Jedro

V času izdaje (kasneje izpodbijanega) drugostopenjskega upravnega akta absolutno zastaranje izterjave carine še ni nastopilo, je pa nastopilo v časovnem obdobju pred izdajo prvostopenjske sodbe. Absolutnega zastaranja prvostopenjsko sodišče v takšnem primeru ne upošteva, saj se v upravnem sporu presoja, ali je bil izpodbijani upravni akt zakonit v času svoje izdaje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Sežana, s katero je Carinarnica Sežana tožniku naložila plačilo carine in drugih uvoznih dajatev zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza, prevzete po uvozni carinski deklaraciji (UCD), CI Terminal Sežana na podlagi 5. člena Odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje »prosto« pri uvozu blaga v letu 1992. Sodišče prve stopnje navaja, da ni bilo sporno, da je bil na podlagi carinske deklaracije CI Terminal Sežana, uvožen sladkor zaradi izvoza. 125.000 kg uvoženega sladkorja ni bilo izvoženega do dne 24.10.1993. Carinarnica Sežana je z odločbo z dne 3.7.1995 naknadno obračunala tožeči stranki carino in druge dajatve po uradni dolžnosti, ker je ugotovila, da sladkor ni bil izvožen v enoletnem roku od svojega prehoda čez carinsko črto. Glede na določbe 182. in 183. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99) se mora uporabiti predpis, ki je veljal pred njegovo uveljavitvijo. Ker je bila v carinski deklaraciji z dne 24.10.1992 navedena tožeča stranka kot carinski zavezanec, je po 24. členu Carinskega zakona (CZ 1976; Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 – prečiščeno besedilo) zavezana k plačilu carine in drugih carinskih dajatev. Pravica carinarnice po 274. členu CZ (1976) bi prenehala šele po 24.10.1995. Ker je bila odločba izdana 3.7.1995, je bila izdana pravočasno. Predmet tega upravnega spora je zgolj naknadni obračun carine in drugih dajatev. Sodišče v tem upravnem sporu ne presoja zakonitosti odločbe, izdane v postopku prisilne izterjave. Ugovori o zastaranju pravice do izterjave so zato za presojo zakonitosti odločbe o obračunu carinskega dolga nerelevantni. Po presoji sodišča je zato za odločitev v obravnavani zadevi pravno nepomembna ugotovitev tožene stranke, da je bilo zastaranje pravice do izterjave pretrgano z dnem, ko je bil tožeči stranki vročen zapisnik o naknadni kontroli uvoženega blaga. To pa pomeni, da zaradi tega, ker tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja pri ugotavljanju dejstva o pretrganju zastaranja, ni podana bistvena kršitev pravil postopka. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navajala razlogov, na katerih je temeljila odločitev prvostopnega sodišča v sodbi, U 852/96-7 z dne 30.3.2001, je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je tožena stranka v ponovljenem postopku v celoti sledila navedeni sodbi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS. Navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča do tožbenih navedb, o njih v sodbi ni odločalo in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja sodišče, da se upravni organ pri utemeljevanju svoje odločbe iz leta 1995 ne more sklicevati na zapisnik o naknadni kontroli uvoženega blaga, ker ga ji je carinski organ predložil šele v pritožbenem postopku oziroma med upravnim sporom, ki se je doslej v tej zadevi vodil pod opr. št. U 852/96. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča o zastaranju pravice do izterjave carinskega dolga in veljave CZ (1976). Glede njih se sklicuje na navedbe, ki jih je podala v tožbi. Meni, da predmet spora ni le uporaba enega ali drugega CZ. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali obstaja pravica do ugotavljanja carinskega dolga še potem, ko je potekla z zakonom določena doba, zaradi česar izterjava dolga ni več možna. Če zakon določa zastaralne roke za zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga, potem je treba te zastaralne roke upoštevati tudi za odločbo o odmeri dolga samega. Dolga namreč ni mogoče izterjati, če predhodno dolg ni ugotovljen ali določen. Razlogovanje sodišča, da napaka carinskega organa, ki v upravnem postopku tožeči stranki ni vročil zapisnika, ni pomembna za uveljavljanje pravic stranke v tem upravnem postopku, je svojevoljno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Revizija ni utemeljena.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo Vrhovno sodišče RS obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil dne 24.10.1992 uvožen sladkor, za katerega pa na podlagi 49. člena CZ in 5. člena Odloka o merilih, ki se bodo uporabljali pri znižanju carinske stopnje (Uradni list RS, št. 27/92) tožeča stranka ni plačala carine. Končni porabnik sladkorja se je namreč zavezal, da bo uvoženi sladkor v enem letu v celoti porabil za proizvodnjo blaga za izvoz. Enoletni rok od prehoda carinske črte je pretekel 24.10.1993. Pri pregledu zalog končnega uporabnika je bilo ugotovljeno, da sladkor ni bil porabljen. Carinarnica, ki je opravila pregled, je dne 21.4.1995 sestavila zapisnik, ki je vseboval to ugotovitev. Z odločbo z dne 3.7.1995 je Carinarnica S. naložila plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, ki jih je dolgovala tožeča stranka zato, ker začasno uvoženega sladkorja v enoletnem roku ni izvozila.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svojo presojo pravilno oprlo na določila CZ (1976), saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem dnem (182. člen CZ 1995). Postopek uvoza zaradi izvoza pa se je v tej zadevi začel že dne 24.10.1992. CZ (1976) sicer nima izrecnih določil v zvezi z zastaranjem naknadnega obračunavanja carinskega dolga, temveč govori le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Carinski organ mora v desetih letih od nastanka carinske obveznosti dokončati vse postopke, ki so predpisani za izterjavo terjatve. Morebitno delo carinskih organov, namenjeno izterjavi carinskih obveznosti, ostane brez pravne podlage šele po preteku tega roka.

