Jedro

Tožniku za delo na njegovem delovnem mestu ne pripada dodatek po 7. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, saj ni bil vodja notranje organizacijske enote, ampak le vodja izmene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „a) Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: Odločba tožene stranke 105-01/2004-2194 z dne 26. 10. 2004 se v 2. točki spremeni tako, da se tožniku količnik poveča za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,7000 količnika, dodatek za delovno dobo, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let in dodatek za vodenje v višini 7 % osnovne plače. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 28. 8. 2004 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala, z upoštevanjem dodatka za vodenje v višini 7 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila, v roku osem dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

b) Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 413,10 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo, svoje pravdne stroške pa tožnik krije sam.“ Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odločbo tožene stranke 105-01/2004-2194 z dne 26. 10. 2004 v 2. točki spremenilo tako, da je tožniku količnik povečalo za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,7000 količnika, dodatek za delovno dobo, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let in dodatek za vodenje v višini 7 % osnovne plače. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 28. 8. 2004 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel, z upoštevanjem dodatka za vodenje v višini 7 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti v plačilo posamezne plače do plačila, v roku osmih dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. V 3. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti znesek 23,20 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev oziroma podredno, da samo spremeni sodbo tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne. V pritožbi navaja, da je edina relevantna pravna podlaga za določanje dodatka za vodenje Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96, 5/98, 33/00, 1/01, 63/01, 37/02, 60/02, 61/02 in 105/02; v nadaljevanju Uredba), ki v 7. členu določa, da se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca, določi dodatek za vodenje v višini do 10 % osnovne plače. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, če tožnik izpolnjuje pogoje iz 7. člena te Uredbe. Sodišče teh relevantnih okoliščin ni ugotavljalo, temveč je ugotavljalo le, če tožnik kot dežurni podčasnik – vodja izmene opravlja dela vodenja. Kot izhaja iz formacije 6329, tožnik ni vodja notranje organizacijske enote, saj ima enota za varovanje objekta – poveljstvo, kamor je bil tožnik v času nastanka spornega razmerja razporejen in ki je za razliko od izmene notranja organizacijska enota – svojega poveljnika in namestnika poveljnika, ki opravljata naloge vodenja. Ob navedenem je treba še poudariti, da je bilo v 26. členu Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03, 81/03, 109/03, 43/04 in 58/04) določeno, da vodje notranje organizacijskih enot načrtujejo, organizirajo, usmerjajo in nadzorujejo opravljanje dela v notranjih organizacijskih enotah, odločajo o zadevah iz delovnega področja posamezne notranje organizacijske enote, za katere jih pooblasti predstojnik in opravljajo najzahtevnejše strokovne naloge v notranjih organizacijskih enotah. To definicijo vodenja notranje organizacijske enote pa ni mogoče enačiti z organizacijo poveljevanja v Slovenski vojski, ki je organizirano hierarhično. Tožnik kot dežurni podčasnik je imel sicer z ozirom na Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 49/96, 111/00, 52/01 in 82/03) določena pooblastila v odnosu nadrejeni – podrejeni, vendar pa navedeno ne pomeni, da gre za vodenje notranje organizacijske enote v smislu zgoraj citirane Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Iz Pravilnika o hišnem redu v objektih MORS (30. člen pravilnika) izhaja, da sta za vodenje v prvi vrsti pooblaščena poveljnik in njegov namestnik, šele v primeru njune odsotnosti pa to opravlja vodja varnostne izmene. To pomeni, da bo vodja varnostne izmene za vodenje EVO pristojen le v izjemnih primerih. Tožena stranka v zvezi s priznanjem dodatnega dneva letnega dopusta za vodenje skladno s Pravilnikom o letnem dopustu ponovno poudarja, da je edina relevantna pravna podlaga za določitev dodatka za vodenje zgoraj omenjena Uredba.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil tožnik, ki je bil z ukazom imenovan na formacijsko dolžnost dežurni PČ, vodja izmene v poveljstvu sil SV/1. brigada/17. bataljon vojaške policije, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik, z izpodbijano odločbo z dne 26. 10. 2004 (A1) razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 3,10. Za to formacijsko dolžnost je bil v formaciji določen količnik za določitev osnovne plače v višini 2,50. Tožnik je bil zaradi napredovanj razporejen v plačilni razred s količnikom 3,10. Ta količnik pa se mu je z zgoraj omenjeno odločbo povečal za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,7000 količnika in dodatek za delovno dobo, poleg tega pa mu je pripadal tudi dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Ker mu tožena stranka z izpodbijano odločbo ni priznala dodatka za vodenje notranje organizacijske enote po 7. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 35/96 in nadalj.), je tožnik zoper to odločbo ugovarjal. O njegovem ugovoru ni bilo odločeno, zato je tožnik pri pristojnem prvostopenjskem sodišču vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu. 7. člen Uredbe je določal, da se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca, določi dodatek za vodenje v višini do 10 % osnovne plače. Ker je zatrjeval, da je kot dežurni podčasnik – vodja izmene do tega dodatka upravičen (kar naj bi izhajalo tudi iz primerljivih dolžnosti), je predlagal spremembo odločbe z dne 26. 10. 2004 (A1), posledično pa tudi izplačilo pripadajoče razlike v plači z upoštevanjem vtoževanega dodatka v višini 7 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila, pod pretnjo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem postopku ugotovilo, da je tožnikovo delovno mesto, ki je v formaciji (B12) zavedeno pod zap. št. 81 – dežurni PČ, vodja izmene, ovrednoteno z osnovnim količnikom plače 2,50, da mu pripadajo še določeni dodatki, pri čemer mu dodatek po 7. členu Uredbe ne pripada. Po vpogledu v omenjeno formacijo je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da takšen dodatek ne pripada niti poveljniku niti namestniku poveljnika te formacije. Sodišče prve stopnje je v postopku poleg zaslišanja tožnika zaslišalo tudi pričo E.P., ki je med drugim pojasnil, da izmena ni notranja organizacijska enota, temveč so to oddelek, vod, četa, baterija, bataljon, odsek, sektor oziroma združeni sektor. Pojasnil je še, da vodje notranjih organizacijskih enot, ki so višji upravni delavci (od količnika 4,40 naprej) iz naslova vodenja ne dobijo ničesar. Sodišče prve stopnje pa je kljub izpovedbi priče E.P. o tem, da izmena (katere vodja je bil tožnik) ni notranja organizacijska enota, tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je glede na opis tožnikovega dela (B14) in tožnikove izpovedbe ugotovilo, da dejansko tožnik opravlja dela vodenja. Svojo odločitev je podkrepilo tudi z odločbama o odmeri dopusta za tožnika (A6, A7), s katerima je bil tožniku priznan tudi en dan dopusta za vodenje organizacijske enote.

Po stališču pritožbenega sodišča je bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, kot ga je vtoževal v tem individualnem delovnem sporu (zahtevek po spremembi odločbe z dne 26. 10. 2004 in posledično izplačilo razlike v plači na podlagi spremenjene odločbe), ugotovitev, če sta izpolnjena pogoja, ki jih je za priznanje dodatka za vodenje opredeljeval 7. člen Uredbe (da delavec vodi notranjo organizacijsko enoto in da nima statusa višjega upravnega delavca). Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila izmena notranja organizacijska enota, kar je sicer razbrati tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, po stališču pritožbenega sodišča z ozirom na 7. člen Uredbe niso bili podani pogoji za spremembo odločbe tožene stranke z dne 26. 10. 2004. Ker ob upoštevanju navedenega tudi ni bilo pravne podlage za ugoditev preostalemu delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači po predlagani spremembi odločbe z dne 26. 10. 2004, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Odločitev o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških, ki sta jih v postopku priglasili tožnik in tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela v celoti, zato ji je dolžan tožnik ob upoštevanju 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo vse priglašene stroške in sicer stroške za sestavo odgovora na tožbo v višini 300 točk po odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003; tar. št. 15/1 b/3. alinea), za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 1. 10. 2007 300 točk (tar. št. 15/3. a OT), za pristop na narok dne 5. 11. 2007 in 21. 1. 2008 dvakrat po 150 točk (tar. št. 15/3. b OT) in jih ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (0,459 EUR) odmerilo na 413,10 EUR. Ker tožnik v postopku ni uspel, sam krije svoje pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker ji ta ni priglasila.

Ker v predmetnem individualnem delovnem sporu revizija ni dovoljena na podlagi 1., 2., 3. oziroma 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.