Jedro

Tako pravna teorija kot ustaljena sodna praksa jasno zastopata stališče, da je treba tudi za izpodbijanje odplačnih poslov, sklenjenih med sorodniki, za vložitev tožbe uporabiti enoletni rok.

Pravilno je ugotovljeno, da sporna pogodba o preužitku ni niti delno darilna, ampak je v celoti odplačna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da pravno dejanje, to je pogodba o preužitku z dne 9. 12. 2013, v delu, ki sta jo sklenila toženka in njen oče J. L., nima pravnega učinka, da je tožnica upravičena poplačati svoje terjatve do J. L. iz njegovega premoženja, da je upravičena za svoje terjatve predlagati izvršbo z zaznambo v zemljiški knjigi, ter da je upravičena poplačati svoje terjatve v izvršilnem postopku, toženka pa je dolžna to dopustiti (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 2.716,16 EUR stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov zoper celotno sodbo. Navaja, da je bilo v zvezi z vprašanjem neodplačnosti sporne pogodbe eno od odločilnih dejstev, ali in od kdaj je toženka skrbela za svoja starša. Čeprav je v odgovoru na tožbo navedla, da sta bila v času sklepanja sporne pogodbe zdrava in samostojna, prav tako je oče sam urejal vsa vprašanja v zvezi z denacionalizacijo, je sodišče zaključilo, da jima je nudila pomoč od leta 2005. Tako je prišlo do nasprotja med toženkinimi izjavami in trditvami in tem, kako je sodišče te izjave povzelo. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ali in koliko časa je toženka skrbela za očeta, oziroma je nepravilno navedlo, da je sledilo njeni prepričljivi izpovedi, saj je poklonitev vere toženki v nasprotju z njenimi navedbami v odgovoru na tožbo, ki so bile drugačne, kot je izpovedala ob zaslišanju. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj določenim toženkinim izpovedim ni verjelo, npr. o tem, ali je vedela za spor med očetom in tožnico, njenim izpovedim glede preživljanja staršev pa je verjelo. Tožnica vztraja, da je bilo ravnanje J. L. s sklenitvijo pogodbe o preužitku storjeno v njeno škodo, toženka pa je vedela, da je oče dolžnik v sodnem sporu s tožnico. Prav tako je vedela, da se tožnica ne bo mogla poplačati, če bo oče lastninsko pravico na nepremičnini prenesel nanjo. Na navedeno kaže tudi okoliščina, da je bila pogodba o preužitku sklenjena v času trajanja pravde. Da so se pogodbene stranke preužitkarske pogodbe zavedale možnosti rubeža s strani tožnice, je razvidno iz dejstva, da je v pogodbi nenavadno določilo o izročitvi vseh premičnin v toženkino last. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi v smislu skrbi, ki jo mora toženka nuditi svojemu invalidsko upokojenemu možu. Tožnica, kot v postopku na prvi stopnji, tudi v pritožbi zatrjuje, da je šlo za neodplačno razpolaganje, saj ni bilo podane enakovrednosti dajatev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je upoštevalo enoletni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, saj gramatikalna razlaga besedila prvega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni, da enoletni zastaralni rok velja le za odplačne pravne posle, ki jih je tožnik sklenil s tretjimi. Če jih je sklenil s sorodniki, je treba skladno s starejšo pravno teorijo upoštevati triletni zastaralni rok. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je sodišče zmotno ugotovilo, da je rok za vložitev tožbe že protekel. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka tožnica v pritožbi nekorektno in zgolj delno povzema toženkino trditveno podlago. Ta je res v odgovoru na tožbo navedla, da sta bila starša v času sklepanja sporne pogodbe zdrava in samostojna, a je stavek nadaljevala z besedilom, da sta bila zaradi starosti že potrebna nadzora in pomoči. V naslednjih dveh odstavkih je obširno opisala, kakšno pomoč jima je nudila, ne samo od sklenitve pogodbe v letu 2013, ampak že od leta 2005. Res je tudi v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je njen oče J. L. vedno sam ali skupaj z denacionalizacijskimi upravičenci urejal pravne zadeve, ter s tem ni obremenjeval žene in hčerke, a je to navedla v zvezi z vprašanjem njenega védenja o očetovih dolgovih do tožnice. Tudi te navedbe pritožba povzema zgolj delno. Zato ni prišlo do nasprotja med izjavami in trditvami toženke, ter tem, kako je sodišče prve stopnje te izjave povzelo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Navedeno se navezuje na zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem ali in koliko časa toženka že skrbi za očeta J. L. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sledilo toženkini prepričljivi izpovedi, da skrbi za oba starša že od leta 2005, kar je v nasprotju z njenimi trditvami v tožbi in prvi pripravljalni vlogi. Poleg tega ni obrazloženo, zakaj sodišče toženkinim izpovedim o njenem védenju o sporu med očetom in tožnico ni verjelo, verjelo pa ji je glede skrbi glede nege in pomoči očetu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z navedenimi okoliščinami obširna, temeljita, konsistentna in pravilna ter ji v celoti pritrjuje. Že zgoraj je pojasnjeno, da je toženka v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi, kljub temu, da je zatrjevala, da sta bila starša ob sklepanju pogodbe še zdrava in brez diagnoz, v nadaljevanju pojasnila, da sta pomoč potrebovala že vsaj od leta 2005 dalje, v večjem obsegu pa v času sklenitve sporne pogodbe. Toženka je to potrdila ob svojem zaslišanju, zato med njenimi trditvami in izpovedmi ob zaslišanju ne prihaja do nasprotij in je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen. Poleg tega je sodišče ob temeljiti in obširni dokazni oceni glede vprašanja od kdaj naprej je toženka skrbela za očeta (19. točka obrazložitve), to oceno naredilo na podlagi izvedenih dokazov, to je izpovedi toženke in njenega očeta, ter tudi z vpogledom v pogodbo o preužitku, iz katere izhaja, da je toženka očetu in mami pomoč nudila in vlagala v njun objekt že vsaj od leta 2000 dalje. Glede na starost staršev (srčno popuščanje pri očetu, demenca pri materi in ostale diagnoze), je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka za očeta in mater skrbela od leta 2005, od sklenitve pogodbe dalje pa v večjem obsegu, pravilna.

