Jedro

Revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ni zadoščala niti ob vložitvi tožbe, niti ob zvišanju tožbenega zahtevka glede na vsakokrat veljavno novelo ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo plačilni nalog opr. št. III Pl 221/87 z dne 23.3.1987, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 441,00 USD z obrestmi in stroški, in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 841,07 USD z zamudnimi obrestmi. Zavzelo je stališče, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala svoj zahtevek le v domači valuti. Ker je tožila na plačilo v ameriških dolarjih, je štelo tak zahtevek za neutemeljen in ga je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi očita, da ni odgovorila na razloge, ki jih je navedla v pritožbi, in da ne ve, kateri predpis naj bi uporabila. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo določbe zakona o deviznem poslovanju. Poudarja, da gre za plačilo v tujini. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je uveljavljala s tožbo, vloženo dne 13.3.1987, plačilo zneska 441 USD. Tedaj je znašal srednji tečaj dolarja 531,49 din in je torej znašala vrednost spornega predmeta 234.391,50 tedanjih dinarjev. Novela zakona o pravdnem postopku Ur.l. SFRJ št. 69/82, ki je veljala takrat, je določala, da je v gospodarskih sporih dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta presega 300.000.- tedanjih dinarjev.

Tožeča stranka je v teku postopka spreminjala tožbeni zahtevek, dokončno je postavila zahtevek v vlogi z dne 4.7.1991, ki je prispela na sodišče dne 8.7.1991. Zahtevala je plačilo 841,07 USD. To je predstavljalo glede na tečaj 23,66 SIT vrednost 19.931 SIT, vendar je tedaj veljavna novela ZPP (Ur.l. SFRJ št. 20/90) določala kot mejno vrednost za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih 45.000 SIT. Glede na to tudi zvišani tožbeni zahtevek ne dosega vrednosti, ki jo zakon o pravdnem postopku določa kot mejno za dovoljenost revizije. Ker ni izpolnjen pogoj, ki ga za dovoljenost revizije določa 1. odst. 497. čl. ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo (392. čl. ZPP) v zvezi z 488. čl. ZPP).