Jedro

ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe. Kdaj je konkretna obrazložitev odpovednega razloga takšna, da zadosti zahtevi iz navedenega zakonskega določila, se je sodna praksa izrekla v številnih primerih, ki so si enotni, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu oziroma po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče presoja zakonitost odpovedi le v okviru dejanskega odpovednega razloga, kot je naveden v odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov. Dopustno je, da dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog, da torej šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: a) dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka); b) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 23. 8. 2017 nezakonita in se razveljavi, za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pospeševalec prodaje z dne 6. 9. 2017 razvezana, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 za delovno mesto pospeševalec prodaje ni prenehala veljati 5. 9. 2017, ampak je trajala do 4. 12. 2017, da je toženka dolžna tožniku za čas nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 4. 12. 2017 vzpostaviti delovno razmerje in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012, mu obračunati bruto razliko med plačo, ki bi jo prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 in ostalimi prejemki ter plačo, ki jo je prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2017, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu, da mu je toženka dolžna plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka); c) zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za: - ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 4. 2012 za delovno mesto pospeševalec prodaje za čas od 5. 12. 2017, - poziv na delo, podredno sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 z dnem odločanja sodišča, - vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 za čas od 5. 12. 2017 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 za čas od 5. 12. 2017, podredno obračun denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi 10.916,43 EUR; d) postopek ustavilo v delu zahtevka, ki se nanaša na obračun bruto plače in drugih prejemkov po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 v višini prejemkov na podlagi pogodbe o zaposlitvi v društvu A., odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzema vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in zaključuje, da obrazložitev v odpovedi zadošča za presojo utemeljenosti odpovedi. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je dolžan navesti oziroma pisno obrazložiti ne le pravno podlago, ampak tudi dejansko podlago zatrjevanega odpovednega razloga. To pomeni, da mora navesti dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog, pri čemer je navedeno dolžan tudi ustrezno obrazložiti. Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami. V konkretnem primeru je toženka v odpovedi zapisala, da bo pri toženki prišlo do reorganizacije na prodajnem področju. Sprejeta je bila odločitev o poenotenju vsebine del in nalog na prodajnem področju pri obeh družbah v skupini B. Z uveljavitvijo nove organizacije bo prišlo tudi do sprememb del in nalog na posameznih delovnih mestih na prodajnem področju, med drugim tudi na delovnem mestu pospeševalec prodaje. V posledici sprejema te poslovne odločitve je prenehala potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnika navedena obrazložitev toženke ne ustreza zakonsko predpisanemu standardu obrazloženosti odpovedi, saj iz nje ne izhajajo konkretne in dejanske okoliščine, ki izkazujejo prenehanje potreb po delu tožnika. Iz obrazložitve odpovedi ni razvidno, kako se je preoblikovala oziroma poenotila vsebina del in nalog na prodajnem področju in kako so organizacijske spremembe vplivale na delo in naloge tožnika. Skladno s sodno prakso je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog. Nedopustno pa je, da delodajalec šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog. V konkretnem primeru je toženka šele v sodnem postopku prvič navajala, da je v okviru reorganizacije prišlo do nove sistemizacije delovnih mest s poudarkom na promociji in prodaji izdelkov zamrznjenega programa v okviru maloprodaje ter da so bile na delovnem mestu pospeševalec prodaje določene nove delovne naloge. Konkretno naj bi šlo za dolžnost komunikacije s kolporterji, kar naj bi predstavljalo eno ključnih novih obveznosti po novi pogodbi o zaposlitvi. Nadalje toženka šele v sodnem postopku prvič navaja, da se je z novo reorganizacijo spremenil seznam kupcev, spremenil pa naj bi se tudi teren. Ker je toženka te konkretne navedbe v zvezi z odpovednim razlogom zatrjevala šele v sodnem postopku, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti. Tožnik poudarja, da je že v svoji pripravljalni vlogi opozoril, da toženka v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprva navaja, da je že prišlo do spremembe organizacije, v nadaljevanju pa v odpovedi navaja, da bo odločitev o poenotenju vsebine del in nalog, torej nova reorganizacija, stopila v veljavo šele 1. 9. 2017. Nadalje iz odpovedi tudi izhaja, da je v posledici sprejema odločitve že prenehala potreba po delu tožnika, kar pa glede na datum izvedene reorganizacije ni mogoče, saj bi potreba po tožnikovem delu lahko prenehala šele z dnem izvedene reorganizacije. Navedeno pomeni, da se toženka v odpovedi sklicuje na ukrepe, ki v času podaje odpovedi še niso pričeli veljati. Navedeno neskladje kaže na dejstvo, da je obrazložitev pisne odpovedi nejasna in s tem nezakonita. Sodišče prve stopnje tega ni presojalo, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Hkrati je tudi nepravilno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava. Toženka je odpovedni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s tem, da je na delovnem mestu pospeševalec prodaje prišlo do poenotenja del in nalog. Kakršnihkoli navedb v zvezi s tem v sodnem postopku ni podala, zato ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga. V sodnem postopku je obstoj reorganizacije utemeljevala z drugačnim načinom dela in novimi delovnimi nalogami, ne pa s poenotenjem del in nalog. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka izkazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga napačen. S tem je sodišče poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik podaja tudi predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena, sodba pa pravilna in zakonita. Sodišče se pravilno sklicuje na dele obrazložitve odpovedi, ki so povsem jasni in razločni. Iz odpovedi so jasno razvidne konkretne dejanske okoliščine in dejanske trditve, ki utemeljujejo prenehanje potrebe po delu tožnika o preoblikovanju in poenotenju del in nalog ter o vplivu organizacijskih sprememb na slednje. Besedilo odpovedi je smiselno zapisano glede na spremembe, ki so se v delovnem procesu zgodile in nikakršne potrebe ni, da bi toženka besedilo še bolj konkretizirala. Vsakršno drugačno razlogovanje tožnika je zgolj formaliziranje, prirejeno za potrebe postopka. Enako velja tudi za ostale pritožbene navedbe, ki so prirejene za poskus uspeha v pravdi. Tako ni resnična navedba, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove toženka spremembe delovnih nalog opisuje kot že sprejete. Ves čas je zatrjevala, da je šlo pri reorganizaciji, ki je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, za dolgotrajni postopek, na katerega so se tako toženka kot zaposleni, vključno s tožnikom, pripravljali vsaj od marca 2017, dejansko pa je stopila v veljavo 1. 9. 2018. Enako velja glede trditev o prenehanju potrebe po delavcu po odpovedani pogodbi. To dejstvo je nastopilo z novo sistemizacijo, s tem dnem pa je tožniku tudi začela veljati nova pogodba, s katero je dobil nove naloge.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in pravilno je uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s pritožbenimi trditvami izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodba je obrazložena in v njej so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Prav tako ni podana pavšalno očitana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ne navaja niti tega, vsebina katerih listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov naj bi bila napačno povzeta v razlogih sodbe. Enako velja za 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, katere kršitev uveljavlja pritožba, pri tem pa ne navede, katero naj bi bilo tisto nezakonito postopanje sodišča prve stopnje, ki bi tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem.

