Jedro

Upoštevaje trajanje in intenzivnost strahu, ki ga je kot posledico škodnega dogodka utrpela tožnica, je le-ta upravičena do prisoje odškodnine za to obliko škode v višini 300,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v še ne pravnomočno razsojenem delu, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu v višini 1.251,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje (prvi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 906,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorjeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 29. 3. 2006, ko so bili v frizerskem salonu tožene stranke pri izdelavi pramenov poškodovani njeni lasje. V predhodnem pritožbenem postopku je že bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova skaženosti v višini 3.338,34 EUR, saj je bilo ugotovljeno, da pri tožnici ni šlo za trajno spremembo njene zunanjosti. Predmet presoje v tem pritožbenem postopku pa je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je v novem sojenju zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova strahu v višini 1.251,88 EUR.

Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovljenemu temelju odgovornosti tožene stranke, niti deležem soprispevka k nastali škodi, kot jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer v obsegu 60 % na strani tožene stranke in 40 % na strani tožeče stranke. Utemeljeno pa navaja, da je ob ugotovljenem obsegu posledic škodnega dogodka upravičena do prisoje odškodnine iz naslova strahu.

Materialnopravno podlago za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru predstavlja določba 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katero sodišče oškodovancu prisodi pravično denarno odškodnino za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku, v frizerskem salonu, kjer so ji s 6 % koncentracijo hidrogena posvetlili pramene las, dolge preko 50 cm, utrpela poškodbo las, ne pa tudi poškodbe lasišča. Ugotovljeno je bilo, da so tožničini lasje, na mestih, kjer so bili barvani, suhi, razbarvani in rumeni ter da se lomijo, ob čemer so bili najbolj poškodovani lasje na koncu v dolžini 10 cm. Ugotovilo je, da je bil tožnici zaradi posledic škodnega dogodka predpisan šampon proti izpadanju las, vitaminske tablete in pomirjevalo, slednjega je tožnica jemala mesec dni. Nadalje je ugotovilo, da je bil najbolj poškodovan del las v dolžini 10 cm odstrižen mesec dni po škodnem dogodku, obdobje zdravljenja pa je trajalo od 29. 3. 2006, ko je tožnica še isti dan po škodnem dogodku obiskala zdravnika, pa do kontrolnega pregleda dne 28. 4. 2006. Zaključilo je, da glede na naravo poškodbe tožnica ni mogla utrpeti primarnega strahu, saj ni bilo ogroženo njeno življenje ali resno ogroženo njeno zdravje, glede sekundarnega strahu pa je zaključilo, da ta ni bil takšne intenzitete in trajanja, da bi tožnico upravičeval do odškodnine iz tega naslova.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica poškodbe lasišča ni utrpela, v zvezi z vsebino zdravniškega potrdila z dne 28. 4. 2006, niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje takšen zaključek sprejelo v okviru dokazne ocene navedene listine, ki je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz navedene listine sicer izhaja tudi diagnoza poškodba lasišča, vendar je to v nasprotju z ostalimi listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožnica, zato je ob podanih trditvah in izvedenih dokazih zaključilo, da do poškodbe lasišča pri tožnici ni prišlo (kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe na strani 11), s pritožbenimi navedbami pa tožeča stranka takšnega prepričljivega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne uspe omajati.

Ugotovljene dejanske okoliščine pa po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju kriterijev iz 179. člena OZ tožnico upravičujejo do prisoje odškodnine za strah, kljub temu, da izvedenec medicinske stroke v postopek ni bil pritegnjen, ker takšnega dokaznega predloga tožeča stranka ni podala. Ob dejstvu, da se je tožnica neposredno ob škodnem dogodku zelo prestrašila za svoje dolge lase in bila ob tem zelo pretresena oz. razburjena (kot izhaja iz izpovedi tožnice same in izpovedi njene sestre ter mame, nenazadnje pa takšen zaključek izhaja tudi iz dejstva, da je bila zaradi svojega izbruha v frizerskem salonu obravnavana v postopku o prekršku), prav tako pa je bilo v daljšem časovnem obdobju zaradi škodnega dogodka porušeno njeno duševno ravnovesje, na kar kaže dejstvo, da so ji bila predpisana pomirjevala tako neposredno po samem škodnem dogodku, kot tudi še mesec dni po njem (kot izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 28. 4. 2006), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je materialnopravno pravilen zaključek, da je tožnica ob škodnem dogodku vendarle utrpela strah, ki je pravno priznan, saj so se negativne posledice škodnega dogodka odrazile v duševnem zdravju tožnice, ko se je zbala za zdravje svojih las in posledice poškodbe. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno poudarja, da sodišče prve stopnje za zaključek, da so psihične težave tožnice posledica njene obravnave v postopku o prekršku, ob izvedenem dokaznem postopku ni imelo podlage. Pritožbeno sodišče pa ob navedenem ocenjuje, da upoštevaje kriterije iz 179. člena OZ (trajanje in intenzivnost strahu) ter sodno prakso v podobnih primerih, pravična denarna odškodnina za to obliko škode znaša 300,00 EUR. Zato je pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je, upoštevaje tožničin soprispevek k škodnemu dogodku v višini 40 %, toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku - strah, plačati denarno odškodnino v višini 180,00 EUR (300,00 EUR zmanjšano za 40 %) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ni zasledilo niti kakšnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V primeru spremembe odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa je tožeča stranka po spremembi izpodbijane sodbe s svojim zahtevkom uspela le v višini 2 % (upoštevaje celotno v tej pravdi zahtevano odškodnino v višini 4.590,22 EUR), torej v zelo majhnem obsegu, pritožbeno sodišče v prvostopno odločitev o stroških pravdnega postopka ni posegalo (drugi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka v pritožbi ni priglasila.