Jedro

Tožnik v upravnem sporu sicer sme izpodbijati upravni akt tudi iz razlogov, zaradi katerih se ta akt izreče za ničnega, vendar se lahko ti razlogi nanašajo le na akt, ki je predmet upravnega spora. Tožnik bi torej v obravnavani tožbi lahko navajal le razloge za ničnost izpodbijanega sklepa, ne pa tudi odločbe, na katero se ta sklep nanaša, saj bi to pripeljalo do podvajanja odločanja o ničnosti te odločbe. Navedb, ki se nanašajo izključno na zatrjevano ničnost gradbenega dovoljenja in njegove spremembe, zato sodišče v tem upravnem sporu ni moglo upoštevati.

Sodišče se načeloma strinja s stališčem toženke, da tožnik v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja že glede na zakonsko ureditev ne more biti stranka, prav tako tudi, da je svoj pravni interes v zvezi s predmetno gradnjo lahko varoval v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-577/2010-13 z dne 31. 5. 2010 in dopolnitvijo z dne 13. 10. 2011, za ugotovitev ničnosti tega gradbenega dovoljenja in za zadržanje izdaje uporabnega dovoljenja.

Kolikor je mogoče povzeti iz obrazložitve, je prvostopenjski organ štel, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka iz razlogov po 1., 2. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar je pri tem zamudil enomesečni subjektivni rok iz prvega, drugega in petega odstavka 263. člena ZUP, saj mu je bilo gradbeno dovoljenje vročeno 2. 6. 2010. Poleg tega je tožnik že sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, sprememba tega gradbenega dovoljenja pa ne vpliva na njegova zemljišča. Zato so navedbe, da bi mu to morala biti udeležba omogočena zaradi varstva njegovih pravnih koristi, neutemeljene. Dodaja še, da ugotovitev ničnosti po uradni dolžnosti in zadržanje izdaje uporabnega dovoljenja „presega okvir predloga samega“, ustrezno odločbo po uradni dolžnosti pa bo izdal „če bodo zato podani razlogi“.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo izrek izpodbijanega sklepa spremenil tako, da se nanaša na obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-577/2010-13 z dne 31. 5. 2015 in z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-1942/2010-3 z dne 12. 10. 2010 ter na zahtevo za zadržanje izdaje uporabnega dovoljenja, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je bila sprememba izreka potrebna zato, ker je prvostopenjski organ nekritično povzel tožnikovo (napačno in pomanjkljivo) navedbo zadeve, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka. Ker je to zadevo mogoče nedvoumno ugotoviti iz vsebine predloga, je drugostopenjski organ izrek sklepa ustrezno popravil in dopolnil. Poleg tega se spremenjeni izrek ne nanaša na predlog za ugotovitev ničnosti, ker je tožnik v tem delu organu izrecno predlagal ukrepanje po uradni dolžnosti, tako da je organ o tem delu vloge odločal neutemeljeno.

Organ ugotavlja, da je imel tožnik v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja status stranskega udeleženca, dovoljenje mu je bilo vročeno, tožnik pa se zoper njega ni pritožil. Navedena sprememba gradbenega dovoljenja se nanaša na potek hišnega vodovodnega priključka, ki je premaknjen tako, da poteka po zemljišču investitorja, tako da sprememba v ničemer ne vpliva na tožnikova zemljišča. Navedeni odločbi sta postali pravnomočni 11. 6. 2010 in 13. 10. 2010, kar pomeni, da je do vložitve predloga za obnovo postopka (30. 6. 2014) v obeh primerih pretekel triletni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, po izteku katerega ni več mogoče vložiti predloga za obnovo postopka. Ob tem tožnik ni utemeljil uporabe izjeme iz petega odstavka 263. člena ZUP, ki omogoča vložitev predloga tudi po izteku tega roka. Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati restriktivno, kar v obravnavanem primeru pomeni, da bi moral tožnik svoje navedbe, da je do izdaje odločbe prišlo zaradi kaznivega dejanja, izkazati s pravnomočno sodbo. Tožnikov predlog je bil torej prepozen, zato je bilo njegovo zavrženje zakonito že iz tega razloga.

Glede tožnikove zahteve za zadržanje izdaje uporabnega dovoljenja drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik svoj pravni interes varoval v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, kjer je imel status stranskega udeleženca, v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja pa je stranka le investitor. To pomeni, da tožnik s svojo zahtevo, ki se nanaša na ta postopek, ne varuje svojih pravnih koristi, tako da je izpodbijani sklep v tem delu pravilen in zakonit. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je gradnja nezakonito posegla tudi pod njegovo parcelo, kamor so izvajalci vrtali luknje, vanje pa polagali 15 m jeklene armature in beton. PGD (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja – op. sodišča) vsebuje le kletni del obravnavanega objekta, ne pa tudi podzemnih etaž, ki segajo čez rob tožnikove parcele. Zato je izjava odgovornega vodje projekta v vodilni mapi verjetno kriva listinska izjava, torej kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Gre za zahteven objekt, ki posega „v aktivno hidrološko sestavo zemlje in posega v stabilnost sosednjih zemljin in objektov“. Dovoljenje ni vsebovalo geoloških in hidroloških podatkov ter je zato nezakonito, posledično pa to pomeni odgovornost države za škodo. Iz načrta kanalizacije in zunanje ureditve izhaja, da ti posegi segajo tudi v tožnikovo parcelo, kar brez njegovega soglasja pomeni ničnost gradbenega dovoljenja. Revizija projekta v pisni obliki ne obstaja, gradbeno dovoljenje pa je pomanjkljivo tudi v tem, da se ne sklicuje na Odlok o občinskem podrobnem načrtu na območju BC Stožice. Prikaz mej je zgolj informativen, investitor pa je že v fazi priprave odstranil mejne oznake, kar je prav tako kaznivo dejanje.

Tožnik zato „vztraja, da se gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za investitorja A. d.o.o., odpravi po uradni dolžnosti“, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo „razveljavi in odpravi“, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, tožnik pa v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe, poleg tega pa navaja še, da je predlog za obnovo postopka in predlog za ugotovitev ničnosti vložil „kot ločena zahtevka po ZUP“, da investitor ni izkazal pravice graditi na njegovi parceli ter da upravni organ „predloga za zadržanje postopka izdaje uporabnega in drugih dovoljenj na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja ni obravnaval in je v molku“.

Tožba ni utemeljena.

Glede predloga za obnovo postopkov za izdajo in spremembo gradbenega dovoljenja sodišče v celoti sprejema razloge drugostopenjskega organa, da je tožnik predlog za obnovo vložil po preteku triletnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ko se po tej določbi obnova ne more več predlagati in je bilo zavrženje predloga že zato pravilno in učinkovito. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo, da tožnik ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi utemeljeval izjemo iz petega odstavka 263. člena ZUP, po kateri se lahko začne obnova tudi po preteku treh let, kar bi glede na obnovitvene razloge, na katere se sklicuje, lahko bil le obstoj pravnomočne sodbe v kazenski zadevi. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče nadaljnjih razlogov v tem pogledu ne navaja, pripominja pa, da tožnik teh ugotovitev in stališč toženke v ničemer ne izpodbija.

Toženka je svoje stališče, da je tožnik z vlogo z dne 30. 6. 2014 izrecno predlagal zgolj odločanje o ničnosti po uradni dolžnosti, oprla na listine v upravnem spisu. Iz njih izhaja, da je tožnik v navedeni vlogi v zahtevku na 2. strani dejansko navedel, da predlaga ugotovitev ničnosti po uradni dolžnosti. Enako izhaja tudi iz naslovne strani in vsebine njegove pritožbe zoper izpodbijani sklep z dne 25. 8. 2014. Toženka je torej o tožnikovem predlogu za izrek gradbenega dovoljenja za nično zavzela jasno stališče, ki ima oporo v listinah upravnega spisa, in izključuje formalno odločanje o tem predlogu. Tožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Tudi sicer tožnik navedenega stališča toženke v zvezi s predlogom za izrek gradbenega dovoljenja za nično ne izpodbija po vsebini, temveč le pavšalno navaja, da o predlogu za izrek ničnosti sploh ni odločala, naknadno, v pripravljalni vlogi pa dodaja še, da je vložil ločena zahtevka za obnovo postopka in za ugotovitev ničnosti. Tožbeni razlogi, ki so do te mere neobrazloženi, pa sodišču ne omogočajo vsebinske obravnave tožnikovih stališč.

Tudi v tožbi tožnik navaja več razlogov, iz katerih meni, da sta gradbeno dovoljenje in odločba o njegovi spremembi nična. Tožnik v upravnem sporu sicer sme izpodbijati upravni akt tudi iz razlogov, zaradi katerih se ta akt izreče za ničnega (4. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), vendar se lahko ti razlogi nanašajo le na akt, ki je predmet upravnega spora. Tožnik bi torej v obravnavani tožbi lahko navajal le razloge za ničnost izpodbijanega sklepa, ne pa tudi odločbe, na katero se ta sklep nanaša, saj bi to pripeljalo do podvajanja odločanja o ničnosti te odločbe. Navedb, ki se nanašajo izključno na zatrjevano ničnost gradbenega dovoljenja in njegove spremembe, zato sodišče v tem upravnem sporu ni moglo upoštevati.

Ne iz tožbe, ne iz izpodbijanega sklepa ali drugostopenjske odločbe ni povsem jasno, kaj je tožnik želel doseči z zahtevo za „zadržanje izdaje uporabnega dovoljenja“. Uporabno dovoljenje je namreč upravna odločba (prvi odstavek 96. člena Zakona o graditvi objektov; v nadaljevanju ZGO-1), ki se jo izda na podlagi posebnega upravnega postopka (člen 89 in naslednji ZGO-1). V obravnavani zadevi ni jasno, ali ta postopek sploh že poteka, ali je bila v njem izdana odločba in kaj želi tožnik doseči v zvezi s tem postopkom ali odločbo. Vendar pa se sodišče načeloma strinja s stališčem toženke, da tožnik v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja že glede na zakonsko ureditev (tretji odstavek 96. člena ZGO-1) ne more biti stranka, prav tako tudi, da je svoj pravni interes v zvezi s predmetno gradnjo lahko varoval v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Predvsem pa tožnik tudi v tem pogledu ne navaja konkretnih razlogov, s katerimi bi izpodbijal odločitev toženke, kar sodišču ne omogoča nadaljnje presoje utemeljenosti tožbe.

Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da morebitni posegi v tožnikovo parcelo, ki niso izrecno dovoljeni z izrekom gradbenega dovoljenja, ne pomenijo razlogov za nezakonitost ali celo ničnost tega dovoljenja, temveč gradnjo brez oziroma mimo gradbenega dovoljenja, kar je lahko predmet inšpekcijskega postopka.

Iz navedenih razlogov in ker tudi ostale tožbene navedbe niso mogle vplivati na odločitev, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.