Jedro

Tožnik bo izposloval vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe, torej na svojem stanovanju, šele, ko bodo posamezni deli stavbe (v etažni lastnini), vpisani v zemljiški knjigi oziroma, ko bo pri spornih nepremičninah urejena etažna lastnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da znaša delež tožnika pri solastninskem deležu 9.125/10000 z.k. telesa II (razen poslovnega prostora) tožene stranke, delež 2745/10000 z.k. telesa II (razen poslovnega prostora), kar v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 69,00 m2, v prvem nadstropju zgradbe T., da je tožena stranka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega se bo tožnik vpisal kot solastnik v deležu 2.745/10000 pri z.k. telesu II (razen poslovnega prostora), vpisanem v vl. št. 46 k.o. X; zavrnilo pa tudi podredni zahtevek na vzpostavitev takšnega zemljiškoknjižnega stanja, da se pri z.k. telesu II (razen poslovnega prostora) vl. št. 46 k.o. X, last tožene stranke do 9.125/10000, vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnika v deležu 2.745/10000 tako, da ostane tožena stranka solastnica še do 6371/10000; odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1.497,66 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče zmotno ocenjuje, da je tožnik tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme o velikosti solastninskega deleža tožene stranke, pri čemer tej ni treba dokazovati, da je solastnica prostorov, ki jih navaja. Prav tako sodišče zmotno ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati površine vseh prostorov v solasti tožene stranke. Tožnik je velikost solastninskega deleža tožene stranke dokazal z izvedencem, tožena stranka pa ni dokazala svojih drugačnih trditev, saj ni predložila nobenih dokaznih listin. Prekluzija iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, velja predvsem za toženo stranko. Tožnik je pred prvim narokom in v pripravljalni vlogi z dne 14. 7. 2009 opozoril, da tožena stranka za svoje navedbe ni ponudila nobenih pisnih dokazov, ni izpolnila svojega dokaznega bremena. Tožena stranka tudi ni izpolnila poziva sodišča v sklepu z dne 18. 8. 2010, saj ni predložila ustreznih listin, sodišče pa tega ni upoštevalo (peti odstavek 227. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v skladu s predlogom obeh pravdnih strank izvedencu B. A. naložilo ugotovitev površine z ogledom oziroma z meritvami, kar je izvedenec tudi opravil (izvedensko mnenje z dne 4. 11. 2009). Izvedenec je izračunal tudi površine tožene stranke, na podlagi njenih navedb. Sodišče je zato zmotno zaključilo, da ni zadostne dejanske podlage za odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka je pravilna, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 116/2004-II z dne 14. 7. 2003 (priloga A2) je bilo ugotovljeno, da je tožnik lastnik (na podlagi priposestvovanja) stanovanja v izmeri 69,00 m2, v prvem nadstropju stanovanjskega dela zgradbe T., vpisane pri vl. št. 46 k.o. X, torej posameznega dela stavbe. S tožbo pa tožnik zahteva ugotovitev, da to stanovanje predstavlja solastninski delež 2745/10000 in sicer pri solastninskem deležu tožene stranke pri z.k. telesu II do 9125/10000 (razen poslovnega prostora), za kar naj mu tožena stranka izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino oziroma za kar naj se v zemljiški knjigi vzpostavi zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri z.k. telesu II (razen poslovnega prostora) v lasti tožene stranke do 9125/10000, vknjiži lastninska pravica v korist tožnika v deležu 2745/10000, tako, da ostane tožena stranka solastnica še do 6371/10000. Takšen zahtevek pa nima podlage v materialnem pravu. Solastnina na nepremičnini pomeni, da je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (65. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Solastnik ne more prosto razpolagati z določenim realnim delom stvari, ampak samo z idealnim deležem nerazdeljene stvari, tak delež pa v naravi ne obsega ničesar (posamezni solastnik tako npr. ni upravičen do konkretnega stanovanja). V tem primeru pa temu ni tako - iz sodbe izhaja, da je tožnik lastnik konkretnega posameznega dela stavbe. Na posameznem delu stavbe pa je mogoče ustanoviti le etažno lastnino. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Le s soglasjem vseh solastnikov se lahko določijo idealni deleži na skupnih prostorih glede na celotno nepremičnino, v postopku morajo biti vsi solastniki nepremičnine (kar v konkretnem primeru niso). Tožnik bo izposloval vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe, torej na svojem stanovanju, šele, ko bodo posamezni deli stavbe (v etažni lastnini), vpisani v zemljiški knjigi oziroma, ko bo pri spornih nepremičninah urejena etažna lastnina (pri čemer lahko ustrezne postopke sproži tudi tožnik - primerjaj Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi).

5. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), glede na razloge odločitve, pa na pritožbene navedbe ni odgovarjalo (360. člen ZPP).