Jedro

Tožnik je s tem, ko je neposredno kupil gorivo pri določenem podjetju, ne da bi za to imel ustrezno pravno podlago kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter akta o ustanovitvi tožene stranke. Za izvedbo sporne investicije (nabava bloka transformatorja) bi moral imeti soglasje edinega družbenika, saj to izhaja iz 16. člena akta o ustanovitvi. Ker tožnik soglasja ni pridobil, je kršil akt o ustanovitvi in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izpovednega roka. Tožnik se je zavedal, da s svojim ravnanjem krši svoje delovne obveznosti, pri čemer ni šlo le za eno kršitev, temveč za (vsaj) dve. Tožena stranka je tako upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, ki bi moral glede na svoj položaj direktorja še posebej paziti na spoštovanje predpisov ter na zakonito in nemoteno poslovanje. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - ugotovitev, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 21. 11. 2014 podala tožena stranka, in da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2013; - da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, razporediti na delovno mesto svetovalec za obratovanje ali na primerljivo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe in njegovim delovnim izkušnjam, ter za to delovno mesto skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in z osnovno bruto plačo, ki je primerljiva s plačo, do katere je bil upravičen pred nastopom direktorja družbe; - da mu je tožena stranka dolžna izdati obračune plač za delovno mesto direktor družbe po obstoječi pogodbi o zaposlitvi od 5. 12. 2014 do ponovne zaposlitve, mu po tem obračunu odvesti davke in prispevke iz naslova obračuna plač, in mu nato izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečne plače o plačila, od 18. 12. 2014 dalje.

