Jedro

Vrhovno sodišče uveljavljanih pritožbenih očitkov ni presojalo, ker je kazenski pregon zoper obtoženca absolutno zastaral.

Izrek

I. Izpodbijana sodba se glede obtoženega D. G. tako s p r e m e n i, da se obtožba, da je vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, tatvino pa izvršil z vdorom v zaklenjen prostor s tem, da je dne 12. 10. 2001 ob 17.45 uri neopazno vstopil v skladišče trgovine D. v C., kjer je s ključem, ki ga je našel na blagajni, in ključem, ki je že bil v vratih kovinske blagajne, odklenil obe ključavnici, odprl vrata ter iz blagajne vzel 321.770,00 SIT (1.342,72 EUR), si denar prilastil in za toliko oškodoval lastnico trgovine P. d. d., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku, z a v r n e .

II. Odločba o kazenski sankciji pa se spremeni tako, da se obtožencu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena ZKP ob upoštevanju že izrečene kazni dve leti zapora za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 213. člena KZ, opisano pod točko A III-I/a/1 a in b, kazni pet mesecev zapora za kaznivo dejanje, opisano pod točko A/II, kazni devet let in štiri mesece zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju Ks 517/2005 z dne 9. 3. 2006 ter kazni štiri mesece zapora izrečene z izpodbijano sodbo, izreče nova enotna kazen 11 (enajst) let in 6 (šest) mesecev zapora.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovani M. d. d. kot pravni naslednik oškodovane gospodarske družbe P. d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 139/2000 z dne 15. 12. 2009 so bili M. J., D. G. in R. V. spoznani za krive, in sicer obtoženi D. G. storitve kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena kazen pet mesecev zapora, kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora. Zatem pa mu je sodišče upoštevajoč kazen devet let in štiri mesece zapora, ki je bila obtoženemu D. G. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju Ks 517/2005 z dne 9. 3. 2006 ter kazni, ki sta mu bili izrečeni s to sodbo, izreklo enotno kazen enajst let in dva meseca zapora. Obtoženec je bil z isto sodbo po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ. Na podlagi 1. točke 357. člena ZKP pa je bila zoper njega zavrnjena obtožba zaradi enega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Zoper oprostilni del sodbe se je pritožila okrožna državna tožilka, njeni pritožbi pa je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega D. G. spoznalo za krivega še storitve kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena v zvezi s členom 27. KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, mu za obe dejanji določilo kazni, in sicer za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 250. člena v zvezi s 1. točko 42. člena in 2. točko 43. člena KZ kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ pa kazen pet mesecev zapora ter mu za tem, ob upoštevanju že določenih in izrečenih kazni z omenjeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju izreklo po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen dvanajst let zapora.

2. Zoper odločbo Višjega sodišča v Celju pa se je pritožila zagovornica obtoženca, in sicer izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje velike tatvine, uveljavlja pa kršitev procesnega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Meni namreč, da je sodišče presojalo verodostojnost priče, ne da bi jo zaslišalo, poleg tega pa tudi ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi presojalo resničnost njenih navedb.

3. Vrhovno sodišče uveljavljanih pritožbenih očitkov ni presojalo, ker je kazenski pregon zoper obtoženega D. G. glede kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ dne 12. 10. 2011 absolutno zastaral. Za to kaznivo dejanje se namreč storilec po prvem odstavku 212. člena lahko kaznuje z zaporom do petih let. Po 4. točki prvega odstavka 111. člena tega zakona je določen relativni rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja, kjer se sme izreči storilcu kazen nad eno leto zapora (do pet let) pet let, absolutni zastaralni rok pa po šestem odstavku 112. člena nastopi, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona, kar pomeni v konkretni kazenski zadevi deset let od storitve kaznivega dejanja.

4. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, s premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Ni pa posegalo v odločitev o stroških postopka, ker se stroški, ki se nanašajo na ta del odločbe, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov.

5. Ker je bilo z odločbo Vrhovnega sodišča odločeno v korist obtoženca, se povprečnina za delo Vrhovnega sodišča ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).