Jedro

Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je skupaj s tožbo zaradi motenja posesti vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagal je, da se toženki takoj prepove vsakršno motenje/onemogočanje posesti premičnine Volkswagen ..., reg. št. ..., vse do odločitve o tožbi v tej zadevi.

2. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da zahtevek, naveden v predlogu, presega zahtevek, naveden v tožbi. Je tudi premalo konkretiziran in neizvršljiv, tožniku ne prinaša nobenega učinka, v njem pa manjka tudi sredstvo izvršbe.

3. Zoper odločitev tožnik vlaga pritožbo. Sodišču, ki se v razlogih sklicuje na sklep VSL I Cp 159/2021, očita, da ta ni javno dostopen, sklep I Cp 896/2029 pa odločitve ne podpira. Z začasno odredbo je zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja ter vrnitev vozila, s katerim opravlja svoje delo. Ni jasno, kako bi zahtevek lahko drugače oblikoval. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj vozilo nujno rabi. Trdi, da mu nastaja škoda, ker je brez dela, izgubil bo svoje stranke. Poseženo je v njegovo zmožnost preživljanja ter ogroženo življenje. Navaja razloge za nastajanje škode. Meni, da so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena. V nadaljevanju ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo, s katerimi nasprotuje utemeljenosti zahtevka, posledično pa tudi začasni odredbi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZIZ vsebine začasnih odredb ne določa taksativno (glej 271. in 273. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Dejansko dopušča kakršnokoli zavarovanje, ki bo doseglo svoj namen - to je zavarovanje terjatve. Zavarovalne začasne odredbe jo varujejo z zavarovanjem njene prihodnje izvršitve, regulacijske z začasno ureditvijo razmerja.1 Pri presoji utemeljenosti predloga mora zato sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.

7. Če sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne zato, ker ni bilo predlagano ustrezno zavarovanje, ugotavljanje, ali so izpolnjeni drugi pogoji za izdajo začasne odredbe ni potrebno. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko teh pogojev ni presojalo, ni storilo nobene upoštevne postopkovne kršitve. Ker dejstva o tem na odločitev ne bi vlivala, tudi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v smislu 340. člena ZPP ni mogoče govoriti.

8. Ne glede na to, da je bilo treba pritožbo že iz zgoraj navedenega razloga zavrniti, pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da soglaša tudi s tem, da je predlog nepopoln. Ne da bi se pri tem podrobneje opredeljevalo do vprašanja (ne)konkretiziranosti tega, kar naj bi se toženki prepovedalo, opozarja predvsem na to, da mora predlog za izdajo začasne odredbe, da bo popoln, vsebovati tudi sredstvo izvršbe. Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, ima namreč učinek sklepa o izvršbi (prvi odstavek 268. člena ZIZ). Da bo sklep tak učinek tudi dejansko imel, pa je potrebno, da tako predlog kot izdani sklep o začasni odredbi vsebujeta tiste obvezne sestavine, ki jih morata vsebovati predlog za izvršbo in sklep o izvršbi. Poleg terjatve, katere zavarovanje se zahteva, vrste začasne odredbe in časa njenega učinkovanja, morata zato vsebovati tudi sredstvo in predmet zavarovanja.

9. Sodišče prve stopnje se sicer z verjetnostjo terjatve ni ukvarjalo, ker je predlog zavrnilo iz drugih razlogov, a pritožbeno sodišče vseeno opozarja, da navedbe, ki jih je tožnik ponudil v tožbi in predlogu, ne omogočajo zaključka, da je bil posestnik vozila. Navaja namreč, da je imel vozilo v posesti na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., ki ima sicer vozilo v leasing najemu, odvzem posesti pa naj bi naročila toženka, ki je lastnica in direktorica te družbe. Take trditve pa ne vodijo v sklep, da je bil tožnik posestnik vozila, ampak v sklep, da je bil njegov imetnik (glej 26. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Tožnik je namreč izvajal dejansko oblast nad vozilom za družbo, v kateri je bil takrat zaposlen; kot delavec pa se je bil dolžan ravnati po navodilih delodajalca (glej 4. in 34. člen Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR-1). Predlog je po povedanem (vsaj v pogledu verjetnosti terjatve) tudi nesklepčen.

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Toženka je na pritožbo sicer odgovorila, a njen odgovor, glede na razloge za zavrnitev, ni bil potreben. Tudi toženka zato stroške, ki so ji nastali z odgovorom, nosi sama (154. in 155. člen ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

1 Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, stran 240.