2. Tožnik navedeno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Že tekom postopka je navajal, da očitani kršitvi iz odpovedi nista hujši kršitvi pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, le smiselno je sklepati, da ju je štelo za hujši kršitvi. Napačno je ugotovilo, da je med strankama sporno predvsem, ali je tožnik z očitanima kršitvama kršil pogodbene obveznosti. Sporno je predvsem, ali gre za hujši kršitvi pogodbenih obveznosti. V zvezi z neposredno nabavo goriva pri družbi A. je nadalje sporno, ali je do tega prišlo po krivdi tožnika. V zvezi s kršitvijo, povezano z nabavo bloka transformatorja pa je sporno tudi, ali je šteti konkludentno ravnanje edinega družbenika za soglasje, kot ga zahteva Akt o ustanovitvi tožene stranke. Ni vsaka kršitev pogodbenih obveznosti že hujša kršitev, kar je sklepati tudi iz formulacije ZDR-1. Nobena od navedenih kršitev ni imela ne materialnih ne moralnih posledic, kar je potrdil tudi B.B.. S prvo kršitvijo je bila preprečena velika materialna škoda, ki bi nastala za toženo stranko zaradi mirovanja gradbišča in zastoja v njenem delovanju. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil postopek oddaje javnega naročila v primeru, če bi ga tožnik začel 13. 1. 2014, pravnomočno končan pred 15. 7. 2014. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik začeti nov postopek javnega naročila za nujno dobavo, ko je videl, da postopek javnega naročila ne bo pravočasno končan. Že postopek v teku je bil postopek s pogajanji brez predhodne objave, zato ni logično, da bi se drugi postopek končal prej kot prvi. Tudi v tem postopku bi potreboval soglasje edinega družbenika, ki pa ga ne obvezuje noben rok za podajo soglasja. Edina alternativa je zato bila, da neposredno naroči gorivo ali pa dopusti, da bi bila tožena stranka zaradi neizpolnitve obveznosti do izvajalca del primorana plačati več kot 800.000,00 EUR pogodbene kazni. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik ravnal iz hude malomarnosti oz. z naklepom. Da je tožnik z očitano nabavo prihranil več sto tisoč eurov, bi lahko potrdile predlagane priče, a jih sodišče ni zaslišalo. Sicer pa je edini družbenik tožene stranke poznal Zakon o javnem naročanju, zato bi moral storiti vse, da roki ne bi bili prekoračeni. Tudi če bi tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti, je izredna odpoved pretiran ukrep. V zvezi z nabavo bloka transformatorja je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnik z objavo javnega naročila kršil pogodbene obveznosti in storil kaj v nasprotju z zakoni ali ustanovnim aktom tožene stranke. Edini družbenik je ves čas soglašal z investicijo, ker je bilo blok potrebno kupiti. Direktor B.B. tožniku res ni podal pisnega soglasja, a je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik pridobiti pisno soglasje edinega družbenika. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da naj bi to izhajalo iz 10. člena akta o ustanovitvi, po katerem naj bi se odločitve družbenika, tudi soglasja za investicije, vpisovala v knjigo sklepov. Smisel vpisov v knjigo sklepov gospodarske družbe ni to, da se z vpisom obvešča oziroma da šele vpis zavezuje direktorja hčerinske družbe. Tožnik ni imel pristojnosti ali obveznosti pregledovati knjige sklepov edinega družbenika. Omenjeni 10. člen akta o ustanovitvi tožene stranke edinemu družbeniku ne nalaga niti tega, da svoje sklepe sprejema v pisni obliki, niti tega, da direktorja tožene stranke pisno obvešča o svojih sklepih. Njegova obveza je le to, da sprejete sklepe vpiše v knjigo sklepov. Tožena stranka tožniku ni očitala, da je preuranjeno objavil javno naročilo ali da je bilo javno naročilo neprimerno za edinega družbenika oziroma samo toženo stranko. Edini očitek tožniku je to, da za objavo nesporno potrebnega javnega naročila ni imel pisnega soglasja. Toženi stranki tudi zaradi tega tožnikovega ravnanja ni nastala škoda. Prvostopno sodišče ni pojasnilo, katera okoliščina „dela“ tožnikovo domnevno kršitev kot hujšo kršitev, kar pomeni da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnik z očitanima kršitvama sploh kršil določila pogodbe o zaposlitvi in s kakšno obliko krivde je ravnal. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da sodišče prve stopnje šteje očitani kršitvi za hujši kršitvi, ki utemeljujeta zakonitost izredne odpovedi. Tožnik ni bil običajen delavec, temveč poslovodja izredno pomembne gospodarske družbe, kjer je pomembno spoštovanje zakonitosti in sistema korporativne kontrole. Kršitve temeljnih korporacijskih pravil upravljanja družbe se zato štejejo za hujše kršitve. Če bi pritožbeno sodišče presodilo, da sodišče prve stopnje v zvezi s težo tožnikovih kršitev ni opravilo pravne presoje, tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da to stori samo in po potrebi dopolni obrazložitev že ugotovljenega dejanskega stanja. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča je pojem hujša kršitev pravni standard, ki ga sodišče napolni ob ugotovljenih okoliščinah posameznega primera. Kakršnokoli ravnanje v nasprotju s točko 2.1 tožnikove pogodbe o zaposlitvi nujno predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Priča B.B. je pojasnil, da sklepanje milijonskih poslov brez ustreznih pravnih podlag, ob odsotnosti soglasja obvladujoče družbe, pomeni hudo kršitev temeljnih pravil korporativnega upravljanja. Huje je kršena ključna delovnopravna obveznost direktorja, to je zakonito in skrbno vodenje poslov družbe. V tem sporu zato ni pomemben nastanek škode, tega pa kot pogoj za hujšo kršitev ne predpisuje niti Zakon o delovnih razmerjih. Sicer pa je tožnik spregledal, da je toženi stranki nastala škoda 20.000,00 EUR, ker tožnik kot direktor družbe ni poskrbel za plačilo naročenega kurilnega olja. Družbenik z izdajo soglasja nikoli ni zavlačeval. Tožnik za dobavo goriva pred 31. 7. 2014 po svoji krivdi ni imel pravne podlage. Za odločitev v tej zadevi ne more biti relevantno, kakšne finančne posledice bi tožena stranka utrpela, če 15. 7. 2014 na gradbišču ne bi bilo kurilnega olja, ker je to posledica neskrbnega ravnanja tožnika, ki ni pravočasno izvedel ustreznih postopkov za sklenitev poslov in pridobitev soglasij. Tožnik bi moral dokazati, da kljub skrbnosti ne bi mogel preprečiti situacije, v kateri bi bila tožena stranka brez goriva. Tožnik pa navedb v zvezi s tem ni podal. Tožena stranka poudarja, da kasnejši postopek za naročilo kurilnega olja ni vključeval tiste količine olja, ki se tožniku očita v izredni odpovedi. Za sporno dobavo miljon tristo tisoč litrov kurilnega olja tožnik ni imel soglasja, zanj tudi ni zaprosil. V zvezi z drugo kršitvijo tožena stranka izpostavlja, da pridobitev pisnega soglasja zahteva 16. člen Akta o ustanovitvi družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pisnost sklepov edinega družbenika v enoosebni družbi logična posledica zakonske zahteve 2. odstavka 526. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki izrecno določa, da sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Tožena stranka ne bi smela pričeti z investicijo niti v primeru, če bi imela ustno ali konkludentno soglasje. S tem, ko tožnik ni pridobil predhodnega pisnega soglasja in zanj tudi ni zaprosil, je ravnal neskrbno in protipravno. Poslovni načrt ali strateška konferenca ne moreta predstavljati soglasja družbenika za izvedbo konkretne investicije. Volja pristojnih organov mora biti izražena določno in nedvoumno. Izpovedba B.B., ki je pojasnil, da soglasja ni bilo, je edina relevantna za presojo volje lastnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in zadostno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo očitani kršitvi za hujši kršitvi delovnih oziroma pogodbenih obveznosti. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala tudi, da je s podjetjema C. s.p. in D. d.o.o., ki nista registrirana za zagotavljanje dela delavcem pri drugem delodajalcu, sklenil pogodbe, ki dejansko pomenijo pogodbe o posredovanju delavcev. Sodišče prve stopnje zaradi poteka šestmesečnega objektivnega roka za podajo izredne odpovedi teh kršitev ni presojalo, zato tudi niso predmet pritožbe.

9. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku nadalje očitala, da je pri družbi A. naročil gorivo v času od 15. do 31. 7. 2014, še pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji javnega naročila, ne da bi predhodno zaključil postopek s pogajanji brez predhodne objave, ter da pred pričetkom investicije - objave javnega naročila št. ... za dobavo in montažo blok transformatorja ... ni pridobil z aktom o ustanovitvi družbe zahtevanega soglasja edinega družbenika. Tožena stranka je tožniku očitala, da je z navedenimi ravnanji kršil pogodbo o zaposlitvi ter akt o ustanovitvi družbe z dne 29. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je izpodbijano izredno odpoved spoznalo kot zakonito, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zato se nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

10. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvijo, povezano z neposredno nabavo goriva. Tožnik je s tem, ko je neposredno kupil gorivo pri podjetju A., ne da bi za to imel ustrezno pravno podlago, kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter akta o ustanovitvi tožene stranke. S svojim ravnanjem je kršil predpise s področja javnega naročanja, kar je v nasprotju z določbo 2.1 pogodbe o zaposlitvi, skladno s katero funkcija direktorja med drugim obsega pristojnosti, pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi z organiziranjem, vodenjem in izvajanjem drugih nalog poslovodne osebe gospodarske družbe po pravu RS, ustanovnem aktu družbe in sklepih ustanovitelja družbe, in tudi 2.2 točko pogodbe o zaposlitvi, skladno s katero je kot direktor med drugim dolžan opravljati svojo funkcijo s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ob spoštovanju poslovne morale in predpisov.

