Jedro

Toženka svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb o njegovi osebni identiteti utemeljuje s tem, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko, razlogi, ki jih je za to navajal, pa so neprepričljivi in kontradiktorni, kar vse kaže na to, da hoče svojo identiteto prikriti.

Tožnik je ob podaji prošnje potrebo po mednarodni zaščiti utemeljeval z vpoklicem v vojsko, s tem povezano grožnjo teroristov in ubojem matere. Ker za to ni predložil nobenih dokazov in ker so bile njegove navedbe pavšalne in neskladne (v policijskem postopku je navajal ekonomske razloge za prihod v Evropo), je ocenila, da je za izvedbo postopka nujno potreben osebni razgovor s tožnikom. Po presoji sodišča je toženka z navedenim zadostila zahtevani konkretnosti opredelitve dejstev, ki jih bo ugotavljala, kakor tudi njihove vzročne povezanosti z omejitvijo gibanja, saj je ugotavljanje in preveritev teh dejstev mogoča le ob prisotnosti tožnika, ki pa je v obravnavanem primeru brez pridržanja ni mogoče zagotoviti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Chlef, državljan Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 27. 3. 2018 ob 10:50 uri do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka med drugim povzema bistvene dele tožnikovih izpovedb, kot izhajajo iz policijske depeše in registracijskega lista, zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Azilnem domu ter zapisnika ob naznanitvi omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed listin iz navedene določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Dvom v tožnikove osebne podatke in ostale njegove navedbe utemeljuje s tožnikovimi izjavami o tem, zakaj pri sebi nima potnega lista, ki jih ocenjuje kot neprepričljive in kontradiktorne. Glede na to in ker je po tožnikovih prvotnih navedbah njegova ciljna država Nemčija, meni, da tožnik namerava nadaljevati svojo pot, s podajanjem netočnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Po navedenem se je odločila, da tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Nadalje navaja, da je tožnik pavšalno in neskladno navedel razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, pri čemer omenja tožnikove navedbe o vpoklicu v vojsko, grožnje teroristov in uboj matere ter ekonomske razloge. Trdi, da je ob odsotnosti predloženih dokazil za tožnikove navedbe, bistven osebni razgovor z njim v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Ob tem, da je tožnik na svoji poti prečkal več varnih držav, v katerih bi lahko zaprosil za zaščito, pa tega ni storil, temveč je potoval proti Nemčiji, ob upoštevanju kontradiktornih izjav o tem, ali je v Bosni in Hercegovini zaprosil za mednarodno zaščito, ter ob tem, da bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil tudi na Hrvaškem, v Sloveniji pa je za zaščito zaprosil, ker mu nič drugega ni preostalo, in ker več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, dvomi, da bo tožnik v Sloveniji ostal do izvedbe osebnega razgovora in nato do odločitve o njegovi prošnji. Trdi, da zato obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, s tem pa pogoji za pridržanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da niso izpolnjeni kumulativni pogoji za omejitev gibanja po uporabljenih določbah ZMZ-1. Meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo, ki ga bo toženec preveril ali ugotovil, in da razlogi za begosumnost niso konkretizirani, saj toženka navaja le, da je tožnik prečkal več varnih držav. Izpodbijani sklep je zato tako pomanjkljiv, da ni mogoč preizkus nujnosti in sorazmernosti posega v tožnikovo osebno svobodo. Nadalje navaja, da se prosilčeva istovetnost ugotavlja šele na osebne razgovoru, ne pa že ob podaji prošnje. Sklicuje se na 118. in 119. člen ZMZ-1. Meni, da bi morala toženka, če dvomi v njegovo istovetnost, izpeljati postopek po ZMZ-1 in ugotoviti njegovo istovetnost. Trdi še, da bi bilo treba v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne pa pridržanje na območje Centra za tujce, saj na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob upoštevanju alinej prvega odstavka 68. člena Ztuj-2 in sodne prakse ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost za pobeg.

5. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za ukrep, ki tožniku povzroča nepopravljivo škodo. Dodaja, da poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah očitno pomeni težko popravljivo škodo. Ker mora sodišče v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, pa meni, da brez izdaje začasne odredbe tega varstva ne bo imel. 6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališčih iz izpodbijanega sklepa. Dodatno pojasnjuje še ureditev varovanja v azilnem domu in razloge za omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2018 navaja, da toženkine navedbe nimajo nič skupnega z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, ki se opira na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka namreč ne navede, kako bo izpolnila navedene določbe ZMZ-1. 8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

10. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 11. Izrek tovrstnega ukrepa na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva) je v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

12. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo.

