Jedro

Pogajanja o nakupu poslovnega prostora so potekala med dvema gospodarskima družbama, katerih direktorja sta bila tožnik in toženec. Med pogajanji je toženec kot fizična oseba prejel delno vnaprejšnje plačilo od tožnika kot fizične osebe. Ker tretji lahko veljavno izpolni obveznost dolžnika o vnaprejšnjem plačilu, do sklenitve kupne pogodbe pa kasneje ni prišlo, sta odločitvi obeh sodišč o dolžnosti vrniti denar na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi materialnopravno pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 15.338,75 EUR z zamudnimi obrestmi, kot so opredeljene v izreku sodbe, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je v prvem pritožbenem odločanju toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo ves glavni tožbeni zahtevek, hkrati pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Tožnikovi reviziji je revizijsko sodišče ugodilo, drugostopenjsko sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V novem pritožbenem sojenju je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo tako, da je razveljavilo le odločitev o zamudnih obrestih in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (o glavnici glavnega tožbenega zahtevka) potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev obeh sodišč temelji na ugotovitvah, da sta tožnik in toženec pri izročitvi oziroma prejemu 2.000 DEM in 28.000 DEM delovala vsak v funkciji fizične osebe in ne v svojstvu direktorja vsak svoje gospodarske družbe. Ker se pogajanja za nakup poslovnega prostora niso zaključila s sklenitvijo kupne pogodbe, mora toženec prejeti denar vrniti tožniku.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizijske trditve gredo v smeri izpodbijanja tožnikove aktivne in toženčeve pasivne legitimacije, kar revizija opredeljuje kot sporno svojstvo pravdnih strank pri pogajanjih za sklenitev kupne pogodbe. Pri tem uveljavlja številne procesne kršitve, ki jih bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorilo. Zmotno uporabo materialnega prava pa revizija uveljavlja s trditvijo, da pri situaciji po 296. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o izpolnitvi tretjega ni nujno, da tretji z izpolnitvijo postane tudi upnik tistega, ki mu je izročil denar, ker je treba ugotoviti, kakšna je bila volja strank, če bi bil posel sklenjen, in ali je obstajal dogovor, da pride do kakšnega prenosa pravic in obveznosti, kot odstop pogodbe ali subrogacija po drugem odstavku 299. člena ZOR v korist tožnika (oziroma tretjega). Nobena od sodnih odločb v tej zadevi v tem smislu nima obrazložitve. Revizija graja tudi razloge pritožbenega sodišča v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava iz 19. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Že v prejšnjem revizijskem odločanju je revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev obeh sodišč poudarilo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da so pogajanja o nakupu poslovnega prostora potekala med dvema gospodarskima družbama, katerih direktorja sta bila tožnik oziroma toženec. Sporna pa je bila vloga vsakega od njiju pri enem od dejanj med pogajanji, in sicer pri izročitvi 2.000 DEM in 28.000 DEM. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je v novem pritožbenem sojenju potrdilo tudi pritožbeno sodišče, so bile, da je toženec obakrat prejel denar v svojstvu fizične osebe od tožnika kot fizične osebe, nadalje da do sklenitve kupne pogodbe med gospodarskima družbama ni prišlo ter da toženec ni dokazal, da je prejeti denar (iz dogovora o delnem vnaprejšnjem plačilu pred sklenitvijo kupne pogodbe) izročil oziroma nakazal svoji družbi (razlogi prvostopenjskega sodbe na koncu sedme in začetku osme strani). Ker je tožnik kot tretji lahko plačal tujo obveznost, sta sodišči na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (ker do sklenitve kupne pogodbe ni prišlo) tožencu naložili vrnitev prejetega denarja.

Toženec se v reviziji sicer izrecno ne upira uporabi 296. člena ZOR o izpolnitvi tretjega, meni pa, da bi sodišči morali ugotavljati voljo strank, kolikor bi bil posel (najbrž kupna pogodba med gospodarskima družbama) sklenjen. Iz tega izpeljuje sklepanje, da ni bilo dogovora, da pride do kakšnega prenosa pravic in obveznosti (odstop pogodbe ali subrogacija po drugem odstavku 299. člena ZOR) na tožnika. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za nejasne revizijske trditve, saj ni mogoče zaključiti, kaj želi toženec z njimi doseči. Razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožnik kot tuji državljan ni mogel kupiti nepremičnin, kar sta navajali tudi obe pravdni stranki, onemogočajo uporabo ponujenih inštitutov. Predvsem pa revizijsko sodišče poudarja, da je v procesni dispoziciji vsake stranke, na kakšen način in s katerimi trditvami oziroma ugovori se bo pravdala. Toženec odstopa pogodbe ali subrogacije vse do revizije ni uveljavljal. Zato je neutemeljen očitek obema sodiščema, da o tem nimata obrazložitve.

Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnik kot fizična oseba izročil denar tožencu kot fizični osebi v času pogajanj obeh gospodarskih družb, ki pa niso privedla do sklenitve kupne pogodbe, je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev obeh sodišč materialnopravno skladna z 296. členom ZOR in 210. členom ZOR.

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev. V nasprotju z revizijsko trditvijo revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, zakaj ni sledilo toženčevi trditvi, da naj bi denar izročila družba, katere direktor je bil tožnik. Poleg obeh potrdil o prejemu denarja, ki ju je sestavil toženec, je ocenilo tudi izpovedi obeh pravdnih strank in v razlogih sodbe na več mestih pojasnilo, zakaj verjame tožniku in ne tožencu. Do zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji.

Podoben odgovor velja za procesni očitek o neobrazloženosti odločitve o dokaznih predlogih za zaslišanje treh prič in o izostanku odgovora pritožbenega sodišča na isti pritožbeni očitek. V nasprotju z revizijsko trditvijo revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje navedenih prič obrazložilo na osmi strani svoje sodbe. Pojasnilo je, zakaj ta dokazni predlog šteje za pravno neupošteven in dodalo, da poleg tega verjame toženčevi (in enaki tožnikovi) trditvi, da so pogajanja za nakup poslovnega prostora potekala med obema družbama. Zato na podoben, vendar manj konkretiziran pritožbeni očitek pritožbenemu sodišču ni bilo treba odgovoriti. Revizijsko utemeljevanje, da naj bi toženčeve priče potrdile, da je pri pogajanjih nastopala kot potencialni kupec družba in ne tožnik kot fizična oseba, je torej odveč, kakor tudi revizijsko sklicevanje na razloge odločb ustavnega sodišča in pritožbenega sodišča v zvezi z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov.

Revizija očita medsebojno nasprotje v prvostopenjski sodbi glede vprašanja, kakšna je pravna narava zaslišanja strank, ali je bila relevantna oziroma sprejeta, ker je na peti strani prvostopenjske sodbe navedeno, katere dokaze je sodišče izvedlo in pri tem naštelo določene pisne dokaze, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo, nato pa v nadaljevanju delno povzelo tudi izpovedi strank. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta del sodbe revizija netočno povzema (ne navede vseh listinskih dokazov), da izpušča takojšnje nadaljevanje o obrazložitvi zavrnitve drugih dokaznih predlogov, predvsem pa prezre, da pri povzemanju vseh izvedenih dokazov ni odločilno njihovo naštevanje na istem mestu, pač pa njihova celovita dokazna ocena. Ali z drugimi besedami: če je sodišče pri samem naštevanju izvedenih dokazov enega izmed njih izpustilo, vendar ga je v nadaljnjih razlogih dokazno ocenilo, ne gre za medsebojno nasprotje v razlogih sodbe.

Revizija ponavlja pritožbeno trditev, da naj bi v postopku na prvi stopnji ne bilo govora o kakršnemkoli obogatitvenem zahtevku. Ker sodišče odloča v okviru navedb strank in ker tožnik ni uveljavljal trditvene podlage za obogatitveni zahtevek, se prvostopenjsko sodišče po mnenju revizije ne bi smelo opreti na 210. člen ZOR. Zato naj bi kršilo pravilo o trditvenem bremenu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je na enako pritožbeno trditev odgovorilo že pritožbeno sodišča na koncu druge in začetku tretje strani svoje odločbe z razlogi, v katerih je povzelo tudi tožnikove trditve. Ker je odgovor pritožbenega sodišča pravilen, revizijsko sodišče nima kaj dodati, saj že iz samega povzetka tožnikovih navedb izhaja neutemeljenost revizijskega očitka.

Toženec je ob prejemu denarja osebno napisal in podpisal tožniku dve potrdili, ki ju je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo skupaj z izpovedjo obeh pravdnih strank. Da je denar prejel toženec kot fizična oseba, zato ni utemeljilo le z 19. členom ZGD o obvezni uporabi firme v poslovanju, pač pa tudi z razlogi, da ne verjame tožencu (dolgoletno direktorstvo, nedokazana izročitev prejetega denarja toženčevi družbi itd.). Revizijska graja razlogov pritožbenega (in prvostopenjskega) sodišča v zvezi z 19. členom ZGD zato nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni več mogoče uveljavljati drugačnega vrednotenja izvedenih dokazov.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).