Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu visokošolski učitelj - redni profesor prenehalo 30. 1. 2016; višji in drugačen zahtevek za delovno razmerje od 31. 1. 2016 dalje, poziv nazaj na delo in priznanje nadomestila plače za čas od 31. 1. 2016 dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da se dovoli sprememba tožbe (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v roku 15 dni plača 2.000,00 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek za 3.000,00 EUR je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v roku osmih dni povrne 628,23 EUR stroškov postopka, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (I., II., IV. in V. točka izreka) se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka, zoper zavrnilni del IV. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odloči, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2016, da se tožniku prizna nadomestilo plače v višini 29.429,39 EUR bruto in nadomestilo za prevoz in prehrano v višini 3.130,91 EUR, toženi stranki naloži še plačilo 3.000,00 EUR in ponovno odmeri stroške postopka. Navaja, da je imel tožnik namen svoje delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas opraviti do konca, vendar se je bil primoran zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi upokojiti, saj brez rednih mesečnih dohodkov ne bi mogel shajati. V času od 31. 1. 2016 do 31. 12. 2016 je tožnik prejemal pokojnino, ki je bila bistveno nižja od plače, ki bi jo prejemal, če do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Ta razlika znaša 2.675,43 EUR mesečno, kar je v obdobju 11 mesecev od februarja 2016 do decembra 2016 skupaj 29.429,73 EUR. K temu pa je treba prišteti še stroške prevoza in malice, ki za 11 mesecev znašajo 3.130,93 EUR. Sodba sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnilnim delom, tj. priznanjem nadomestila plače za čas od 31. 1. 2016 do 31. 12. 2016, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodilo odškodnino le v višini 2.000,00 EUR. Tožena stranka se je tožnika želela na vsak način znebiti takoj, brez spoštovanja minimalnih pravic po delovnopravni zakonodaji. Tožniku je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenih razlogov, to pa je storila na posebno neprimeren in nedostojen način, s čimer je posegla v tožnikovo dostojanstvo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zgolj zaradi nepravilnega citiranja soprispevek tožnika 50 %. Splošna navedba virov zadostuje, kadar gre za publikacijo, namenjeno laični javnosti, kot je bilo to v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tožniku pripisalo previsok odstotek soprispevka, saj ni mogoče, da je tožnik k nastanku škode doprinesel kar v 50 % zgolj zaradi nepravilnega citiranja. Navaja še, da toženi stranki sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati potnih stroškov njenega pooblaščenca iz A. do B.. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka, zoper ugodilni del IV. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je tožnik na zagovoru sam priznal napako in predlagal, da se s kulturnim akademskim opravičilom reši zaplet, kot je razvidno iz zapisnika z dne 15. 1. 2016. Iz tega razloga je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse očitke tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta potrdili priči C.C. in D.D.. Očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so povezani z dvema tiskanima deloma, za izid katerih je bil odgovoren tožnik. Tožnik je vedel, kdo je pri toženi stranki pristojen za tisk knjig, vendar je kljub temu, po lastnih navedbah, podal drugačen predlog oziroma tega ni omenil izvajalcu dogodka. Tožnik je bil po pogodbi o organizaciji dogodka na strani naročnika naveden kot odgovorna oseba, kar pomeni, da je lahko vplival in tudi je vplival na izbiro izvajalca za tisk knjig. Da je tožnik ravnal naklepno, potrjuje elektronsko sporočilo z dne 24. 9. 2014, iz katerega izhaja, da je bil tožnik že pri prvi knjigi opozorjen na to, kdo lahko tiska knjige. Sodišče prve stopnje o tem elektronskem sporočilu in o izpovedih C.C. ter E.E. ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z opisanim je tožnik tiskarni pridobil nepremoženjsko korist v obliki pridobljenega posla. Nadalje navaja, da tožena stranka tožniku kršitve avtorskih pravic ne očita v zvezi s stranmi 46 in 47 knjige F., ampak v zvezi z nadaljnjimi stranmi, kjer gre za prevzemanje teksta avtorsko zaščitene knjige, kar pa ni nikjer navedeno niti kot citat niti z navedbo dovoljenja za objavo. Navedba sodišča prve stopnje, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedena kršitev 51. člen ZASP, ni bistvena, saj je delodajalec dolžan v odpovedi navesti le dejanski razlog, ne pa tudi pravne kvalifikacije kršitve. Tožnik je priznal, da je bil tisk spornih knjig na njegov predlog oddan ponudniku, ki ni bil izbran v skladu z Zakonom o javnem naročanju. Tisk publikacij je bil namreč na njegov predlog, kot je tudi izpovedal, oddan družbi G., ki naj bi za podizvajalca najelo tiskarno H.. Tožnik je kot urednik obe publikaciji izdal pod imenom tožene stranke, vendar mimo pristojnih služb in brez vednosti oseb, ki so pristojne za oddajo javnega naročila za storitve tiska, s čimer je prekoračil svoja pooblastila. To sta potrdili priči C.C. in J.J.. Podan je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je tožnik močno zlorabil zaupanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje zmotno presoja, kakšno je bilo mnenje dekanje glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika do izteka odpovednega roka, saj o sklenitvi delovnih razmerij pri toženi stranki odloča rektor. Sporazumno prenehanje delovnega razmerja je bilo tožniku ponujeno le zato, da se izogne morebitnim nadaljnjim sporom in ne ker bi tožena stranka še imela zaupanje v tožnika. Sicer pa ni šlo za pogajanja o nadaljevanju delovnega razmerja, ampak o sklenitvi podjemne pogodbe, ki pa nikoli ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi zmotno prisodilo znesek 2.000,00 EUR. Protipravnost ravnanja ni podana, saj je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožniku tudi nobena škoda ni mogla nastati, saj se je v prispevku z dne 24. 3. 2016 na K. prostovoljno izpostavil in pojasnil svojo plat zgodbe. Sam akt odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tožniku ni mogel povzročiti škode. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekali sta pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo v delu, v katerem jo nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Obe stranki sta priglasili stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, z izjemo v odločitvi o odškodninskem zahtevku. V tem delu je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Predmet tega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, in presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za določen čas od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2016 na delovnem mestu visokošolski učitelj - redni profesor. Tožena stranka mu je 18. 1. 2016 podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sicer datirano z dnem 15. 1. 2016) na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), očitala mu je, da je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo znake kaznivih dejanj, in da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Očitki se nanašajo na publikaciji z naslovom L. in F., katerih urednik je bil tožnik in ki sta bili izdani ob drugi letni konferenci, namenjeni Svetovnemu dnevu hrane, v letu 2015. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ni storil prvih treh očitanih kršitev, tj. da ni kršil postopka javnega naročanja, ker tiskarna H., ki je navedeni publikaciji natisnila, ni bila izbrana po tem postopku; da ni prekoračil pristojnosti iz naslova naročanja storitev tiska, ker niso bile vključene pristojne osebe za naročanje teh storitev; in da ni netransparentno posloval s finančnimi sredstvi v imenu tožene stranke, ker prihodki in odhodki v zvezi s tiskom niso bili knjigovodsko zavedeni v bilancah tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na Pogodbo o organizaciji dogodka (B7; v nadaljevanju pogodba), sklenjeno dne 14. 10. 2015 med družbo G. d. d. in toženo stranko, ki jo je po pooblastilu zastopala takratna dekanja Fakultete I. (FVZ), prof. dr. E.E.. Predmet te pogodbe je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, obsegal tudi tisk prej navedenih publikacij. Ključno pri tem je, kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, da tožnik navedene pogodbe ni podpisal (da je on podal predlog za izvajalca, pa ni bistveno) in da posledično ni bil on tisti, kot je potrdil tudi v svoji izpovedi, ki je izbral tiskarno za tisk publikacij. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na dejstvo, da je bil tožnik v pogodbi naveden kot odgovorna oseba na strani tožene stranke, saj to še ne pomeni, da je bil tožnik tudi odgovoren za izbiro tiskarne. Takšna odgovornost tožnika iz pogodbe ne izhaja, prav tako ne izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno opozarja na izpovedi prič (C.C., J.J. in D.D.), iz katerih pa ne izhaja odgovornost tožnika v zvezi s tiskom publikacij. Navedene priče so izpovedale le na splošno o tem, da in na kakšen način je bil kršen postopek javnega naročanja, kar pa še ne dokazuje tožnikove odgovornosti za te kršitve.

10. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s prvimi tremi očitanimi kršitvami ne vpliva zapisnik zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2016 (B10), na katerega opozarja tožena stranka v pritožbi. Iz navedene listine sicer res izhaja, da naj bi tožnik na zagovoru povedal, da se v akademskem svetu delajo napake, ki pa se opravičijo, in predlagal, da se s kulturnim akademskim opravičilom reši ta zaplet. Vendar na podlagi takšne vsebine ni mogoč zaključek, za katerega se zavzema tožena stranka, da je tožnik na zagovoru priznal konkretne očitane napake, zato ta listina ne vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje. Tudi če bi konkretno priznanje iz zapisnika o zagovoru delavca dejansko izhajalo (kar pa v konkretnem primeru ne izhaja), s tem še ne bi bile v postopku pred delovnim sodiščem dokazane iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve delavcu, ampak bi sodišče moralo o njihovem obstoju in s tem o utemeljenosti odpovednih očitkov sklepati na podlagi vseh izvedenih dokazov, kot sodišču to nalaga 8. člen ZPP. Se pa sodišče ni dolžno opredeliti posebej in izrecno prav do vsakega dokaza, ki je bil izveden v postopku. Dopustna je namreč dokazna ocena, ki poudarja ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katerih pa vseeno posredno izhaja, kateri dokazi niso bili pomembni za sprejem odločitve. Iz tega razloga ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo zapisnik o zagovoru z dne 15. 1. 2016 in tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (niti katera druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka).

11. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s prvimi tremi kršitvami prav tako ne vpliva elektronsko sporočilo z dne 24. 9. 2014 (B6), ki se nanaša na letno konferenco iz leta 2014, tj. leta poprej, ko ni bila sklenjena pogodba o organiziranju dogodka, kot to velja za leto 2015. Iz navedenega razloga to elektronsko sporočilo ni bistveno in se zato sodišču prve stopnje do njega ni bilo treba posebej opredeljevati. Tako ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, še zlasti ne kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero gre zgolj v primeru napačnega povzemanja vsebine izvedenih dokazov v odločbi sodišča. 12. Posledično, ker tožnik ni storil prvih treh očitanih kršitev, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.)1. Tako v zvezi s prvimi tremi očitki, ki se nanašajo na tisk publikacij, ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niti po 1. niti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala tudi kršitev določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP; Ur. l. RS, št. 21/95 in nasl.), s čimer naj bi tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic iz 147. člena KZ-1 in kaznivega dejanja kršitve materialnih avtorskih pravic iz 148. člena KZ-1. Tožena stranka je tožniku navedene kršitve očitala v zvezi s prevzemanjem teksta in fotografij receptov jedi na straneh 50, 51, 56, 58, 60 in 62 publikacije F., ki naj bi bili nezakonito povzeti iz knjige dr. M.M. N. ter iz spletnih strani O. in P.. Iz ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je tožnik navedene recepte zgolj zbral in povzel, pri tem pa navedel vir in avtorstvo receptov, ko je razvidno s strani 46, iz naslova recepta za brancin v soli, glede fotografij pa iz kolofona publikacije. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da si tožnik avtorstva teh receptov ni lastil, za objavo receptov iz knjige dr. M.M. pa je imel tudi njegovo soglasje (izjava na list. št. 142).

14. Ker pa tožnik vira in avtorstva receptov ni pravilno navedel, kot mu to nalaga 51. člen ZASP, je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (tožnik se je dolžan vzdržati ravnanj, ki lahko škodijo delodajalcu - 16. člen njegove pogodbe o zaposlitvi in 37. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje v sodbi ne ugotavlja, kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, da v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedena kršitev 51. člena ZASP, pa bi morala biti. Zaključi pa sodišče prve stopnje, da nepravilna navedba vira in avtorstva s strani tožnika ne predstavlja hujše kršitve pravic iz delovnega razmerja in s tem utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Z navedenim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja. Ključno je namreč to, da tožnik v publikaciji ni naveden kot avtor receptov, da sta vir in avtorstvo receptov iz publikacije dejansko razvidna (pa čeprav na drugih mestih v publikaciji) in da je imel tožnik za takšno objavo soglasje avtorja. Iz navedenih razlogov tudi niso podani znaki kaznivega dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic iz 147. člena KZ-12. Ti so izpolnjeni le, če storilec brez dovoljenja tuje avtorsko delo opremi z lastnim imenom ali z imenom druge osebe, ki nima avtorske pravice do tega dela. Tega pa tožnik, kot pojasnjeno, ni storil. Tožnik s svojim ravnanjem tudi ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve materialnih avtorskih pravic iz 148. člena KZ-13, saj sporni publikaciji nista bili namenjeni prodaji, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker ni izpolnjen nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka (konkretno D.D., ki je bil s strani rektorja tožene stranke pooblaščen za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku) tožniku za nadaljevanje in dokončanje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas predlagala (poleg predloga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) nadaljevanje dela po pogodbi civilnega prava. Ne glede na to, da do sklenitve takšne civilne pogodbe kasneje ni prišlo, opisani predlog kaže na to, da bi tožnik z delom (kot bistvenim elementom delovnega razmerja) lahko nadaljeval tudi po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem pa ni izpolnjen nadaljnji pogoj za njeno zakonitost. To potrjuje tudi izpoved takratne dekanje fakultete I., prof. dr. E.E., da tožnik ni storil tako hudih kršitev, da z delovnim razmerjem ne bi bilo mogoče nadaljevati.

16. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka sodbe), pritožba tožene stranke zoper to odločitev pa neutemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je v posledici ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnika, in sicer z dnem 31. 1. 2016, ko se je tožnik (ponovno) upokojil. Z navedeno odločitvijo se tožnik ne strinja in v pritožbi navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje delovno razmerje priznati do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. do 31. 12. 2016. S pritožbenim stališčem tožnika se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi pravilno razvezalo z 31. 1. 2016 in pravilno odločilo, da je tožniku tega dne delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). Tako kot ni mogoče priznati delovnega razmerja delavcu po tem, ko se za polni delovni čas zaposli pri drugem delodajalcu, delovnega razmerja delavcu tudi ni mogoče priznati po tem, ko se polno starostno upokoji po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.) in s tem pridobi status upokojenca. Posledično sodišče prve stopnje tožniku za čas po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pravilno ni priznalo nadomestila plače oziroma razlike med plačo, ki jo je prejemal v času zaposlitve, in pokojnino. Ob nepriznanju delovnega razmerja bivšemu delavcu namreč ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino, ki pa je tožnik ni zahteval). Sodba sodišča prve stopnje ima v tem delu vse razloge o odločilnih dejstvih, zato tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika in odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in nadomestila plače za čas po 31. 1. 2016 dalje in za poziv nazaj na delo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka sodbe), pritožba tožnika zoper te odločitve pa neutemeljena.

19. Tožnik v tem sporu zahteva tudi odškodnino v višini 5.000,00 EUR kot povračilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki naj bi mu nastala v posledici nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi presoje, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, tožnik pa je k nastalemu škodnemu dogodku prispeval v obsegu 50 %, prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

20. Delodajalec mora delavcu na podlagi 179. člena ZDR-1 povrniti škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda povzročitelja škode. Pri tem je bistveno, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi4. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče (glej 20. točko obrazložitve sodbe), da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. To za protipravnost ravnanja, kot rečeno, ne zadostuje. Tožnik je, zlasti v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2016 (list. št. 34 in nasl.) navajal dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, predstavljala podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obstoja teh dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno zavzetega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo. V tem delu je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je prav tako preuranjeno sklepalo o obstoju zatrjevane škode (v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti), in sicer zgolj na podlagi izpovedi tožnika, da se je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi počutil ponižanega in razžalostenega. Vtoževana (pravno priznana) škoda namreč tožniku, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla nastati.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, posledično pa tudi pritožbi tožnika zoper odločitev, da se zaradi soprispevka tožnika tožbeni zahtevek v presežku zavrne, in sodbo v IV. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi razveljavitve dela odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških (V. točka izreka) in tudi v tem delu zadevo vrniti v novo odločanje.

22. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o odškodninskem zahtevku in v ta namen ugotoviti vsa pravnoodločilna dejstva. Ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča bo moralo presoditi, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, to presojo pa v končni odločbi konkretno in jasno obrazložiti. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka pa bo moralo upoštevati, da stranki ni mogoče priznati potnih stroškov njenega pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja, v katerem se nahaja prebivališče oziroma sedež stranke in sedež sodišča. 23. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

24. Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prvi odstavek 257. člena KZ-1 določa, da se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo, se kaznuje z zaporom do dveh let. 2 Prvi odstavek 147. člena KZ-1 določa, da se tisti, ki s svojim imenom ali imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del ali dovoli to storiti, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. 3 Prvi odstavek 148. člena KZ-1 določa, da se tisti, ki neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, kaznuje z zaporom do treh let. 4 Gre za ustaljeno stališče iz sodne prakse, glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 263/2012 z dne 17. 6. 2013 ali sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 747/2014 z dne 3. 12. 2014.