11. Niso relevantne pritožbene navedbe, da naj bi bila s to kršitvijo preprečena velika materialna škoda, ki bi nastala toženi stranki zaradi mirovanja gradbišča in zastoja v njenem delovanju. Tožnik je sam navajal, da se je olje pri toženi stranki vedno potrebovalo, leto 2014 pa je bilo posebej specifično, ker so samo za prvo vročo zakuritev ... potrebovali takšne količine kurilnega olja, kot bi ob normalnem obratovanju zadostovale za tri leta ali več. Glede na navedeno se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je edini družbenik tožene stranke zavlačeval z izdajo soglasja k javnemu naročilu za dobavo kurilnega olja, zaradi česar je moral pri družbi A. neposredno, brez pravne podlage, naročiti miljon tristo litrov kurilnega olja v vrednosti 914.349,92 EUR. Tožnik je nedvomno poznal potrebe tožene stranke po kurilnem olju in njene zaloge le-tega, hkrati pa je nedvomno poznal tudi postopke javnih naročil ter morebitne zaplete in zastoje pri teh postopkih. Tožnik bi zato moral poskrbeti, da bi bil postopek javnega naročila za nakup in dobavo kurilnega olja izveden pravilno in pravočasno, saj je tožena stranka zavezana blago in storitve naročati skladno s predpisi o javnem naročanju. S svojim ravnanjem je te predpise kršil, s čimer je toženo stranko nenazadnje izpostavil tudi tveganju, da jo bodo doletele sankcije zaradi nespoštovanja pravil o javnem naročanju. Nakup kurilnega olja v vrednosti 914.349,92 EUR pomeni tudi neposredno kršitev akta o ustanovitvi, skladno s katerim direktor ne sme brez soglasja družbenika sklepati poslov oz. sprejeti odločitev, ki se nanašajo na pričetek investicije nad 100.000,00 EUR.

12. Tožnik sam navaja, da pri prvi kršitvi niti ni bilo sporno, da tako naročilo goriva ni v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo njegovo ravnanje hudo malomarno, če ne že naklepno, in so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Teže tožnikove kršitve ne more zmanjšati tožnikova neutemeljena pritožbena navedba, da je tudi edini družbenik poznal relevanten zakon, zaradi česar bi edini družbenik moral storiti vse, da roki ne bi bili prekoračeni. Tožnik je namreč ustanovitelja oz. edinega družbenika prosil za soglasje k izvedenemu javnemu naročilu, pri čemer zakon ne določa roka za podajo soglasja, hkrati družbeniku niso bili poznani vsi pogoji ali ozadje samega javnega naročila. Neutemeljena je torej navedba, da bi družbenik moral storiti vse, da roki ne bi bili prekoračeni. To je bila namreč naloga tožnika kot direktorja tožene stranke, ki bi moral ravnati kot dober gospodarstvenik, poskrbeti za spoštovanje relevantnih predpisov, pridobitev pisnega soglasja edinega družbenika in na koncu za pravočasno dobavo goriva.

13. Prav tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnik z objavo javnega naročila za nakup bloka transformatorja kršil pogodbene obveznosti in storil kaj v nasprotju z zakoni ali ustanovnim aktom družbe. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega izrecno opredelilo in navedlo, da je tožnik ravnal v nasprotju s 4. alinejo 16. člena akta o ustanovitvi in v nasprotju z določili 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožnik za izvedbo sporne investicije (nabava bloka transformatorja) moral imeti soglasje edinega družbenika, saj to izhaja iz 16. člena akta o ustanovitvi. Ta člen določa, da direktorji ne smejo brez soglasja družbenika sklepati poslov ali sprejemati odločitev, ki se nanašajo na pričetek investicije, kjer predvidena vrednost presega 100.000,00 EUR. Pravilno je tudi stališče, da bi moralo biti soglasje družbenika pisno, pri čemer se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na 526. člen Zakona o gospodarskih družbah ter 10. člen akta o ustanovitvi. Slednji namreč določa, da družbenik daje soglasje na posle poslovodstva družbe in da družbenik svoje odločitve vpisuje v knjigo sklepov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sprejem poslovnega načrta tožene stranke še ne pomeni soglasja k pričetku posamezne investicije, prav tako tega ne pomeni obravnava investicije na strateški konferenci oziroma druge aktivnosti, ki so se vodile v povezavi s to investicijo.

14. Pritožbene navedbe, da toženi stranki z navedenima kršitvama ni nastala škoda, za odločitev v tej zadevi niso relevantne. Tožnikovo ravnanje namreč že samo po sebi predstavlja take kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so utemeljen razlog za izredno odpoved.

15. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik se je zavedal, da s svojim ravnanjem krši svoje delovne obveznosti, pri čemer ni šlo le za eno kršitev, temveč za (vsaj) dve, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je izredna odpoved pretiran ukrep. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, ki bi moral glede na svoj položaj direktorja še posebej paziti na spoštovanje predpisov, ter na zakonito in nemoteno poslovanje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da zaradi porušenega zaupanja do tožnika nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se zato tudi v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.