Jedro

Trajno pogodbeno razmerje je tisto, pri katerem je izpolnitev trajna in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem: pogodbena obveznost preneha šele z izpolnitvijo vseh izpolnitvenih dejanj. V takšnem razmerju ni moč vnaprej videti, do kdaj naj izpolnjevanje traja, če ni določen rok - čas trajanja obveznosti. Tožena stranka (dobavitelj električne energije) s trenutkom, ko prejme plačilo za že dobavljeno energijo, mora izvršiti tudi naslednjo dobavo. In drugič, kar je logična posledica pravkar zapisanega, plačilo že dobavljene električne energije je pogoj za nadaljnje dobave. Zaradi izpodbijanih dejanj se stečajna masa ni zmanjšala. S plačilom že dobavljene elektrike je tožena stranka namreč pridobila terjatev na nadaljnje dobave elektrike.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da pravna dejanja tožeče stranke, storjena v korist tožene stranke: sklenitev verižne kompenzacije 17.9.1999, 8.11.1999 in 12.11.1999, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke dne 23.9.1999 v znesku 600.000,00 SIT, dne 12.11.1999 v znesku 1.000.000,00 SIT, dne 23.11.1999 v znesku 1.934.429,09 SIT, sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 12.11.1999 ter s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku P. d.d., da obveznosti tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 535.893,30 SIT toženi stranki, in plačila, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela ter s tem dne 19.11.1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 535.893,30 SIT, sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 12.11.1999 ter s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku K. d.d., da obveznosti tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 1.974.395,50 SIT toženi stranki, in plačila, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela ter s tem dne 23.11.1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 1.974.395,50 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. 2. Tožena stranka je dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati 6.044.717,89 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 dalje do plačila, v 8 dneh." II. Odločitvi iz 3. in 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se spremenita tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 298.447,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 do plačila, vse v 8 dneh. III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 360.788,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 do plačila, vse v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke: dne 17.9.1999, 8.11.1999 in 12.11.1999 sklenjene verižne kompenzacije in dne 12.11.1999 sklenjeni pogodbi o asignaciji, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da v 8 dneh v stečajno maso tožeče stranke plača 6.044.717,89 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna nositi svoje pravdne stroške in plačati pravdne stroške tožeče stranke v višini 467.463,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh" pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/99, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP uradoma upoštevnih kršitev postopka ni našlo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je s sklenjenimi in realiziranimi pogodbami o verižnih kompenzacijah in asignacijah, ki jih je štelo za neobičajno obliko plačila, prišlo do zmanjšanja stečajne mase, ker je tožena stranka že v celoti opravila svojo storitev (dobavo električne energije), tožeča pa ji je terjatev na navedeni način v celoti poravnala. Stališče pritožbenega sodišča o tej odločilni okoliščini je drugačno. Pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, katerega predmet je dobava električne energije, ima namreč naravo trajnega pogodbenega razmerja, na kar (smiselno) utemeljeno opozarja pritožnik, ko navaja ustrezno pravno podlago, vsebovano v specialnih predpisih (Zakon o gospodarskih javnih službah - ZGJS, Ur. l. RS 32/93 in sprememba, Zakon o energetskem gospodarstvu, Ur. l. SFRJ 33/81 in spremembe, ki je veljal do 15.10.1995, Energetski zakon - EZ, Ur. l. RS 79/99, ki velja od 15.10.1999 dalje in Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije, Ur. l. SRS 27/85 in spremembe, veljavni na podlagi 2. alineje 2. odst. 127. člena EZ). Kot bo razloženo v nadaljevanju, je prav ta narava pogodbenega razmerja bistven element pri presoji obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. odst. 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS 67/93 in spremembe, v nadaljevanju ZPPSL). Trajno pogodbeno razmerje je tisto, pri katerem je izpolnitev trajna in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem: pogodbena obveznost preneha šele z izpolnitvijo vseh izpolnitvenih dejanj. V takšnem razmerju ni moč vnaprej videti, do kdaj naj izpolnjevanje traja, če ni določen rok - čas trajanja obveznosti. Če čas trajanja ni dogovorjen, se razmerje odpove - razveže za naprej z enostranskim dejanjem ene ali druge stranke (357. in 358. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR, gl. tudi Cigoj, Teorija obligacij, str. 47). Da ima pravno razmerje med pravdnima strankama prav takšne sestavine, je razvidno tudi iz nadaljnjega razlogovanja. Pravilno je v pritožbi obrazloženo stališče, da je tožena stranka kot monopolist, ki svojo dejavnost opravlja na način izvajanja gospodarske javne službe, tožeči stranki morala dobavljati električno energijo. Dejavnost tožene stranke je izvajanje gospodarske javne službe (1. čl. EZ v zvezi s 1. odst. 2. čl. ZJGS). Posebnost njenega položaja glede dolžnosti nepretrganega opravljanja storitev tako izhaja že iz določila 1. odst. 5. čl. ZGJS, ki ji nalaga, da zagotavlja dostopnost javnih dobrin vsakomur pod enakimi pogoji. Nadalje je v 70. členu EZ določena pravica odjemalcev energije do priključitve na omrežje in oskrbe iz njega pod določenimi pogoji. Določilo 3. odst. 72. čl. do 15.10.1999 veljavnega Zakona o energetskem gospodarstvu (ZEG; upoštevnega pri presoji prvega izmed izpodbijanih pravnih dejanj, storjenega 17.9.1999) smiselno enako opredeljuje to dolžnost. Kontrahirno dolžnost tožene stranke eksplicitno določa tudi 44. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije. Dobave električne energije je tožena stranka smela ustaviti le ob - prav tako z zakonom - (76. čl.EZ oz. 74. čl. ZEG) in splošnimi pogoji taksativno določenih okoliščinah, kot to utemeljno zatrjuje tožena stranka. V primeru neplačevanja obveznosti le, če uporabnik, potem ko je bil na to predhodno pisno opozorjen, obveznosti ni plačal v roku 10 dni od dneva zapadlosti oz. v roku, določenem v pogodbi (1. odstavek 47. člena splošnih pogojev). Ker iz neprerekanih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izrecno izhaja, da je tožeča stranka svoje obveznosti poravna(va)la znotraj zgoraj opredeljenih rokov, sodišče v celoti sprejema pritožbeno stališče, da tožena stranka dobav ni smela prekiniti. Če bi bila to storila, bi za to tožeči stranki odškodninsko odgovarjala (78. čl. in 2. odst. 79. čl. EZ, 76. čl. ZEG in 51. čl. splošnih pogojev). Tudi ZOR v 184. členu določa odškodninsko odgovornost organizacij, ki opravljajo komunalno ali drugo dejavnost splošnega pomena v primeru, če z opravljanjem neutemeljeno prenehajo ali svoje storitve opravljajo neredno. Iz doslej obrazloženega tako izhaja dvoje. Prvič, tožena stranka (dobavitelj električne energije) s trenutkom, ko prejme plačilo za že dobavljeno energijo, mora izvršiti tudi naslednjo dobavo. In drugič, kar je logična posledica pravkar zapisanega, plačilo že dobavljene električne energije je pogoj za nadaljnje dobave. V obravnavanem primeru zato do oškodovanja upnikov zaradi izpodbijanih dejanj ni moglo priti, kot pravilno razloguje pritožnik. Zaradi izpodbijanih dejanj se stečajna masa ni zmanjšala. S plačilom že dobavljene elektrike je tožena stranka namreč pridobila terjatev na nadaljnje dobave elektrike. Upoštevaje neprerekane trditve tožene stranke, da so namreč dobave nepretrgoma potekale, je torej prišlo le do spremembe oblike premoženja stečajnega dolžnika. Uvodoma razložena narava obravnavanega pogodbenega razmerja in neprerekane trditve tožene stranke (pripr. vloga z dne 24.1.2001), da je sporna pogodba ostala v veljavi tudi po začetku stečajnega postopka, po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno govorijo v prid presoji, da sporna pravna dejanja niso izpodbojna. Če bi namreč šlo za situacijo iz 1. odst. 121. čl. ZPPSL, mora stečajni upravitelj, da bi lahko zahteval izpolnitev od druge stranke, izpolniti svoj del obveznosti. Tudi zato ni logično, da bi sicer lahko v okviru izpodbijanja pravnih dejanj dosegel vrnitev že opravljenih izpolnitev od druge stranke, izpolnitev teh obveznosti pa je (tudi) po 121. čl. ZPPSL pogoj za vztrajanje pri nadaljnji izpolnitvi obveznosti druge stranke. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja še, da Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS 44/99, v nadaljevanju ZFPPod) v 15. členu, ki pa v času nastanka izpodbijanih pravnih dejanj še ni veljal (gl. določilo 40. člena ZFPPod), postavlja celo domnevo, da so plačila elektrike nujna za tekoče poslovanje podjetja, kot takšna pa dovoljena izjema od siceršnje splošne prepovedi opravljanja plačil po nastanku nelikvidnosti oz. prezadolženosti. Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, nepravilno uporabilo materialno določilo 1. odstavka 125. člena ZPPSL, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (l. št. 35) in priglasitve v pritožbi, v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Od priglašenih stroškov je priznalo 800 točk za sestavo odgovora na tožbo, 800 točk za prvo pripravljalno vlogo in 400 točk za zastopanje na naroku. Upoštevaje zahtevano povišanje za 19% DDV na opravljene odvetniške storitve in takso za odgovor na tožbo v višini 60.447,00 SIT, znašajo stroški prvostopenjskega postopka 298.447,00 SIT. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 360.788,00 SIT (1000 odvetniških točk + zahtevani 19 % DDV + taksa za pritožbo 241.788,00 SIT). Ker je tožena stranka uveljavljala tudi zamudne obresti od priglašenih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh.