Jedro

Toženec je takoj odpeljal s kraja prometne nesreče, ko pa so ga s pomočjo odpadle registrske tablice po 45 minutah izsledili policisti in ugotovili, da kaže znake alkoholiziranosti, je odklonil preizkus z alkotestom in tudi preizkus z odvzemom krvi in urina. Tako dokazano toženčevo ravnanje pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katere je izgubil svoje zavarovalne pravice. Po izrecni določbi 3. člena (tretjega odstavka c točke) splošnih pogojev se namreč šteje, da je toženec vozil pod vplivom alkohola, ker je odklonil preiskavo o alkoholiziranosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1,006.356 SIT s pp, ker je izgubil kritne pravice iz zavarovalne pogodbe. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na dopis Postaje prometne policije Maribor Slovenskemu zavarovalnemu biroju, ki vsebuje podatke o škodnem dogodku. Ta dopis ne dokazuje ničesar, predvsem pa ne tega, da naj bi toženec vozil avto, saj je policistom rekel, da ga je vozil nekdo drug. Listina, ki bi jo lahko sodišče upoštevalo kot dokaz, bi bila pravnomočna odločba sodnika za prekrške ali pravnomočna sodba. Toženec vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je bilo dokazno breme, kdo je bil voznik, na strani tožeče stranke. Proti tožencu ni bila izdana nobena odločba. Nihče ni ugotavljal, kdo je dejansko vozil avto, kar bi moral, saj je toženec zanikal, da bi bil on voznik. Zapis Postaje prometne policije Maribor je le domneva policistov, ki so zadevo reševali po liniji najmanjšega odpora. Sodišče druge stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ker jih je nepravilno uporabilo, ko je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku praktično brez dokazov. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še uporabljati, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Iz povzetih revizijskih trditev izhaja, da toženec izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je bil on tisti, ki je 29.10.1996 vozil svoj osebni avtomobil, z nepravilno vožnjo povzročil prometno nesrečo, takoj odpeljal naprej in kasneje odklonil preizkus alkoholiziranosti. Po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav to pa skuša doseči toženec s svojimi trditvami o procesnih kršitvah obeh sodišč.

Zmotna je revizijska trditev, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo postopek, ker je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav naj bi prvo sodišče odločilo praktično brez dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo drugega udeleženca prometne nesreče in vpogledalo več listin. Res je izvedlo in ocenilo dokaze, ki jih je predlagala le tožeča stranka, vendar je bil toženec tisti, ki praktično ni ponudil nobenih dokazov. Tako je kot dokaz predlagal le sodni preudarek, kar pa ni dokaz, in poizvedbe o tem, kdo je po nesreči kupil njegov osebni avtomobil, vendar je ta dokazni predlog kasneje umaknil. Sodišče prve stopnje ga je nameravalo zaslišati in ga je zato dvakrat vabilo z vabilom za zaslišanje strank. Toženec se vabiloma ni odzval. S takim pasivnim ravnanjem toženec ni mogel dokazati svoje trditve, da v času prometne nesreče ni bil on voznik svojega osebnega avtomobila, ampak nekdo drug, ki ga toženec pač ne želi imenovati. Dokazno breme o tej trditvi je bilo na njegovi strani. Sodišče je izvedene dokaze ocenilo tako, da je ugotovilo, da je bil toženec voznik avtomobila v času prometne nesreče. V to dokazno oceno revizijsko sodišče ne more posegati iz že pojasnjenih razlogov. Kljub temu na toženčeve trditve odgovarja, da je tudi policijsko poročilo o najdeni registrski tablici in razgovoru s tožencem listina, ki se jo lahko dokazno oceni; da je zmotno revizijsko stališče, da bi tožeča stranka to okoliščino lahko dokazovala le z odločbo sodnika za prekrške ali pravnomočno sodbo; in da je dokazna listina tudi toženčev pisni odgovor tožeči stranki, da zahtevanega zneska ne more plačati, ker je nezaposlen.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94, 29/96), v zavarovalni pogodbi in v splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95, ki so v obravnavani zadevi sestavni del zavarovalne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Po citirani zakonski določbi ima zavarovalnica, ki je oškodovancu poravnala škodo, pravico uveljavljati povračilo od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe, in sicer v tistih primerih, ki so določeni z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji. Zahtevek zavarovalnice proti sklenitelju zavarovanja je odškodninske narave, temelji pa na skleniteljevi kršitvi pogodbe ali zavarovalnih pogojev, v katerih je med drugim določeno, kdaj sklenitelj izgubi zavarovalne pravice. V praksi se je za tovrstne zahtevke uveljavila oznaka regres. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da je toženec takoj odpeljal s kraja prometne nesreče, ko pa so ga s pomočjo odpadle registrske tablice po 45 minutah izsledili policisti in ugotovili, da kaže znake alkoholiziranosti, je odklonil preizkus z alkotestom in tudi preizkus z odvzemom krvi in urina. Tako dokazano toženčevo ravnanje pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katere je izgubil svoje zavarovalne pravice. Po izrecni določbi 3. člena (tretjega odstavka c točke) splošnih pogojev se namreč šteje, da je toženec vozil pod vplivom alkohola, ker je odklonil preiskavo o alkoholiziranosti. Obe sodišči sta zato z ugoditvijo tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno odločili.

Ker revizijsko uveljavljani razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.