Jedro

Stroški oprave neposrednih izvršilnih dejanj rubeža niso nepotrebni le zato, če se morda pozneje v postopku z ugovorom tretjega ugotovi, da niso bile zarubljene dolžnikove stvari.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 9. 2020 odločilo, da mora dolžnik upnicama povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 332,09 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 10. 2020 zavrnilo dolžnikov predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe in ugovor po izteku roka, dolžniku pa naložilo povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 49,96 EUR z zamudnimi obrestmi.

3. Dolžnik v pravočasni pritožbi zoper prvi sklep pojasnjuje, da teče izvršba zoper njega in ne njegovega sina J.P. ml., da je v reševanju zadeva pred višjim sodiščem glede predmetov, ki so last sina, in meni, da sodišče do odločitev tega sodišča ne bi smelo sprejeti odločitve o stroških. V dodatku k navedeni pritožbi z dne 13. 10. 2020, vloženem po izteku pritožbenega roka, navaja, da je obveznost do upnic absolutno zastarala, saj je pretekel desetletni rok. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Dolžnik tudi v pravočasni pritožbi zoper drugi sklep navaja, da njegov sin ni stranka tega postopka, kljub temu pa so se rubile stvari, ki so last sina in ne dolžnika. Opozarja, da se v sklepih pojavlja tako ime sina, kot njegovo ime, kar ocenjuje kot procesno napako. Zavzema se, da se navedena napaka v navedbi imena odpravi.

5. Upnici v odgovoru na pritožbo pojasnjujeta, da je ves čas postopka jasno, kdo so stranke postopka, zastaranje pa ni podano. Priglašata strošek odgovora.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, jih povzema v svojo obrazložitev in le še odgovarja na pritožbene navedbe:

8. Sodišče druge stopnje dodatka pritožbe, ki ga je dolžnik podal po preteku pritožbenega roka, ne more upoštevati. V zvezi z zastaranjem pa je sodišče prve stopnje dolžniku tudi že podalo pojasnilo v dopisu z dne 24. 2. 2021, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da za zastaranje civilne obveznosti in javnih (upravnih) obveznosti, ki jih za primerjavo navaja dolžnik, niso uveljavljena enaka pravila.

9. Dolžnik konkretizirano ne graja posameznih stroškovnih postavk v zvezi z opravo rubeža, zato je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus uporabe materialnega prava, ki ni pokazal nepravilnosti. Dolžnik nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških. Stroški oprave neposrednih izvršilnih dejanj rubeža niso nepotrebni le zato, če se morda pozneje v postopku z ugovorom tretjega ugotovi, da niso bile zarubljene dolžnikove stvari.

10. Izvršitelj mora opraviti rubež stvari ne glede na morebitne ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari (prvi odstavek 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Rubež takih stvari se ne opravi le, če je mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje. Izvršitelj le obvesti tretjega, katerega pravice so morda prizadete, da jih uveljavlja v sodnem postopku, rubež pa kljub temu opravi (tretji odstavek 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).

11. Po pojasnjenem pri opravljanju izvršbe tudi ni bilo kršitev, ki jih je uveljavljal dolžnik. Postopek se ves čas vodi zoper dolžnika kot stranko postopka. Četudi so pri rubežu zajete stvari, ki niso dolžnikove, tretji ni obravnavan kot stranka, ampak kot udeleženec postopka, ki ima na voljo pravno sredstvo ugovora, ne more pa preprečiti samih dejanj izvršitelja glede rubeža. Dolžnik po pojasnjenem zmotno meni, da je bil njegov sin obravnavan kot stranka postopka. Obravnavan je bil kot tretji.

12. Da je bilo namesto dolžnikovega imena J. v postopku navedeno tudi ime J., še ne pomeni, da je s tem tekel postopek zoper dolžnikovega sina in ne dolžnika. Ime J. se je namreč vse do trenutka, ko je dolžnikov sin podal ugovor tretjega, obravnavalo kot ime dolžnika in ne sinovo ime. Za postopek je bistveno, da je sodišču in strankam znano, kdo je dolžnik, o čemer nikoli ni bilo dvoma. Tudi dolžnik sam potrjuje, da mora teči postopek zoper njega in ne sina, kar je bilo ves čas upoštevano. Sama manjša nepravilnost pri oznaki dolžnika pa ni taka napaka, ki vpliva na zakonitost postopka, če ta napaka nima vpliva na zaznavo sodišča in strank, kdo je dolžnik. Kot je storilo že tudi v izpodbijanih sklepih, pa bo tudi v nadaljevanju sodišče prve stopnje pozorno, da bo zapisalo pravilno ime dolžnika.

13. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni. Strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni doprinesel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).