Jedro

Pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje prepričljive zaključke ali sta pravdni stranki sklenili le prodajno pogodbo ali prodajno in podjemno pogodbo, lahko naredilo le, če bi stranki sklenili pisno pogodbo, saj pritožba spregleda, da Obligacijski zakonik niti za prodajno pogodbo niti za podjemno pogodbo, četudi se sklepa med gospodarskima subjektoma, ne zahteva obličnosti, torej pisne oblike in zato je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, da je ob izostanku pisne pogodbe, ugotavljalo dejansko stanje z dopustitvijo in izvedbo predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je temeljito dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tako da v dokazni zaključek, da je med pravdnima strankam bila sklenjena zgolj prodajna pogodba, ni mogoče dvomiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 41/2020 z dne 2. 9. 2020 izreklo: ″I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.720,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 25. 1. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 3.316,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.″

2. Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno odločbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne, s stroškovno posledico, to je, da tožeči stranki v roku 15 dni naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, ki so toženi stranki nastali zaradi tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter da so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji stroški tega postopka.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Procesne okoliščine v sporni zadevi

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ponovno odločalo. Sodba sodišča prve stopnje I Pg 488/2018 z dne 7. 5. 2019, s katero je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno, je bila s sklepom Višjega sodišča Celje Cpg 179/2019 z dne 11. 12. 2019 razveljavljena. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen. Pojasnilo je, da je tožena stranka pravočasno zatrjevala (že v vlogah pred prvim narokom za glavno obravnavo) in nato na prvem naroku za glavno obravnavo, kar zatrjuje tudi v pritožbi, da je bila med pravdnima strankam sklenjena ustna prodajna pogodba glede neobnovljene stiskalnice in sicer po ceni 20.000,00 EUR in nato podjemna pogodba za obnovo iste stiskalnice za ceno 5000,00 EUR. Stiskalnica je bila tožeči stranki izročena in je prešla v njeno last, med strankama pa je bilo dogovorjeno, da zaradi obnove ostane še pri toženi stranki. To lahko potrdita zakoniti zastopnik tožene stranke in priča M. M. Pritožbeno sodišče je menilo, da bi ob takšnem zatrjevanju, moralo sodišče prve stopnje, kot utemeljeno zatrjuje pritožba, predlagani dokaz z zaslišanjem tožene stranke in priče brez dvoma dopustiti in se na podlagi tako izvedenega dokaza opredeliti glede utemeljenosti zatrjevanj tožene stranke. Med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili ustno pogodbo, sporno pa je ali zgolj prodajno pogodbo po 435. členu OZ ali pa tudi podjemno pogodbo skladno z določbo 619. člena OZ. Da bi sodišče prve stopnje sporno dejansko stanje razčistilo, bi moralo dopustiti predlagan dokaz s strani tožene stranke, ker pa tega ni storilo, je toženo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve v postopku in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Presoja sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sedaj pravdni stranki sklenili ustno prodajno pogodbo za premičnino - rabljeno hidravlično stiskalnico L. 250t v smislu 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in poleg tega ne tudi podjemne pogodbe v smislu 619. člena OZ za obnovitvena dela na tej stiskalnici, kot je zatrjevala tožeča stranka. Dokazni postopek je pokazal, da si je zakoniti zastopnik tožeče stranke T. Š. stiskalnico ogledal na ... pri L. v prisotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke A. M., stiskalnica ob ogledu ni bila v brezhibnem funkcionalnem stanju, zato je bila potrebna obnove. Pravdni stranki sta se dogovorili za nakup obnovljene stiskalnice, tako da se je tožena stranka zavezala, da bo stiskalnico obnovila (hidravlični ter elektroinštalacijski del in stroj na novo pobarvala), vse za skupno ceno 26.000,00 EUR ter dostavila tožeči stranki in opravila zagon stroja. Gre za nakup rabljene, obnovljene stiskalnice, kar nedvoumno potrjuje predračun št. 10/18 z dne 25. 1. 