7. Bistveni očitek pritožbe je zmotna uporaba materialnega prava in sicer drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v povezavi s tem pa očitek nepravilnega zaključka sodišča, da je toženka dokazala obstoj zatrjevanega poslovnega odpovednega razloga. Tudi ta očitek je neutemeljen, o čemer se pritožbeno sodišče izjasnjuje v nadaljevanju.

8. ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe. Kdaj je konkretna obrazložitev odpovednega razloga takšna, da zadosti zahtevi iz navedenega zakonskega določila, se je sodna praksa izrekla v številnih primerih, ki so si enotni, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu oziroma po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče presoja zakonitost odpovedi le v okviru dejanskega odpovednega razloga, kot je naveden v odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov. Dopustno je, da dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog, da torej šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi (tako npr.: VIII Ips 150/2016 in VIII Ips 68/2017).

9. V izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se toženka sklicuje na spremembo organizacije delovnega procesa na prodajnem področju. Navaja, da je bila sprejeta odločitev o poenotenju vsebine dela in nalog delavcev na prodajnem področju v obeh družbah skupine B. (pri toženki in C.C. d. o. o.) in bo z uveljavitvijo nove organizacije prišlo do spremembe dela in nalog na posameznih delovnih mestih na prodajnem področju (tudi na delovnem mestu pospeševalec prodaje, za katerega ima tožnik sklenjeno pogodbo). Zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da navedena obrazložitev ne ustreza predpisanemu standardu obrazloženosti odpovednega razloga. Na tem mestu je potrebno najprej poudariti, da toženka nikjer ne navaja, da je prenehala potreba po tožnikovem delu, kot navaja tožnik v pritožbi. Toženka je celo obratno temu navedla, da obstoji potreba po tožnikovem delu na prodajnem področju, zaradi česar mu je istočasno z odpovedjo ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi (tudi z višjo plačo). Je pa toženka navajala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar je nekaj drugega, kot navaja tožnik. Do prenehanja potreb po delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe pa je prišlo zaradi poenotenja vsebine del in nalog pri toženki in C. d. o. o., kar že samo po sebi razumljivo pomeni, da se je vsebina del in nalog spremenila (poenotila). Res je, da v obrazložitvi odpovedi ni konkretno navedeno, katera dela in naloge so se pri tožniku spremenile oziroma kako se je vsebina dela preoblikovala. Je pa to toženka dopustno pojasnila v odgovoru na tožbo, da so se prodajne in promocijske aktivnosti na trgu oziroma pri kupcih razširile tudi na t. i. zamrznjeni program (sladoled, zamrznjeno sadje in zelenjava), za katerega so bili prvotno zadolženi le delavci v C., pri toženki pa prvotno le za t. i. beli program (mleko in mlečni izdelki). Pomembno je tudi, da je bil tožnik o konkretnih o spremembah (da bo v bodoče pri promociji in prodaji zadolžen tudi za zamrznjeni program) seznanjen že na sestanku 10. 3. 2017 in 6. 7. 2017, kar je toženka dokazala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Glede na navedeno in ugotovljeno v dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved ustrezno obrazložena skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1, ter da je toženka dokazala obstoj odpovednega poslovnega razloga, zaradi katerega nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe ni bilo več mogoče, ter da je takšen odpovedni razlog resen in utemeljen.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na nasprotujoče navedbe v odpovedi, ki naj bi bile v tem, da je pri toženki že prišlo do spremembe organizacije dela, nato pa, da bo nova reorganizacija stopila v veljavo šele 1. 9. 2017. Iz vsebine celotne obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je povsem jasno in razumljivo obrazloženo, da je bila ob podaji odpovedi že sprejeta odločitev o poenotenju vsebine dela in nalog delavcev na prodajnem področju, ki pa bo začela veljati 1. 9. 2017. Povsem razumljivo je, da je toženka tožniku podala odpoved 23. 8. 2017, torej še pred uveljavitvijo nove organizacije dela s 1. 9. 2017, če je s tem dnem želela dejansko uveljaviti novo organizacijo dela. Tudi po sodni praksi lahko delodajalec utemeljuje prenehanje potrebe po delavcu z napovedovanjem prihodnjih poslovnih gibanj (npr. sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 68/2017). Zato se sodišče prve stopnje o navedenih opozorilih tožnika utemeljeno ni izreklo, saj so za rešitev spora nerelevantne.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).