Jedro

V motenjskih pravdah je izključeno obravnavanje pravice do posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 2. in 6. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je v tej motenjski pravdi v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženki, zavrglo ugotovitveni zahtevek proti prvemu tožencu in proti obema tožencema razveljavilo izdano začasno odredbo, medtem ko je prvemu tožencu naložilo, da tožnici omogoči nemoteno soposest stanovanjske hiše na naslovu P... pot 3, Ljubljana, ter ji izroči ključe ključavnice zunanje ograje in vhodnih vrat. V tem obsegu je ugodilo tudi prepovednemu zahtevku tožeče stranke in naložilo prvemu tožencu, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 184.360,00 SIT s pripadki. Proti obsodilnemu delu sklepa se pritožuje prvi toženec, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da zahtevek tožnice stroškovno zavrne. Sodišče je prezrlo, da je prvi toženec edini zakoniti dedič pokojnega Jožefa Č. in je z dnem smrti pridobil posest, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Pojasnjuje, zakaj po njegovi oceni tožnici dedna pravica po Jožefu Č. ne pripada. Tožeča stranka bi morala posest dokazati. Nobenih postopkov pred sodiščem se ne udeležuje, bila je obveščena, da v primeru želje lahko vstopi v hišo, saj ima ključ na razpolago pri zastopnikih tožene stranke. Če je zapustnik občasno pripeljal tožnico za kake dni kot prijateljico v Slovenijo, če sta kdaj v nemogočih razmerah prespala v hiši, ni pridobila statusa posestnice niti soposestnice. Ana S., njen brat in sestra, niso govorili resnice, ko so zatrjevali tožničino posest oziroma soposest. Popis zapuščine pokaže, da so točne trditve tožene stranke ter njenih prič. Tožnica ima le pravni, ne pa ekonomski interes za posestno varstvo. Interes toženca kot edinega dediča in posestnika prevladuje nad interesom tožnice, ki doslej ni hotela uveljavljati kakršnihkoli posestnih pravic in jih tudi ni mogla. Sicer pa se je tožnica zavestno soposesti tudi odpovedala, kljub temu, da je toženec dal tožnici na razpolago ključe za vse prostore v omenjeni hiši. Nepravilno je stališče prvega sodišča, da ravnanje prvega toženca ne izključuje protipravnosti njegovega ravnanja. Če sodišče v zapuščinskem postopku naloži tretji osebi, ki ni dedič, da mora po nalogu sodišča nekaj storiti, mora ta tretja oseba nalog izvršiti in je s samim potekom časa izključena protipravnost kasnejšega ravnanja dediča, ki se je tako poslužil samopomoči. Pritožbeno sodišče naj vpogleda spis I D 1223/94 in v njem sklep I Cp 505/99 tega sodišča. Oba zahtevka si nasprotujeta. Če bi zapuščinsko sodišče zadevo reševalo hitreje, bi že določilo začasno skrbnico, ki bi rešila vprašanje oskrbovanja zapuščine do pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pritožba ni utemeljena. Pritožba očita prvemu sodišču, da je kršilo določbe pravdnega postopka. Edina pritožbena trditev, ki meri na kršitev določb pravdnega postopka, je trditev, da si zahtevka, ki jima je sodišče ugodilo, nasprotujeta. V čem bi naj to nasprotje obstajalo, pritožba ne pove, nasprotja pa tudi sodišče druge stopnje, ki mora po uradni dolžnosti paziti na obstoj absolutnih bistvenih kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP, ni ugotovilo. Glede na pritožbene trditve prvi toženec ugovarja ugotovitvi prvega sodišča - da je tožnica (so)posestnica sporne hiše in tedaj aktivno legitimirana, - da je bilo dejanje - zamenjava ključavnic protipravno, - da se tožena stranka ni poslužila dovoljene samopomoči. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, oprtih na izpovedbe prič Ane S., Zofke S. in Henrika Č., izhaja, da je tožnica bila soposestnica še za časa življenja pokojnega Č., da pa je posest z občasnim bivanjem v hiši, katere ključe je imela, pa tudi s hrambo svojih stvari v njej, izvajala tudi po njegovi smrti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvega sodišča, ki je tem pričam verjelo, pri čemer pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi logične in pravilne razloge izpodbijanega sklepa v zvezi s popisom zapuščine v postopku I D 1223/94 (sklep prvega sodišča v prilogah B 2, ki je bil potrjen s sklepom I Cp 505/99 Višjega sodišča v Ljubljani). Sicer pa je odločilno za tožničino (so)posest dejstvo, da je nesporno imela ključe hiše in da je, čeprav občasno, v hišo prihajala in jo tudi uporabljala za bivanje. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je tožnica v tej pravdi kot (so)posestnica aktivno legitimirana. Pritožbene trditve, da je tožnica imela ključe zamenjane ključavnice pri pravnih zastopnikih prvega toženca, na drugačno dejansko in pravno ugotovitev ne morejo vplivati, saj je bila kot (so)posestnica hiše in ključev z zamenjavo ključavnic v dotedanjem načinu izvajanja (so)posesti, ko je s ključi lahko kadarkoli vstopala v hišo, nedvomno motena. Končno je potrebno ugotoviti, da se je na glavni obravnavi toženec strinjal s tem, da sodišče tožnice ne zasliši, pooblaščenec tožeče stranke pa je takšen dokazni predlog tudi izrecno umaknil. V pritožbi zatrjevano prepričanje pritožnika, da bi z zaslišanjem tožnice sodišče lahko ugotovilo, da ni soposestnica, ne pomeni, da v pritožbi predlaga izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem, ne glede na to, da strank pač ni mogoče prisiliti k pričanju. Pravilno je prvo sodišče ravnanje toženca ocenilo kot protipravno. Dejstvo, da je bila tretja oseba - Ana S. po sklepu zapuščinskega sodišča dolžna izročiti ključe tožencu, ni opravičevalo pritožnika k zamenjavi ključavnic mimo predpisanih sodnih poti, zato je njegovo ravnanje samovoljno in protipravno. Končno se pritožnik tudi ne more uspešno sklicevati na samopomoč. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (76. člen ZTLR) namreč izrecno določa, da ima posestnik pravico do samopomoči samo proti tistemu, ki neupravičeno moti posest ali pa jo odvzame. Da bi tožnica tako ravnala, pritožnik niti ne trdi. Kolikor pa meni, da se je v zvezi z neizročitvijo ključa Ane S. poslužil dovoljene samopomoči, ta v tem posestnem sporu ni stranka, ne glede na to, da povedano o posluževanju predpisanih sodnih poti velja tudi za ta ugovor. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da samopomoč tudi sicer ni bila dovoljena. Ni jasno, kaj meni pritožba s trditvijo, da je interes prvega toženca nad interesom tožnice, ki doslej svojih posestnih pravic ni uveljavljala. Samo zahtevano posestno varstvo toženca s to tožbo zanika takšno pritožbeno trditev in zatrjevano trditev pritožbe, da tožnica (ki je občasno bivala v hiši) nima ekonomskega interesa za posestno varstvo. Vse ostalo, kar navaja pritožba in se nanaša na dedno pravico tožnice in pritožnika, v motenjski pravdi ni pomembno. Po izrecni določbi 1. odstavka 78. člena ZTLR je namreč izključeno obravnavanje pravice do posesti. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 368. člena ZPP v zvezi z 2. točko 380. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožnika je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (1. odstavek 154., 1. odstavek 166. člena ZPP/77).