2018, iz katerega izhaja, da je predmet nakupa na podlagi dogovora med pravdnima strankama hidravlična stiskalnica L. 250t za ceno 26.000,00 + DDV za 1 kos stiskalnice L. 250t, na njem je navedeno, da v račun da kupec 1 kos škarje E. in izstavi račun za 1.000,000 + DDV, ter dogovor: 20.000,00 EUR + kompletni DDV plačati danes 25. 1. 2018, razlika 5.000,00 EUR + DDV nakazati po zagonu stroja., stroj mora biti pobarvan (sporočiti RAL barve), postavljen v B. v delavnico in zagnan. Sodišče prve stopnje je presodilo, da dejstvo, da je bila sklenjena zgolj prodajna pogodba za obnovljeno stiskalnico, potrjujejo tudi pozivi tožeče stranke na izpolnitev pogodbe z dne 16. 7. 2018 (priloga A5) in sicer, da je bil nakazan znesek kot predčasno plačilo ob naročilu hidravlične stiskalnice in poziv na dostavo. Podobno izhaja iz dopisa 3. 8. 2018 v prilogi A7, dopisa 18. 9. 2018, kjer je jasno navedena prodajna pogodba. Šlo je za nakup rabljene stiskalnice, ki ni brezhibno delovala in jo je bila tožeča stranka pripravljena kupiti le, če bo delovala brezhibno, saj jo je potrebovala v proizvodnji, stiskalnica, ki ne deluje brezhibno, za tožečo stranko nima nobenega pomena. Tožeča stranka je plačala toženi stranki za nakup stiskalnice dne 25. 1. 2018 znesek 25.720,00 EUR (20.000,00 EUR +DDV - priloga A3), razliko 5.000,00 EUR pa bi plačala po transportu in zagonu stroja pri tožeči stranki v B. in je cena nakupa torej bila dogovorjena za obnovljeno, delujočo stiskalnico in razlika 5.000,00 EUR ne predstavlja plačilo za obnovo stiskalnice po podjemni pogodbi v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da rok za izdobavo obnovljene stiskalnice ni bil določen kot fiksen rok dveh mesecev, temveč je bil določen približni časovni okvir dveh mesecev, vendar pa tožena stranka ni dobavila stroja v predvidenem dvomesečnem roku, niti v roku šestih mesecev po plačilu avansa ne, kar izhaja iz dopisa z dne 16. 7. 2018 (priloga A5) dvomesečni dobavni rok sicer ni bil bistvena sestavina pogodbe, vendar je imela tožeča stranka kljub temu zaradi neizpolnitve pogodbe s strani tožene stranke po preteku več kot šestih mesecev od plačila avansa, možnost odstopiti od pogodbe po 105. členu OZ, kar je tudi storila. Tožena stranka se na dopis z dne 16. 7. 2018 ni odzvala, zato je tožeča stranka poslala toženi stranki drugi poziv za dobavo naročene stiskalnice po predračunu 10/18 dne 3. 8. 2018 (prilogi A7-A8), tudi na ta dopis se tožena stranka ni odzvala, 18. 9. 2018 je tožeča stranka preko odvetniške družbe poslala toženi stranki še zadnji poziv za izpolnitev pogodbe z dodatno določenim 15 dnevnim izpolnitvenim rokom ter pozivom na vrnitev predplačila kupnine, z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru odstopila od pogodbe ter zahtevala vrnitev že plačanega avansa (priloga A9-10). Ker se tožena stranka ni odzvala, in tudi v dodatno določenem roku ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti izročitve (dobave) in zagona stiskalnice, je tožeča stranka dne 3. 10. 2018 v skladu s 105. členom OZ odstopila od pogodbe za dobavo stiskalnice. Sklenjena kupoprodajna pogodba je zaradi neizpolnitve s strani tožene stranke razvezana najkasneje 3. 10. 2018, kar je skladno s tretjim odstavkom 105. člena OZ, ki določa, da v kolikor dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatno določenem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe in pogodba preneha po samem zakonu. Neupoštevne so navedbe tožene stranke, da tožeča ni preklicala podjemne pogodbe, ker takšna pogodba nikoli ni bila sklenjena in zato so brez pomena navedbe tožene stranke, da tožeča stranka lahko prevzame obnovljeno stiskalnico kot izhajajo iz e- sporočila tožene stranke z dne 19. 4. 2019, ker je tožena stranka že 3. 10. 2018, odstopila od sklenjene pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo zahtevku v celoti ter toženo stranko obsodilo na plačilo 25.720,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 25. 1. 2018 dalje, ko je bilo izvršeno plačilo tožeče stranke. Če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar (526. člen OZ). Stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo ima na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V skladu s petim odstavkom 111. člena OZ pa je tožena stranka dolžna plačati tudi obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Ker tožena stranka zamuja s plačilom denarne obveznost, dolguje namreč poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ), ki tečejo od poteka dogovorjenega roka za plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena OZ) Pritožbene navedbe

10. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo in izpostavi, da je bistvo v tem, da sta pravdni stranki, po svojih zakonitih zastopnikih, dne 23.1.2018 dogovorili prodajo in obnovo hidravlične stiskalnice L. 250t (predmet nakupa) za ceno 31.720,00 EUR, s tem da je tožena stranka v račun vzela škarje tožeče stranke znamke E. v znesku 1.000,00 EUR. Vsi dogovori med njima so bili ustni. Pritožba vztraja, da sta pravdni stranki po ogledu predmeta nakupa dogovorili (poleg same prodaje in kompenzacije), da tožena stranka (ker je specialist na tem področju) izvede tudi obnovo stroja. Obnova stroja ni bil nikoli pogoj za nakup. Razlage sodišča, ki v 6. tč. navede, češ da naj bi bila tožeča stranka pripravljena predmetni stroj kupiti le če bi deloval brezhibno, ne podpira noben dokaz, pač pa kvečjemu ustna izpoved tožeče stranke, katere interes je, da v pravdi uspe z vsemi možnimi sredstvi, tudi če izpoveduje nekaj kar ni res. Pisnih, materialnih dokazov, ki bi sami zase potrjevali, da je bil brezhiben stroj pogoj za nakup tožeče stranke, pa slednja v dokaznem postopku ni predlagala, zato jih sodišče tudi ni moglo izvajati. Nesporno je, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta in da bi moralo biti njuno dogovarjanje sklenjeno v pisni obliki, ne pa v ustni obliki. Le tako bi bilo nesporno dokazljivo, da je pogoj za nakup brezhibno delujoč stroj. Ker je šlo v konkretnem primeru za sklepanje posla v ustni obliki, dokazno breme bremeni tožečo stranko, ne pa toženo stranko. Kljub temu napadena sodba navaja razloge v škodo tožene stranke, pri tem pa se nepravično opira bolj na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, kot na izpoved tožene stranke. Dokazi A14-15 in A 16-17 v zvezi s tem, kar je tožena stranka navedla zgoraj, ne spreminjajo ničesar. Same fakture ne odražajo tistega, kar sta se pravdni stranki ob ogledu stroja dne 23. 1. 2018 zmenili. Odločilno je dejstvo, da je: (1) predmet prodaje ostal v fizični posesti tožene in (2) da je tožena stranka po njegovi prodaji na njem opravljala obnovitvena dela. Obnovitvena dela so res potekala, stroj pa ob prodaji ni bil brezhiben. Ta dejstva so imela lahko podlago le v podjemni pogodbi. Četudi ta ni bila sklenjena v pisni obliki, konkludenčna dejanja sama zase potrjujejo, da je tožena stranka za dodatno plačilo 5.000,00 EUR za tožečo stranko opravljala obnovitvena dela. Vse v skladu z ustnim dogovorom, ker ji je v ta namen (ker jo je angažirala za dodatno delo) tudi znižala kupnino za nakup stroja. Navedeno po trdnem prepričanju tožene stranke pomeni, da je podjemna pogodba gotovo obstajala, saj bi sicer v nasprotnem primeru tožeča stranka stroj lahko (in bi gotovo tudi ga) prevzela neposredno po nakupu. Obnovitev stroja ni prodaja, obnova pa se ne moro opravljati, razen če za njo ni pravne podlage. To je podjemna pogodba. Ustna ali pisna. V konkretnem primeru ustna. V posledici navedenega je zaključek sledeč: tožeča stranka je s toženo stranko sklenila dve pogodbi. Ena je bila prodajna pogodba (kupnina stroja za 25.720,00 EUR), druga pa podjemna pogodba (obnovitvena dela na stroju v vrednosti 5.000,00 EUR). Zaradi izvedbe podjemne pogodbe je bil predmetni stroj zadržan v fizični posesti tožeče stranke, lastninska pravica pa je bila s prodajno pogodbo (na dolgo roko) prenesena na tožečo stranko. Da je tožeča stranka lastnik predmetne stiskalnice, ni dvoma. Tožena stranka ji lastninske pravice ni nikoli oporekala. Tožeča stranka je kupila in plačala za rabljen stroj (po sistemu videno - kupljeno), saj ni dvoma, da si ga je pred nakupom dne 23. 1. 2018 ogledala in je zato poznala njegovo stanje, v kakšnem ga kupuje in je vedela, da je nedelujoč in da so potrebna obnovitvena dela, preden ga bo lahko zagnala. Dejstvo, da pa tožena stranka ni uspela ″v roku″, kot si ga je zaželela tožeča stranka, opraviti vsa obnovitvena dela, da bi bil stroj izpraven in pobarvan, po prepričanju tožene stranke ne more vplivati na to tako, da sodišče z napadeno odločbo kar razveljavi prodajo stroja in naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati (vrniti) celotno kupnino za stroj (25.720,00 EUR) in to vse zato, ker zgolj ni uspela podjemne pogodbe izpeljati do konca v roku. Tožena stranka, glede na naravo, kaj je bil predmet podjemne pogodbe, ni mogla tožeči stranki nič obljubiti. Tudi sodišče samo gotovo nima nobenega potrebnega znanja (zato ni jasno, zakaj je predlagani dokaz tožene stranke z izvedbo izvedenca zavrnilo), da bi lahko samo ocenilo, kaj bi bil primeren rok v konkretni situaciji in kaj ne, pač pa je vseeno štelo, da je tožena stranka rok za popravilo močno prekoračila. Ne glede na navedeno po prepričanju tožene stranke ni bistvenega pomena zamuda pri obnovitvenih delih tožene stranke (vsaj sporno ni, da ni šlo samo za nakup stiskalnice), pač pa dejstvo, da je znesek 25.720,00 EUR predstavljal zgolj kupnino za stroj, razlika do 31.720,00 EUR (torej 5.000,00 EUR) pa obnovitvena dela, ki jih je stroj potreboval, če je tožeča stranka želela, da stroj deluje ob prevzemu in da je hkrati tudi prebarvan. Znesek 25.720,00 EUR je tožeča stranka plačala. V ta namen je pridobila lastninsko pravico na predmetnem stroju. Dejstvo, da pa je prišlo do zamude pri obnavljanju stroja pa po prepričanju tožene stranke ne more vplivati na to, da prodaja stroja zato ne bi bila veljavna in da bi bila zato tožena stranka v posledici dolžna toženi stranki vrniti kupnino. Vse kar bi bila tožena stranka kvečjemu zavezana plačati tožeči stranki bi bilo 5.000,00 EUR (če bi ji tožeča stranka ta znesek plačala), ki ji je bil obljubljen za obnovitvena dela. Tega denarja ni dobila, zato bi tožeča stranka lahko predmetni stroj (nedelujoč) prevzela pri toženi stranki kadarkoli.

Presoja pritožbenega sodišča

11. Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je neutemeljen.

12. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankama bila sklenjena zgolj prodajna pogodba za obnovljen stroj in ne še podjemna pogodba za obnovo stroja, kot je trdila tožena stranka, dokazno ocenilo le z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank , ne pa z drugimi dokazi, saj je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ne v 6. točki, kot navaja tožena stranka, ki se sama večkrat v pritožbi zmotno poimenuje tožeča stranka) natančno ocenilo vse listinske dokaze v zvezi z nakupom stiskalnice in pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da prav predračun (listina A2 v spisu) z dne 25. 1. 2018, ki ga je sodišče prve stopnje natančno analiziralo, potrjuje trditve tožeče stranke, da je med pravdnima strankama bila sklenjena zgolj prodajna pogodba. Predmet prodaje je bila obnovljena in v B. dostavljena hidravlična stiskalnica L. 250 ton.

13. Navedbe pritožbe, da je bil nakup izveden po načelu videno-kupljeno in da je zato kupnina bila nižja kot bi bila sicer, ker je stiskalnico bilo potrebno še obnoviti, so ne le pritožbene novote, za katere pritožba ne pove, zakaj teh navedb tožena stranka ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP), z njimi pa tudi ne more izpodbiti pravilnega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da temu ni tako, temveč je bil dogovor, da tožeča stranka kupi obnovljeno stiskalnico.

14. Pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje prepričljive zaključke ali sta pravdni stranki sklenili le prodajno pogodbo ali prodajno in podjemno pogodbo, lahko naredilo le, če bi stranki sklenili pisno pogodbo, saj pritožba spregleda, da Obligacijski zakonik niti za prodajno pogodbo niti za podjemno pogodbo, četudi se sklepa med gospodarskima subjektoma, ne zahteva obličnosti, torej pisne oblike in zato je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, da je ob izostanku pisne pogodbe, ugotavljalo dejansko stanje z dopustitvijo in izvedbo predlaganih dokazov.

15. Kot je že poudarilo pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje temeljito dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tako da v dokazni zaključek, da je med pravdnima strankam bila sklenjena zgolj prodajna pogodba, ni mogoče dvomiti.

16. Pritožba, ki sicer meni, da bi poslovna razmerja med gospodarskimi subjekti morala biti sklenjena v pisni obliki, pa v delu, kolikor naj bi bila sklenjena podjemna pogodba, meni drugače in v svojo korist zatrjuje, da je bilo ustno dogovorjeno, da tožena stranka obnovo izvede za 5000,00 EUR , vendar pa tega v dokaznem postopku z izvedenimi dokazi ni uspešno dokazala.

17. Pritožba zmotno trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo presoditi glede primernosti roka za obnovitev in izročitev stiskalnice, saj je rok in njegova primernost pravni pojem in sodišče prve stopnje je smelo samo oceniti, brez pomoči izvedenca, ali je čakanje na izročitev obnovljene stiskalnice osem mesecev od sklenitve prodajne pogodbe, še smiselno ali ne, še zlasti zato, ker je tožena stranka bila neodzivna na pozive tožeče stranke, da sporoči, kdaj bo stiskalnica popravljena in je tako bila tožeča stranka v negotovosti, kdaj bo stiskalnico imela na razpolago, in pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je neizročitev popravljene stiskalnice v roku osem mesecev nerazumno dolg rok in da je zato tožeča stranka smela odstopiti od pogodbe.

18. Sklicevanje na zahtevnost obnove in neodzivnost pri podizvajalcih tožene stranke, gre na riziko tožene stranke, ki bi s tem morala računati, ko je s prodajno pogodbo prodala obnovljen stroj, ta pritožbena sklicevanja pa ne morejo vplivati na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka ravnala pravno poslovno korektno, ko je od pogodbe odstopila šele po osmih mesecih od njene sklenitve.

19. Tako pritožba po ugotovljenem, da je bila sklenjena le prodajna pogodba, nima prav, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in da bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki po odstopu od prodajne pogodbe vrniti vplačano kupnino skladno z določbo 111. člena OZ.

20. Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

21. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne kot izhaja iz obrazložitve sodbe.

22. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

25. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

26. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 750 točk, po 11. členu OT 15 točk za materialne stroške, kar skupaj zanaša 765 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 459 EUR, povečano za 22% DDV pa 559,98 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.