7. Tudi pritožbeni ugovori, da je sodišče prve stopnje toženkini izpovedi enkrat verjelo, drugič pa ne, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje dokazne ocene o toženkinem védenju glede spora med očetom in tožnico v prvem odstavku 17. točke ni vezalo le na njeno izpoved, ampak jo je naredilo metodološko skladno z napotili iz 8. člena ZPP glede na vse izvedene dokaze. Predvsem je izhajalo iz ugotovljenega dejstva, da sta oče in s tem po zakonski domnevi iz drugega odstavka 256. člena OZ toženka, glede na spor, ki se je vlekel od leta 2010 do 2017, v času sklenitve pogodbe morala vedeti, da lahko dolg do tožnice še ni v celoti poplačan in ji v tem delu upravičeno ni verjelo. Da ji je verjelo glede skrbi za očeta in mamo, pa se je, kot je obrazloženo zgoraj, prav tako oprlo na vse izvedene dokaze in ne samo na toženkino izpoved.

8. Pritožbene trditve, da je bila sklenitev pogodbe o preužitku v tožničino škodo, je nerelevantna, glede na to, da je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi prepozno vložene tožbe in mu v nadaljevanju ni bilo treba ugotavljati, ali so podani preostali pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Enako velja za védenje toženke o očetovem sodnem sporu s tožnico, saj je tudi ta okoliščina ob ugotovitvi prepozno vložene tožbe nerelevantna in jo je sodišče prve stopnje nepotrebnem ugotavljalo. Po oceni pritožbenega sodišča je klavzula, da se poleg nepremičnin prenesejo toženki v last tudi vse premičnine, v tovrstnih pogodbah prej običajna kot neobičajna.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o odplačni naravi sporne pogodbe. Sodišče je tožnici na te njene očitke obširno odgovorilo in se do njih izjasnilo v drugem odstavku 17. ter v 18. točki, kjer je pravilno povzelo sodno teorijo in ustaljeno sodno prakso, v nadaljnjih točkah obrazložitve pa je v zvezi s tem pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje. Za dodati je, da glede na starost obeh staršev ter ugotovljeno dejstvo, da sta pomoč potrebovala od leta 2005, v večjem obsegu pa od leta 2013 (zatrjevane bolezni obeh staršev v postopku niso bile prerekane), ter glede na dejstvo, da je bila do zaključka postopka na prvi stopnji takšna pomoč toženke do staršev v polnem obsegu nudena že pet let, ne more biti nobenega dvoma o aleatorni naravi sporne pogodbe, zato enakosti dajatev po matematičnem principu niti ni dopustno ugotavljati. Pravilno je ugotovljeno, da sporna pogodba ni niti delno darilna, ampak je v celoti odplačna. Pri tem je dejstvo, da toženka skrbi za invalidnega moža, nerelevantno in do drugačne odločitve sodišča ne more pripeljati.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tako pravna teorija1 kot ustaljena sodna praksa2 jasno zastopata stališče, da je treba tudi za izpodbijanje odplačnih poslov, sklenjenih med sorodniki, za vložitev tožbe uporabiti enoletni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena po proteku enega leta od sklenjene pogodbe o preužitku in znotraj triletnega roka. Ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na ugotovljeno odplačnost sporne pogodbe, je zahtevek pravilno zavrnilo.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (351. člen ZPP).

12. Pravdni stranki nosita svoje pritožbene stroške, tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Obligacijski zakonik s komentarjem, N. Plavšak in ostali, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, M. Juhart, komentar k 257. členu, stran 264. 2 Odločbe VSL II Cp 2818/2014, I Cp 1255/2015, II Cp 1931/2012, I Cp 1929/2005; nasprotno stališče (triletni rok) je zavzeto v sodbi VSL III Cp 2870/2010.