Jedro

Ob smiselni uporabi drugega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerem temelji izpodbijana odločitev v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetnem postopku vložen prepozno, in sicer po poteku trimesečnega objektivnega roka od dneva zamude. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje storilcu, da je podana nesorazmernost med njegovo kratko prekoračitvijo roka in na drugi strani njegovo pravico do vsebinske obravnave. Pri tem je ključno le to, ali je bil zakonsko določen rok zamujen, okoliščina, za koliko dni je bil rok zamujen, pa pri tem ni relevantna in ne vpliva na pravilnost prvostopenjske odločitve

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog storilca za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa.

2.Zoper sklep se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekršku (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep, dovoli vrnitev v prejšnje stanje kljub zamudi, ki je bila minimalna in upravičena in da omogoči vsebinsko obravnavo njegove pritožbe z dne 17.2.2025.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ob smiselni uporabi drugega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerem temelji izpodbijana odločitev v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v predmetnem postopku vložen prepozno, in sicer po poteku trimesečnega objektivnega roka od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in temu pritožba niti ne nasprotuje), da je storilcu poslalo sklep o preklicu odločitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja št. EPVD 1124/2023 z dne 12. 12. 2024, ki ga je storilec osebno prejel 19. 12. 2024. Rok za oddajo pritožbe mu je pričel teči 20. 12. 2024. Sklep o preklicu je postal pravnomočen dne 28. 12. 2024. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje (skupaj s pritožbo zoper sklep) je storilec poslal priporočeno po pošti 31. 3. 2025, torej je prišlo do prekoračitve objektivnega roka iz drugega odstavka 89. člena ZKP, saj se je dne 28. 3. 2025 iztekel trimesečni objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na navedeno je potrebno potrditi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbe zoper sklep o preklicu, ki jo je podal sočasno s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, kot prepoznih.

5.Storilec v pritožbi tudi prizna, da je zamudil rok, saj se je zmotil v štetju dni. Navaja, da je šlo za iskreno in človeško zmoto in da je bila zamuda minimalna, saj je šlo le za tridnevno prekoračitev objektivnega roka. Pritožbeno sodišče glede tega pojasnjuje, da je objektivni rok 3 mesece za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje prekluzivni rok, po poteku katerega predloga ni več mogoče podati. Pri tem je ključno le to, ali je bil zakonsko določen rok zamujen, okoliščina, za koliko dni je bil rok zamujen, pa pri tem ni relevantna in ne vpliva na pravilnost prvostopenjske odločitve. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene. Prav tako ne drži, da je storilec odreagiral takoj, ko je bil obveščen o posledicah zamude, glede na to, da je bila nenazadnje njegova pritožba zavržena že s sklepom z dne 4.2.2025 (ki mu je bil vročen 17.2.2025), pa je vseeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje podal šele 31.3.2025, s čimer je zamudil objektivni rok treh mesecev od dneva zamude, ki je nastopila že 28.12.2024.

6.Vsled temu se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje vsebinsko obravnavati, saj se utemeljenost nedopustnega predloga ne sme presojati. Zato posledično v predmetnem pritožbenem postopku tudi niso upoštevne trditve, da ni telefoniral med vožnjo, temveč zgolj prilagajal bluetooth slušalko, da je poklicni voznik in samozaposlen ter da je edini vir prihodkov v gospodinjstvu, ki tudi vozi starejše družinske člane na zdravstvene preglede.

7.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne pritrjuje storilcu, da je podana nesorazmernost med njegovo kratko prekoračitvijo roka in na drugi strani njegovo pravico do vsebinske obravnave. Pri tem tudi ne gre za poseg v temeljno pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem, katero pritožnik zgolj pavšalno zatrjuje. Prav tako pa niso utemeljene pritožbene navedbe, da zavrnitev vsebinske obravnave zgolj na podlagi tridnevne prekoračitve roka predstavlja kršitev pravice do uveljavljanja pravnega sredstva. Do podobnih navedb se je pritožbeno sodišče že opredelilo, v sklepu EPVDp 10/2025 z dne 11.3.2025, kjer je pojasnilo, da je temeljni namen pravice iz 25. člena URS ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva).1 V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na ta sklep tudi tokrat sklicuje (na str. 3 tega sklepa) in dodaja, da od stranke postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo, pa tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vloži v določenem roku, posledično pa tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe in predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ni nerazumno (upoštevaje, da je objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje daljši in traja celo 3 mesece). Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da se storilec ni imel možnosti zagovarjati in da so bila posledično ogrožena temeljna procesna načela - načelo kontradiktornosti, enakosti ter pravice do izjave. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev 22. in 23. člena URS, kot tudi ne 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja).

8.Iz teh razlogov je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom člena 163 ZP-1 potrditi v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1), saj je pritožba storilca neutemeljena.

9.Ker storilec ni uspel s pritožbo, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodne takse v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

-------------------------------

1

T. Jerovšek, P. Kovač v: M. Avbelj, L. Šturm (ured.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj: 2011, str. 393.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 89

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.