Jedro

Načelo kontradiktornosti terja, da se v postopku vsaki stranki da možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pogoji, pod katerimi lahko uresniči to možnost, je ne smejo postavljati v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. To pomeni, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi glede navedb nasprotne stranke, ki so pomembna za odločitev sodišča (v konkretnem primeru glede nedopustnosti tožbe zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva). Predpostavka pa je, da je stranka s temi navedbami seznanjena, kar vzpostavlja dolžnost sodišča, da jo seznani z vlogami, v katerih so tovrstne navedbe. Tako mora sodišče tudi v upravnem sporu odgovor na tožbo vročiti tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 270/2018-9 z dne 3. 10. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločitev arbitraže z dne 6. 9. 2018 oziroma zoper sklep Upravnega odbora Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. 9001-8/2018-DI/13 z dne 23. 5. 2019 (I. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in predlog za vrnitev v prejšnje stanje (III. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navaja, da niti odločitev arbitraže, niti sklep Upravnega odbora toženke nista akta, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Ker ne gre za upravna akta, tudi ni mogoča zamuda roka za vložitev tožbe, zato pa tudi ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep o zavrženju tožbe in o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Med drugim navaja, da je sodišče odločalo po prejemu odgovora na tožbo ter da je argumentaciji iz odgovora na tožbo tudi sledilo, pri tem pa je tožeči stranki odgovor na pritožbo vročalo šele 24. 10. 2018, tj. potem ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje tako pritožnici ni dalo možnosti izjaviti se do navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo, zato pritožnica meni, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnica je v tej zadevi dne 13. 9. 2018 vložila tožbo, s katero je primarno zahtevala razveljavitev abritražne razsodbe z dne 6. 9. 2018 in nadomestitev le-te s sodbo, s katero bi se odpravilo obvestilo tožene stranke o sklepu o izbiri z dne 28. 5. 2018, št. 099-8/2018-MB/141 (v nadaljevanju Obvestilo) in spremenil sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 23. 5. 2018, št. 9001-8/2018-DI/13 (v nadaljevanju Sklep UO); podredno je zahtevala odpravo razsodbe arbitraže z dne 6. 9. 2018 in vrnitev arbitraži v ponovno odločanje; podredno temu pa še ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in dopustitev vložitve tožbe zoper Sklep UO, odpravo Obvestila in spremembo Sklepa UO.

7. Tožena stranka je 24. 9. 2018 na podlagi poziva sodišča prve stopnje za odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 14. 9. 2018 vložila odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Iz sodnega spisa izhaja, da je bil pritožnici 17. 10. 2018 vročen s pritožbo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Odgovor tožene stranke na tožbo pa je bil tožnici vročen šele 24. 10. 2018 (odredba sodišča prve stopnje za vročitev odgovora na pritožbo je bila dana šele 17. 10. 2018).

8. Sodišče v upravnem sporu tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjene procesne predpostavke (36. člen ZUS-1). Če tega ne stori in ne odloči po 37. členu tega zakona, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi in drugim strankam (prvi odstavek 38. člena).

9. Iz navedenega je razvidno, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesnih predpostavk za tožbo in da je v fazi njenega predhodnega preizkusa izključena kontradiktornost postopka. Vročanje tožbe je namreč predvideno po predhodni ugotovitvi, da za njeno obravnavo ni procesnih ovir.

10. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče vročilo tožbo toženki v odgovor, ta je nanjo odgovorila, sodišče pa je nato zavrglo tožbo, ne da bi z odgovorom seznanilo tožnico. Ta meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

11. Zahteva po kontradiktornem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Ker se z njo vzpostavlja enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mora biti v postopku vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pogoji, pod katerimi lahko uresniči to možnost, je ne smejo postavljati v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. Sodišče mora zato postopek voditi na način, ki zagotavlja enakopravnost in procesno ravnotežje strank ter upošteva njihovo pravico, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. To pomeni, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi glede navedb nasprotne stranke, ki so pomembna za odločitev sodišča (v konkretnem primeru glede nedopustnosti tožbe zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva). Predpostavka pa je, da je stranka s temi navedbami seznanjena, kar vzpostavlja dolžnost sodišča, da jo seznani z vlogami, v katerih so tovrstne navedbe. Tako mora sodišče tudi v upravnem sporu na podlagi 279. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) - njegove določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom - odgovor na tožbo vročiti tožeči stranki. 1

12. Tožnica je v tožbi utemeljevala dopustnost s tem, ko je navajala, da če ne gre za upravni akt, gre pri odločitvi arbitraže za dejanje organa v sklopu tožene stranke, s katerim je bilo poseženo v njene pravice, ter da pri odločitvi upravnega odbora tožene stranke ne gre za vprašanje izvajanja pogodbe, ki bi se obravnavalo pred rednimi sodišči, saj gre za izpodbijanje odločitve o neizbiri. Zatrjevala je torej, da zoper izpodbijano odločitev arbitraže oziroma izpodbijano odločitev Upravnega odbora tožene stranke ni imela možnosti uporabiti drugega pravnega sredstva (smiselno je torej uveljavljala pravno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1). Toženka je glede tega v odgovoru na tožbo menila, da gre pri sklepanju pogodb na podlagi 64. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in prvega odstavka 29. člena Splošnega dogovora za leto 2018 (v nadaljevanju SD) za civilnopravno razmerje in da niti razsodba arbitraže, niti Sklep UO nista upravna akta. Navedla je torej okoliščino, ki naj bi izključevala obravnavo predmetne tožbe v (subsidiarnem) upravnem sporu (ker za to obstoji drugo sodno varstvo), in s tem utemeljila ugovor procesne narave, da upravno sodišče ni pristojno za obravnavanje zatrjevanih kršitev. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor tudi o tem vprašanju glede na to, da ga prvostopenjsko sodišče ni preprečilo oz. odpravilo že samo (to je brez sodelovanja strank) v fazi predhodnega preizkusa tožbe. V taki situaciji pa bi sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnici in ji omogočiti, da nanj odgovori. Ker tega ni storilo, ji je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredeli do stališča, ključnega za odločitev in oblikovanega ob sodelovanju nasprotne stranke.

13. Navedeno pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 in s tem 22. člena Ustave RS. Za presojo te kršitve ni bistveno, da sodišče na obstoj procesnih predpostavk pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). To pomeni le, da sodišče v tem pogledu pri sprejemu procesne odločitve ni prekludirano ali vezano na predlog strank.

14. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo in je izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Tako Vrhovno sodišče tudi že v sklepu I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016.