009 odsotna zaradi bolezni, saj je tožnica v tem obdobju koristila dvakrat študijski ter večkrat letni dopust. Nadalje tožena stranka poudarja, da je bilo brez vsakršnega dvoma porušeno zaupanje tožene stranke v tožečo stranko s tem, ko tožnica ni pravočasno in vestno predložila potrdila o zdravniški odsotnosti.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj naj bi po njegovi interpretaciji ne šlo za kršitev 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ampak kvečjemu za kršitev 2. alinee iste določbe. Po pritožbenem stališču je bil namen zakonodajalca, da prepreči samovoljo delavcev, kdaj bodo delodajalcu predložili potrdilo o svoji odsotnosti. Tožnica je imela na voljo več kot mesec in pol, da predloži potrdilo o razlogih svoje odsotnosti, pa tega ni storila, zato je tožena stranka upravičeno menila, da gre za izmikanje delavke in iskanje zdravnika, ki ji bo odsotnost antidatiral, kar ji je na koncu uspelo. Iz tega razloga se zdi toženi stranki nevzdržno, da sodišče podpira takšno situacijo. Glede zaupanja tožene stranke je potrebno upoštevati, da gre za subjektivni element, ki bi ga moralo sodišče ugotoviti v postopku, vendar tega ni storilo, ampak je brez vsakršnega temelja izpeljalo sklep, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno. Pritožba poudarja, da zaupanje ni enostranski element, ampak si ga je treba prislužiti. Delavka, ki je bila veliko odsotna v preteklosti, kot je ugotovilo tudi sodišče, ne opravlja nalog v interesu delodajalca, kar že samo po sebi vnaša dvom v njeno zaupanje, prav tako tudi manipulira z bolniškimi odsotnostmi in dopusti (rednimi in študijskimi).

Pritožba tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje negiralo definicijo delovnega razmerja, s tem ko je tožnici vzpostavilo delovno razmerje od 13. 12. 2011 dalje, torej po tem, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri drugem delodajalcu družbi A. d.o.o..

Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ki ima za posledico popolnoma napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je namreč v postopku predlagala sodišču, da v postopku zasliši tudi takratno tajnico direktorja gospo A.A., a sodišče tega ni storilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. S tem pa je zavrnilo dokazni predlog, ki je bil ključnega pomena za ugotovitev dejanskega stanja.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je tožena stranka spoštovala določila ZDR o postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pogodbo o zaposlitvi ji je s sklepom z dne 19. 11. 2010 izredno odpovedala po 2. in 3. alinei 111. člena ZDR, ker tožnica ni prišla na delo od 1. 10. 2010 dalje, tožene stranke pa o razlogih odsotnosti ni obvestila. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, o kateri je tožena stranka odločila s sklepom dne 5. 1. 2011 in delno ugodila pritožbi tožnice tako, da je sklep v delu, ki se nanaša na razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, odpravila, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. Tožbo je tožnica vložila pravočasno skladno z 2. odstavkom 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Sodišče je ugotovilo, da je odpoved nezakonita, saj ni izpolnjen zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, tožnica pa je toženo stranko po elektronski pošti obvestila dne 28. 9. 2010 (A5), da je od 27. 9. 2010 dalje na bolniškem staležu. Ugotovilo pa je tudi, da prav tako ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ker je bila tožnica upravičeno odsotna z dela od 26. 2. 2009, po stališču sodišča prve stopnje zaupanje tožene stranke v tožnico zaradi nepravočasne predložitve zdravniškega potrdila ni moglo biti trajno porušeno, saj je šlo za dalj časa trajajočo odsotnost, za katero je tožnica toženi stranki vedno za nazaj dostavila potrdila.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz obrazložitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala po 3. alinei 1. odstavka 111. člena, ker od 1. 10. 2010 do dne izdaje sklepa organa prve stopnje tožene stranke, t.j. 19. 11. 2010 ni izkazala upravičene odsotnosti. Glede na to, da je tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dne 28. 9. 2010 z elektronskim sporočilom (A5) toženo stranko obvestila, da bo od 29. 9. 2010 še naprej v bolniškem staležu, dejanski stan iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ni izpolnjen. Kršitev po tej določbi stori delavec, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je svojega delodajalca 29. 9. 2010 obvestila, da bo še naprej v bolniškem staležu, torej je svojo odsotnost opravičila. Če pa ni predložila dokazila o bolniškem staležu, pa je to kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbena navedba o napačno uporabljanem materialnem pravu neutemeljena. Tako je izredna odpoved, ki jo je tožnici podala tožena stranka nezakonita že zato, ker tožnica ni storila kršitve po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, na podlagi katere ji je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana.

Vse ostale pritožbene navedbe se nanašajo na tolmačenje tožene stranke, da tožnica svoje odsotnosti ni opravičila, da torej ni pravočasno predložila dokazila, da je v bolniškem staležu. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo tajnice direktorja A.A., ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je tožnica toženo stranko obvestila, da bo v bolniškem staležu še naprej (od 27. 9. 2010 dalje), zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zaslišanje te priče ni potrebno.

Sodišče prve stopnje je res v 8. točki obrazložitve na strani 6 zapisalo, da je bila tožnica že pred spornim obdobjem vse od 26. 2. 2009 odsotna zaradi bolezni, v točki 10. obrazložitve na strani 7 pa, da je bila tožnica že od 26. 2. 2009 upravičeno odsotna z dela. Iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela res ne izhaja, da bi bila tožnica ves ta čas od dela odsotna zaradi bolezni, vendar pa je bila njena odsotnost, tudi glede na navedbe tožene stranke v pritožbi, vsekakor upravičena, saj ji je tožena stranka odobrila koriščenje tako letnega kot tudi študijskega dopusta. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da odsotnost tožnice v preteklosti in manipulacija z bolniškimi odsotnostmi in dopusti sama po sebi vnaša dvom v njeno zaupanje. Kot izhaja iz listin v spisu in glede na navedbe tožene stranke, je bila tožnica upravičeno odsotna, saj je dopuste koristila z dovoljenjem tožene stranke, za bolniško odsotnost pa je predložila potrdila, zato je kakršenkoli očitek manipulacije v zvezi z njeno odsotnostjo neutemeljen. Tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, po katerem lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih stranka ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni izpolnjen, kar pa, glede na to, da ni obstajal niti utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, v tem sporu pravzaprav ni pomembno.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu ter tudi reparacijskemu zahtevku (zmanjšanemu za prejete zneske nadomestila za čas brezposelnosti). Tožnica, ki je bila od 13. 1. 2011 do 12. 12. 2011, torej v času po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, zaposlena pri drugem delodajalcu, za to obdobje ni zahtevala niti reintegracije niti reparacije. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje negiralo samo definicijo delovnega razmerja, ko je tožnici priznalo delovno razmerje od 13. 12. 2011 dalje. Tožnica je na ta način zmanjševala škodo, ki ji je zaradi nezakonite izredne odpovedi tožene stranke nastajala, po ustaljeni sodni praksi pa se lahko v obdobju nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do poziva nazaj na delo, nezakonito odpuščeni delavec zaposli pri drugem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče se je, kot je bilo že navedeno, opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so za odločitev o pritožbi bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi o njej ni bistveno pripomogla, skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.