Jedro

Če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, mora organ za BPP pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 3160/2011 z dne 24. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. V obrazložitvi se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči treba kot pogoj upoštevati (med drugim), da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani tožnikovo pritožbo zavrnilo, s čimer je zadeva pravnomočno zaključena, tožnik pa v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navaja razloge, iz katerih je mogoče razbrati, da ni zadovoljen z zanj neugodnim pravnomočnim zaključkom sodnega postopka ter da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Vrednost spornega predmeta je prenizka, da bi bila revizija dovoljena na tej podlagi, razlogi, ki jih je v prošnji za dodelitev BPP navedel tožnik, pa niso razlogi, ki bi utemeljevali dopustnost revizije po določbah Zakona o pravnem postopku. Glede na to toženka meni, da tožnik v morebitnem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne bi bil uspešen. Prej navedeni pogoj iz 24. člena ZBPP in s tem pogoji za dodelitev BPP zato niso izpolnjeni.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ponovno, obširno in podrobno navaja razloge, iz katerih se ne strinja s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Meni, da toženka v izpodbijani odločbi že vnaprej ugotavlja, da nima možnosti za uspeh, kljub temu da gre za vprašanja pravnega varstva pred zatiranjem in nasiljem ter zdravstvene in socialne varnosti. Zatrjuje kršitve svojih temeljnih pravic in sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišče opozarja na odločitev v upravnem sporu I U 248/2011, v katerem je šlo za podobno zadevo, tožba pa je bila zavrnjena. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne tudi v obravnavani zadevi. Tožnik v nadaljnji vlogi ponavlja, da gre v izpodbijani odločbi za prejudiciranje izida postopka z izrednimi pravnimi sredstvi.

Tožba je utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, ZBPP v 24. členu pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj določa tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno (...) vlagati pravna sredstva (prva alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če (med drugim) je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih navede, izhajati tudi očitnost tega nesorazmerja oziroma nasprotja.

Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva (med novejšimi sodbami Upravnega sodišča RS npr. I U 1209/2011, I U 1281/2011 in I U 1045/2011). Če organ za BPP svojo odločitev opre na vsebinsko oceno zadeve (npr. na kvaliteto ponujenih dokazov ali neskladnost zahtevka z ustaljeno sodno prakso) mora v obrazložitvi navesti tiste okoliščine iz zadeve, iz katerih že na prvi pogled (torej očitno) izhaja, da prosilec za BPP nima možnosti za uspeh. Takih kriterijev za obrazložitev se v celoti drži tudi upravnosodna praksa (prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS II U 209/2011, II U 324/2011 in I U 924/2011).

V nobenem primeru pa po presoji sodišča ne zadostuje, če organ za BPP svoje ugotovitve o očitni nerazumnosti zadeve opre izključno na pomanjkljive ali slabo formulirane navedbe prosilca za BPP v njegovi prošnji, ne da bi pri tem ugotovil in presodil vsaj temeljne podatke o zadevi. To po eni strani izhaja že iz same narave postopka za dodelitev BPP, v katerem so prosilci očitno osebe brez pravnega znanja, ki potrebujejo pravno pomoč prav zato, ker same niso sposobne identificirati in ustrezno formulirati pravno relevantnih dejstev. Po drugi strani se tudi to stališče opira na ustaljeno upravnosodno prakso (prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS III U 216/2011 in I U 1380/2011).

V obravnavani zadevi je toženka svojo oceno o očitni nerazumnosti oprla izključno na pomanjkljivosti navedb tožnika (prosilca za BPP), ki jih je ocenila za njegovo „subjektivno nezadovoljstvo z neugodno končanim pravdnim postopkom“, pri tem pa ni v ničemer pojasnila, zakaj je to nezadovoljstvo zgolj „subjektivno“, oziroma zakaj že na prvi pogled (očitno) nima opore v stanju stvari. Pri tem sodišče pripominja še, da je organ za BPP glede na fazo pravdnega postopka brez dvoma imel na voljo dovolj podatkov, na katere bi lahko oprl svojo odločitev.

Enako velja tudi za oceno toženke o tem, ali bi v zadevi utegnili biti izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije (367.a člen ZPP). Tudi v tem pogledu namreč toženka svojega stališča o očitni nerazumnosti zadeve ne opira na nobenega od konkretnih podatkov o zadevi ali na ustaljeno sodno prakso v takih zadevah, temveč izključno na (neobrazloženo) stališče o zgolj subjektivnem nezadovoljstvu tožnika z izidom postopka.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke neobrazložena do take mere, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.