Carinski zavezanec je bila, glede na navedbe v carinski deklaraciji, tožeča stranka (1. odstavek 24. CZ 1976). Carinska obveznost za tožečo stranko je nastala po preteku enoletnega roka od prehoda blaga čez carinsko črto. Nastala je torej 24.10.1993, česar tožeča stranka doslej niti ni izpodbijala.

Relativni rok je bil pretrgan najkasneje z izdajo prvostopenjske upravne odločbe dne 3.7.1995 (prim. razloge odločbe VS RS, opr. št. X Ips 347/2005 z dne 21.3.2007). Absolutni zastaralni rok bi se iztekel šele 24.10.2003 (3. odstavek 56. člena CZ 1976). Druga drugostopenjska odločba pa je bila izdana že prej, namreč 6.9.2001. Absolutno zastaranje v času izdaje drugostopenjske odločbe torej še ni nastopilo in ga drugostopenjski upravni organ ni upošteval. Njegova odločitev je bila pravilna, saj bi absolutno zastaranje moral upoštevati le, če bi že nastopilo, in sicer po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je presojalo zakonitost upravnega akta (1. odstavek 59. člena ZUS). Presoditi je torej moralo, ali je bil izpodbijani drugostopenjski upravni akt v skladu z zakonom v času svoje izdaje. Ker pa v času izdaje absolutno zastaranje še ni nastopilo, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da drugostopenjski akt ni bil nezakonit iz tega razloga.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da kolikor tožeča stranka uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče slednjega ne presoja, saj po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 le-ta ni dopusten kot revizijski razlog v upravnem sporu. Sicer pa z izpodbijano sodbo niso bile kršene ne določbe postopka v upravnem sporu, ne materialnopravne določbe (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da ugovori o zastaranju pravice do izterjave niso pomembni za presojo zakonitosti odločbe o obračunu carinskega dolga (prim. tudi razloge odločbe VS RS, opr. št. X Ips 347/2005), saj zastaranje sploh še ni moglo nastopiti in se o njem v upravnem postopku, niti ni moglo odločati. Pravilno je tudi presodilo, da za odločitev v tej zadevi sploh ni pomembno stališče tožene stranke, ali je bilo zastaranje pravice do izterjave pretrgano z dnem vročitve zapisnika (sestavljenega dne 21.4.1995), in s tem posledično, kdaj je bil v resnici vročen tožeči stranki. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče primerno obrazložilo, in tako odgovorilo na tožnikove navedbe pod III njegove tožbe. Nadalje je pravilno sklepalo, da nemožnost sodelovanja tožeče stranke pri ugotavljanju dejstva o pretrganju zastaranja, ne more pripeljati do bistvene kršitve določb upravnega postopka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).