Up-539/01 -6

30. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 556/2000 z dne 19. 9. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 137/98 z dne 2. 11. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pritožnica (v pravdnem postopku toženka) dolžna izprazniti stanovanje v V., U. 2, št. 1 v pritličju zgradbe v skupni velikosti 33,17 m2 ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Tožbeni zahtevek druge in tretje tožeče stranke, ki se je glasil na odpoved najemne pogodbe za omenjeno stanovanje, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožnica se je zoper tako sodbo pritožila, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta zavzeli stališče, da najemna pogodba za sporno stanovanje ni bila veljavno sklenjena, zato pritožnica stanovanje uporablja nezakonito. Svojo odločitev sta oprli na ugotovitev, da dne 2. 11. 1995, ko je pritožnica podpisala najemno pogodbo, prva tožeča stranka ni imela več pooblastila za sklenitev najemne pogodbe tudi v imenu druge in tretje tožeče stranke kot solastnikov spornega stanovanja. Ker gre za posel, za katerega se zahteva soglasje vseh solastnikov, druga in tretja tožeča stranka pa tudi naknadno nista odobrili sklenitve najemne pogodbe, le-ta ni bila veljavno sklenjena.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje, da je imela na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - SZ) status imetnika stanovanjske pravice, ki ga je obdržala vse do 2. 11. 1995, ko je podpisala najemno pogodbo za sporno stanovanje. Po mnenju pritožnice niso izpolnjeni materialnopravni pogoji za ugoditev zahtevku za izpraznitev stanovanja. Od trenutka, ko je pritožnica podpisala najemno pogodbo, tožeča stranka po njenem mnenju ni imela več pravnega interesa za vodenje te pravde. Pritožnica meni, da bi sodišče zaradi neobstoja pravnega interesa moralo tožbo zavreči, saj naj bi bila takšna praksa sodišč v podobnih primerih. Ker sodišče tega ni storilo, je po mnenju pritožnice kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), saj je pritožnico brez kakršnegakoli razloga postavilo v neenakopraven položaj z drugimi subjekti, ki so bili sicer v enakem dejanskem in pravnem položaju. Pritožnica zatrjuje še kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnica ne izkaže. Z večino navedb oporeka le pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

4.Očitek pritožnice, da jo je sodišče s tem, ko ni zavrglo tožbe, postavilo v neenakopraven položaj z drugimi subjekti, ki so bili sicer v enakem dejanskem in pravnem položaju, je zgolj pavšalen. Pritožnica te svoje trditve z ničimer ne konkretizira. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v njeno korist, pa ne zadošča za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

5.Tudi za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko šlo le, če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč svojo odločitev, ki temelji na stališču, da najemna pogodba za sporno stanovanje ni bila veljavno sklenjena, dovolj izčrpno obrazložili in jo utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Kršitve ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger