Jedro

Bistveno za odločitev v tej stvari je, da je KK V. kot univerzalni pravni naslednik KVZ V. obravnavano nepremičnino prodal fizični osebi, pri čemer tožeča stranka ni izkazala, da bi TOK v sestavi KK V., iz katerega je z izločitvijo KK V. nastala tožeča stranka, prodaji nasprotoval, kar pomeni, da je pravni prednik tožeče stranke prosto razpolagal z obravnavano nepremičnino, tožeča stranka pa si je ob izločitvi iz KK V. na podlagi akta o izločitvi, na podlagi katerega je bilo tudi razdruženo premoženje, tudi po lastnih navedbah pridobila le del kupnine za obravnavano nepremičnino, torej se je drugemu delu kupnine ob razdružitvi premoženja prostovoljno odrekla, s čemer je prenehala njena pravica do vračila tega dela premoženja. Zato po presoji vrhovnega sodišča ni podana podlaga za vračilo tega dela premoženja na podlagi določbe 2. odstavka 65. člena ZZad.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.6.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), odpravila odločbo Upravne enote Idrija z dne 30.9.2003, in zavrnila zahtevo tožeče stranke, ki se nanaša na denacionalizacijo polovice poslovno-stanovanjske stavbe v ..., s pripadajočo parcelo št. 1384/2 - stavbišče v izmeri 78 m2, njiva v izmeri 108 m2, ki je bila vpisana pri vl. št. 610 k.o. X. (podatki stare izmere).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v zvezi z uporabo 2. odstavka 65. člena Zakona o zadrugah (ZZad, Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94 - obvezna razlaga) ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je Kmetijsko vinarska zadruga (KVZ) V. leta 1971 združila s Kmetijsko zadrugo (KZ) N.G. v Kmetijski kombinat (KK) V., torej je bil ta kombinat njen pravni naslednik. KK V. pa je v tem sporu navedeno poslovno-stanovanjsko stavbo v I. dne 17.1.1979 s kupoprodajno pogodbo prodal fizični osebi. Iz tega torej izhaja, da je bila navedena nepremičnina, katere vrnitev terja tožeča stranka, predmet prostovoljnega razpolaganja s strani KK V., ki je bil pravni naslednik KVZ V., oba pa sta pravna prednika tožeče stranke. Tožeča stranka je nastala s preoblikovanjem (izločitvijo) temeljne organizacije kooperantov iz sestave delovne organizacije KK V., pri čemer je ob tem izločila tudi svoje premoženje, vključno z delom kupnine, ki jo je KK V., v katerega sestavi je bila tudi pravna prednica tožeče stranke, dobil za prodano obravnavano nepremičnino.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da je bilo preoblikovanje v kombinate obvezno. Zato je treba šteti način prenosa premoženja KVZ V. na KK V. za prisilen prenos, čeprav je imel zunanjo obliko sporazumnega pravnega posla (samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo), saj ni šlo za svobodno voljo zadruge, pač pa je bila v sklenitev le-tega prisiljena glede na tedanjo zakonodajo. Trenutek prenosa premoženja je bil 1.2.1971, kar je bilo pred prodajo nepremičnine fizični osebi s strani KK V. Glede na to da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je kupnina od prodane nepremičnine prenesla le v delu na tožečo stranko, tožeča stranka kot pravna naslednica ni dobila kupnine od prodane nepremičnine v celoti, pač pa le v deležu, ki se je ob preoblikovanju prenesel nanjo. Zato je upravičena do vrnitve preostalega dela nepremičnine, katere vrnitev je bila zahtevana oziroma do izplačila odškodnine v ustreznem znesku. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka, prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) obravnava pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, kot pritožbo po ZUS-1. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do vračila obravnavane nepremičnine na podlagi 2. odstavka 65. člena ZZad. Pri tem ni sporno, da je obravnavno nepremičnino dne 14.5.1969 od fizične osebe kupila KVZ V. (pravna prednica tožeče stranke); tudi ni sporno, da se je KVZ V. leta 1971 združila s KZ N.G. v KK V., v katerega so kot kooperanti prešli tudi člani KVZ V., torej je bil ta kombinat njen univerzalni pravni naslednik in ne samo prevzemnik njenega premoženja; sporno tudi ni, da je KK V. v tem sporu navedeno poslovno-stanovanjsko stavbo v I. dne 17.1.1979 s kupoprodajno pogodbo prodal fizični osebi, torej je bila obravnavana nepremičnina predmet prostovoljnega razpolaganja s strani KK V. (univerzalni pravni naslednik KVZ V.), odločitev o tem so morali sprejeti njegovi organi; sporno tudi ni, da je tožeča stranka nastala z izločitvijo temeljne organizacije kooperantov (v kateri so bili kot kooperanti organizirani med drugim tudi prejšnji člani KVZ V.) iz sestave delovne organizacije KK V., pri čemer je ob tem izločila tudi svoje premoženje, vključno z delom kupnine, ki jo je KK V. dobil za to nepremičnino na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je dne 17.1.1979 sklenil s kupcem - fizično osebo.

V 2. odstavku 65. členu ZZad je določeno, da premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov ali zadružne zveze po 9.5.1945 na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetja oziroma druge pravne osebe, ni pa bilo vrnjeno niti ni prenehala pravica do vračila, postane v skladu s tem zakonom premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov oziroma zadružnih zvez.

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje se pravna prednica tožeče stranke KVZ V. torej v KK V. ni združila, vložila oziroma prenesla le premoženja, temveč se je tudi po lastnih navedbah na podlagi samoupravnega sporazuma o združitvi v delovno organizacijo združila s KZ N.G. in z združitvijo teh dveh zadrug je nastal KK V., ki je bil univerzalni pravni naslednik obeh zadrug. V sestavi KK V. so bili organizirani tudi nekdanji člani KVZ V., nazadnje v TOK, ki se je izločil iz KK V. in se ustanovil kot sedanja KZ V. - tožeča stranka. Glede na navedeno tudi po presoji vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da bi ji bilo obravnavano premoženje prisilno odvzeto, kot zatrjuje v pritožbi, kar pa za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno. Bistveno za odločitev v tej stvari je namreč, da je KK V. kot univerzalni pravni naslednik KVZ V. obravnavano nepremičnino prodal fizični osebi, pri čemer tožeča stranka ni izkazala, da bi TOK v sestavi KK V., iz katerega je z izločitvijo KK V. nastala tožeča stranka, prodaji nasprotoval, kar pomeni, da je pravni prednik tožeče stranke prosto razpolagal z obravnavano nepremičnino, tožeča stranka pa si je ob izločitvi iz KK V. na podlagi akta o izločitvi, na podlagi katerega je bilo tudi razdruženo premoženje, tudi po lastnih navedbah pridobila le del kupnine za obravnavano nepremičnino, torej se je drugemu delu kupnine ob razdružitvi premoženja prostovoljno odrekla, s čemer je prenehala njena pravica do vračila tega dela premoženja. Zato po presoji vrhovnega sodišča ni podana podlaga za vračilo tega dela premoženja na podlagi določbe 2. odstavka 65. člena ZZad.

Iz istih razlogov tudi ni podana pravna podlaga za vračilo obravnavanega premoženja v določbi 1. odstavka 65. člena ZZad. Ta določa, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Ta določba ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.