Jedro

Splošni pogoji v točki 23 določajo, da v primeru, da naročnik (toženka) in uporabnik (T. P.), nista isti osebi, naročnik, torej toženka odgovarja za takšnega uporabnika kot samega sebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 81327/2012 z dne 7.6.2012 vzdržalo v veljavi v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka za znesek 521,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 101,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2012 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 77,12 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila toženka. V laični pritožbi navaja, da zadevo v celoti zavrača, ker dolga ni sama naredila. Naročniško razmerje je podaljšala za določeno obdobje in se je tega držala, ker je bil to pogoj za nakup aparata. Ko je nastal dolg je S. o tem niti enkrat ni obvestil, niti o nameri tožbe ne. Če je že bila za nekaj odgovorna bi to morala vedeti. Prosi, da se jo v bodoče na laiku poznan način obvešča o zadevi brez nekih členov, ker jih ne razume. Ne ve, zakaj mora plačati nekaj kar ni sama naredila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila člena 443//1 ZPP, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba izdana v takem sporu se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženkine pritožbene trditve pa se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila toženka tudi opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi. Po presoji sodišča druge stopnje pa ne gre niti za primer, ko je sodbo vendarle mogoče razveljaviti, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno (člen 458/2 ZPP).

5. Pritožnici je še enkrat pojasniti, zakaj je tožeči stranki dolžna poravnati zapadle in neplačane račune. Toženka je dne 12.12.2009 s tožečo stranko sklenila naročniško pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka račune pošilja na naslov T. P., ki je bil naveden tudi kot uporabnik storitve. Tožeča stranka je sledila temu dogovoru. Ker računi za storitve niso bili plačani, je tožeča stranka dne 15.9.2011 od pogodbe odstopila. S tem je pogodbeno razmerje prenehalo. Kljub temu, da toženka o neplačilu ni bila obveščena, pa mora obveznost do tožeče stranke poravnati, ker se je tako zavezala po naročniški pogodbi z dne 12.12.2009 in po pogodbi o zagotovitvi posebne ugodnosti z dne 11.5.2011, vse pa je v skladu s splošnimi pogoji S., ki so sestavni del teh pogodb. Splošni pogoji v točki 23 določajo, da v primeru, da naročnik (toženka) in uporabnik (T. P.), nista isti osebi, naročnik, torej toženka odgovarja za takšnega uporabnika kot samega sebe. Odločitev sodišča, ki je v skladu s povedanim, je torej pravilna.

6. Po povedanem pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (343. člen ZPP).