13. Razlog za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Po presoji sodišča je toženka navedla razloge, ki tak očiten dvom utemeljujejo, o njihovi pravilnosti pa se je tudi prepričalo na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. Toženka svoj dvom v resničnost tožnikovih navedb o njegovih osebni identiteti utemeljuje s tem, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko, razlogi, ki jih je za to navajal, pa so neprepričljivi in kontradiktorni, kar vse kaže na to, da hoče svojo identiteto prikriti. Iz policijske depeše namreč izhaja, da naj bi tožnik potni list iz Turčije (preko katere naj bi iz Alžirije prišel v Evropo) poslal prijatelju v Francijo, med tem ko je ob podaji prošnje tožnik navajal, da je potni list izgubil, ko je na poti čez Hrvaško pobegnil pred policijo, njegova torba pa je ostala tam in jo je vzel prijatelj, ki ga je zajela hrvaška policija in je sedaj v Franciji. Tudi ob zaslišanju na sodišču je tožnik izpovedoval drugače kot doslej, saj je tokrat povedal, da je imel potni list v prijateljevi torbi(ci). Ko mu je bila predočena bistveno drugačna izpovedba policiji, ni podal prepričljivega pojasnila. Neprepričljiv je bil tudi njegov odgovor na vprašanje, zakaj naj bi tako pomemben dokument, kot je potni list, imel shranjen v (prijateljevi) torbi(ci). Poleg tega je sodišču povedal še, da naj bi ta prijatelj sedaj celo zanikal, da sploh ima kakšen njegov osebni dokument. Nadalje je sodišču povedal še, da naj bi imel fotografijo osebnega dokumenta tudi na telefonu (oziroma dostopno preko facebooka), vendar pa policiji v postopku te oblike identifikacije ni ponudil. Glede na povedano tudi sodišče tožnikova pojasnila o tem, zakaj se toženki ni mogel identificirati z osebnim dokumentom, ocenjuje kot kontradiktorna in neprepričljiva, ter sodi, da njegova dejanja kažejo na to, da se identifikaciji poskuša izogniti, to pa hkrati pomeni obstoj očitnega dvoma v pravilnost s strani tožnika zatrjevane identitete in s tem na obstoj razloga za pridržanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. Tudi tožbeni ugovori o neobstoju pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, so neutemeljeni. Po tej določbi pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 15. Res je, kot trdi tožnik, da morajo biti za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. To je prvič, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanje ne bi mogel ugotoviti; ter tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 16. Sodišče sodi, da so v danem primeru navedeni pogoji izpolnjeni. Toženka v izpodbijanem sklepu namreč navaja, da je tožnik ob podaji prošnje potrebo po mednarodni zaščiti utemeljeval z vpoklicem v vojsko, s tem povezano grožnjo teroristov in ubojem matere. Ker za to ni predložil nobenih dokazov in ker so bile njegove navedbe pavšalne in neskladne (v policijskem postopku je navajal ekonomske razloge za prihod v Evropo), je ocenila, da je za izvedbo postopka nujno potreben osebni razgovor s tožnikom. Po presoji sodišča je toženka z navedenim zadostila zahtevani konkretnosti opredelitve dejstev, ki jih bo ugotavljala, kakor tudi njihove vzročne povezanosti z omejitvijo gibanja, saj je ugotavljanje in preveritev teh dejstev mogoča le ob prisotnosti tožnika, ki pa je v obravnavanem primeru brez pridržanja ni mogoče zagotoviti. Sodišče sledi tudi toženkini presoji, da bo tožnik glede na svoje dosedanje postopanje (prehajanje tudi varnih držav), če mu gibanje ne bo omejeno, Slovenijo zapustil še pred koncem postopka. Tožnik sicer trdi, da je njegova ciljna država Slovenija, vendar pa sodišče temu ne verjame. Kot izhaja iz njegove izpovedbe ob zaslišanju na sodišču, namreč še pred prihodom v Turčijo za Slovenijo ni niti vedel, šele na poti pa naj bi od drugih izvedel, da v Sloveniji lepo ravnajo s tujci. Na pot se torej ni odpravil, da bi prav v Sloveniji poiskal zaščito, temveč naj bi Slovenija njegov cilj postala šele tekom že začete poti. Kot navaja toženka, se tožnik tudi ni ustavil v kateri koli drugi varni državi (Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini, Hrvaški), ki jo je prečkal pred Slovenijo, temveč je očitno želel naprej. Ne glede na to, ali je tožnikov cilj morda res Nemčija (kar sicer zanika), in ne glede na zatrjevano nasilje s strani hrvaške policije, pa tudi sodišče ob tožnikovem siceršnjem ravnanju (odhod iz matične države v Turčijo in nadaljnje prehajanje meja v smeri Evropske unije), ne verjame, da je tožnikov namen ustaviti se prav v Sloveniji, ki mu ob odhodu na pot sploh ni bila poznana. Glede na navedeno tudi sodišče sodi, da je podana tožnikova begosumnost, s tem pa tudi tretji kumulativni pogoj za uporabo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 17. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

18. V zvezi s tožbenim očitkom, da obravnavani ukrep nesorazmerno posega v tožnikovo osebno svobodo, sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omogoča, da prosilec ostane na voljo pristojnemu organu zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja njegove identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo, kar pomeni, da mora, kadar je to mogoče, predložiti potrebna dokazila, ter podati zahtevana pojasnila in informacije. Ugotovitev istovetnosti prosilca je torej v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

19. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

21. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.